Govorica telesa

Od dobrega do slabega pa je včasih le korak. Hišne ljubljence vse bolj počlovečujemo – v ta namen jim z vzrejo za ekstremen videz tako skrajšujemo gobčke, da postane njihovo dihanje oteženo in zato njihovo življenje bolj mučno kot življenje poskusnih kuncev.

Bolečina pri živalih ima podobno funkcijo kot pri ljudeh – deluje kot opozorilo, ki kaže na prisotnost bolezni ali poškodb. Vendar pa živali, zlasti divje, pogosto prikrivajo bolečino, da niso videti ranljive. Kljub temu je pomembno, da znajo skrbniki živali prepoznati znake bolečine, saj je žival ne more ubesediti in jo zato izraža s telesno govorico. Nekateri pokazatelji bolečine pri živalih vključujejo spremembe v vedenju, izgubo apetita, upočasnjeno gibanje, šepanje idr. Pozornost je treba posvetiti tudi spremembam v dihanju, telesni temperaturi, srčnemu utripu in drugim fiziološkim odzivom.

Raziskave kažejo, da imajo živali sposobnost občutiti in izražati čustva, vključno z bolečino. Za pravilno diagnozo in preprečevanje bolečine pri živalih pa je ključno sodelovanje med lastnikom živali in veterinarjem. Veterinarji imajo znanje in izkušnje za diagnosticiranje in zdravljenje bolečine pri živalih. Prvo študijo o odnosu veterinarjev do prepoznavanja in preprečevanja bolečine pri psih in mačkah sta leta 1993 objavila Hansen in Hardie v ZDA, nato pa je izbruhnil val tovrstnih raziskav, ki na splošno ugotavljajo, da veterinarji bistveno prej posežejo po analgetikih pri psih kot pri mačkah, čeprav so ocene stopnje bolečine pri obeh vrstah zelo podobne, ko gre za enake kirurške posege.

Mehanizmi prikrivanja in izražanja bolečine

Manjša uporaba analgetikov pri mačkah naj bi bila posledica predvsem težav pri prepoznavanju bolečine pa tudi slabo poznavanje pravilne uporabe analgetikov in strah pred neželenimi učinki analgetikov. Empatičen in pozoren odnos do živali –  ki je sicer sestavni del skrbi za dobro počutje domačih pa tudi divjih živali – je seveda pomemben, saj je bolečina, ki jo občuti žival, primerljiva z bolečino pri človeku, zato je pomembno, da znajo tudi lastniki domačih živali prepoznati njihovo bolečino. Živali se namreč, iz več vzrokov, v veterinarski ordinaciji vedejo drugače kot doma. Veterinarska fakulteta v Ljubljani je zato pred nekaj leti izdala priročnik Bolečina brez besed, namenjen tako študentom kot lastnikom domačih živali, da bodo lažje prepoznali akutno in kronično bolečino pri psih in mačkah.

O tem, kaj je pravzaprav bolečina in kako jo prepoznati, smo se pogovarjali z  izr. prof. dr. Alenko Seliškar z Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je vodila projekt, katerega rezultat je tudi omenjena knjižica. Da je bolečina temeljna neprijetna čutna in čustvena  izkušnja vseh čutečih bitij, gotovo ni sporno. Povezana je z dejanskimi ali možnimi poškodbami tkiva in je v tem smislu tudi  fiziološki obrambni mehanizem telesa, da se prizadeto tkivo izogne nadaljnji poškodbi, kadar gre za akutno bolečino, za razliko od kronične bolečine, ki se lahko razvije po poškodbi tkiva, praviloma traja dlje kot tri mesece in postane, če ni ustrezno zdravljena, zelo neprijetna zadeva tako za žival kot za človeka.

Zdravljenje akutne bolečine temelji na odpravi osnovnega vzroka in prekinitvi prenosa bolečinskih dražljajev na različnih ravneh živčnega sistema, medtem ko je zdravljenje kronične bolečine večplastno. Kadar osnovnega vzroka ne moremo odpraviti, je namen zdravljenja bolečino zmanjšati do te mere, da lahko žival še naprej živi kolikor toliko kakovostno.

Prva težava pri prepoznavanju bolečine živali je, da jo marsikdo še vedno zanika, ker je ne zna prepoznati in zato meni, da žival sploh ne čuti bolečine. Poleg tega so nekatere živalske vrste, predvsem tiste, ki v naravi sodijo med plen, zelo vešče pri skrivanju svojih težav. Tako prežvekovalci,  konji ipd. zelo dolgo časa prikrivajo bolečino, da ne bi zbudili pozornosti plenilcev, ki svoje žrtve najraje poiščejo med slabotnimi in bolnimi živalmi. Plenilcem, po drugi strani, pa bolečine ni treba skrivati, saj so na vrhu prehranske verige.

Če gre za krdelne živali, kot so denimo divji psi, bo tista žival, ki je na vrhu hierarhične lestvice, poskušala bolečino čim bolj prikriti, ker bo, če pokaže svoje slabosti, hitro zdrsnila po rangu navzdol. V obeh primerih gre torej za reakcijo, ki jo sproža mehanizem preživetja.

Prepoznavanje bolečine domačih živali

Tudi pri domačih psih je zaznavanje bolečine zelo različno glede na pasmo pa tudi glede na okoliščine. Veterinarji vedo, da so pasme, kot so staffordski bulterier ali neapeljski mastif, ki so se razvile iz psov, namenjenih za pasje boje, manj občutljive za bolečino kot pasme, ki so jih vzgojili človeku za družbo, na primer miniaturne pasme psov. »Če mi povedo, da je staffordski terier zajavkal  ob dotiku, imam to za zelo resen znak. Če pa zvem isto o kavalirju, je to za njegovo stanje lahko pomembno ali pa tudi ne. Zato je za razumevanje vedenja psa zelo koristno, da poznate njegove značilnosti in posebnosti,« pravi angleški veterinar dr. Bruce Fogle, avtor tudi pri nas prevedenega priročnika Kaj se dogaja z mojim psom?

Zaznava bolečine je odvisna tudi od situacije, dodaja dr. Alenka Seliškar:  »Ko lastnik pripelje na pregled psa, ker ga boli noga, bo žival, ki že ima izkušnje z veterinarjem, pogosto poskusila prikriti bolečino, da bi se izognila še eni neprijetni izkušnji, in bo na presenečenje lastnika veliko manj šepala kot na domačem dvorišču. Ne glede na to, koliko se veterinarji trudimo opravljati preglede neboleče, je za bolno ali poškodovano žival vsak pregled, dotik bolečega mesta, injekcija ali kakšen drug poseg, neprijeten, zato raje prikrije svojo težavo, da bi se s tem izognila veterinarju.«

Veterinarka z dolgoletno prakso dodaja: »Pri prepoznavanju bolečine gre za odstopanje od običajnega obnašanja živali, ki ga spremljajo tudi določeni telesni znaki in odzivi trpeče živali. Vsaka žival se sicer odziva po svoje, vendar so prepoznavni znaki bolečine za posamezne vrste živali precej tipični, saj je odziv na bolečino skupen vsej vrsti, če že ne vsem sesalcem.« 

Poklapana pasja ušesa

Psi, denimo, se v procesu socializacije naučijo od drugih članov krdela ali pa tudi od lastnika, kako se odzvati na bolečino, in jo lahko bodisi pokažejo ali prikrijejo. Če je pes pretirano navezan na lastnika, ker ga ta pomiluje in obravnava kot majhnega otroka, bo bolj izrazito pokazal bolečino, medtem ko lovski pes med lovom na videz kar pozabi na bolečino.

Najpogostejši znaki akutne bolečine pri psih se razen na drži oziroma položaju telesa, ki je lahko neobičajen in ga pes pogosto spreminja, da bi razbremenil boleče mesto, sicer izražajo na mimiki obraza. Ta izraža nelagodje, obrazne mišice so napete, zenici sta razširjeni, oči so razprte in vidita se beločnici, žival je videti prestrašena. Zaradi napetih obraznih mišic so obrvi nagubane, ušesa pa so poravnana z glavo ali poklapana. Žival je videti prestrašena, žalostna, umirjena, lahko pa tudi nervozna ali agresivna.

Pri kroničnih bolečinah gre običajno za spremembe vedenja, kot so težje vstajanje, šepanje, odklanjanje sprehoda ipd., ki jih lastniki živali radi pripišejo staranju, saj se pojavljajo postopoma in so manj specifične. Zato imajo, poudarjajo veterinarji, lastniki pomembno vlogo pri prepoznavanju kronične bolečine njihove živali.  

Med kroničnimi bolečinami je tudi – pogosto prezrta –  bolečina v ustni votlini, katere vzrok so bolezni zob in obzobnih tkiv. Ješčnost običajno ni zmanjšana, opazimo pa lahko, da pes grize hrano le na eni strani gobca, v primeru zelo hude bolečine pa ob poskusu jemanja hrane to takoj izpusti iz gobca. Če se žival poleg tega še drgne z gobcem ob različne predmete, ima slab zadah in se pretirano slini, je skrajni čas za obisk pasjega zobozdravnika. Kronično bolečino v ustni votlini je pri psu težje prepoznati, ker se razvije postopoma, žival se nanjo nekoliko prilagodi in znaki niso izraziti.

Mačka pripira oči

Še bolj pomembno vlogo kot pri psih imajo lastniki pri ocenjevanju bolečine mačk. Nekatere od njih namreč ne kažejo očitnih znakov bolečine, še posebej ne v prisotnosti ljudi in drugih živali ali v stresnih razmerah. Univerza v Montrealu je zato validirala lestvico prepoznavanja bolečine z obrazno mimiko pri mačkah, ki temelji na ocenjevanju položaja glave in uhljev, priprtosti oči in oblike smrčka. Bolj ko mačko boli, bolj bosta uhlja obrnjena navzven in položena ob glavo (več bo videti zunanjega dela uhlja, če jo opazujemo s sprednje strani).  Začela bo tudi pripirati oči, kar je zelo tipično za mačke. 

Pripiranje oči opazimo tudi pri miškah, podganah, kuncih in še nekaterih drugih živalskih vrstah.  Zaradi stiskanja žvekalnih mišic, ki je lastno tudi številnim drugim sesalcem, se mačkin smrček splošči in brčice se razprejo.

Tipičen za trpečo mačko je tudi položaj telesa; bolj ko jo boli, nižje drži glavico. Ko je zares hudo, bo bradico naslonila povsem na prsi, razloži veterinarka, ki je tudi pobudnica razširjanja tovrstnega znanja med osnovnošolskimi otroki in dijaki, da se ti čim prej naučijo prepoznati bolečino pri različnih vrstah živali. 

»Na splošno je položaj uhljev dober prepoznavni znak pri različnih živalskih vrstah, medtem ko so priprte oziroma zaprte oči najbolj tipičen znak bolečine pri mački. Pes ima lahko pri zelo hudi bolečini, denimo pri rakavi bolečini, ob glasnem sopenju in zaskrbljenem pogledu oči na široko odprte, mačka in tudi laboratorijski glodavci (miške, podganice) in kunci pa oči v takšnih primerih pripirajo. Posebnost slednjih je pri bolečinah tudi rahlo grbljenje kože nosnega grebena. Če pa gre za konja, bo ta oči priprl le ob manjši do srednji bolečini, ob zelo močni pa jih bo na široko odprl.«

Prepoznavanje in lajšanje bolečine

Prepoznavanje in lajšanje bolečine pri živalih je pomembno in odgovorno dejanje. Zavedati se moramo, da tudi živali potrebujejo pomoč in skrb ter si zaslužijo našo pozornost in empatijo, poudarja dr. Alenka Seliškar in opozarja, da je pomoč v obliki analgetikov, ki jo živalim kot tudi ljudem ponuja protibolečinsko zdravljenje, domena veterinarske stroke. V lekarni je mogoče brez recepta kupiti številne nesteroidne in druge analgetike za uporabo pri ljudeh, vendar večina ni primerna za uporabo pri psih in mačkah in ob nepravilni uporabi lahko hitro pride do zapletov ali celo do pogina živali.

Nesteroidni analgetiki znižujejo povišano telesno temperaturo, delujejo protivnetno in protibolečinsko. Mačke veliko težje presnavljajo nesteroidne analgetike kot psi ali konji. Še posebej je nevaren paracetamol, ki je eno najpogosteje uporabljenih zdravil pri ljudeh z vročinskimi stanji. Paracetamol je smrtno nevaren za mačke že v odmerku, ki ga uporabimo pri dojenčku. »Zato nikoli ne dajajte svoji živali protibolečinskih zdravil, ne da bi se pred tem posvetovali z veterinarjem, potem pa se natančno držite njegovih navodil in bodite pozorni na morebitne neželene učinke,« opozarja stroka v že omenjeni brošuri Bolečina brez besed, ki je javnosti prosto dostopna na spletu.  

Ločitvena tesnoba

Kadar so živali hospitalizirane, morajo veterinarji upoštevati tudi druge okoliščine. »Če pes po odhodu lastnika nervozno skače po kletki, sope in laja, vemo, da ima ločitveno tesnobo, kar pomeni, da ne more zdržati brez lastnika. Pri takem pacientu poskusimo čim bolj skrajšati čas hospitalizacije in ga čim prej odpustiti v domačo oskrbo.«

Tovrstne vedenjske patologije je čedalje več predvsem pri psih. Dr. Alenka Seliškar se spominja, da v času njenega stažiranja pred tremi desetletji teh težav skoraj ni bilo, danes pa je opaziti trend, da lastniki obravnavajo svoje štirinožce, kot bi bili njihovi otroci, včasih pa celo kot partnerje, kar ni v skladu z naravo psa, ki mora v družini zasedati ustrezno mesto. »Nobene potrebe ni, da pes spi pri lastniku v postelji, če ima svoje ležišče, opazni pa so tudi drugi ekstremi, kot denimo nenehno fotografiranje selfijev z nesrečno živaljo, ki je zaradi takšne pretirane pozornosti oropana svojega pravega pasjega ali mačjega življenja, kar je neke vrste psihično nasilje. Prav tako je žival, ki je navajena živeti v čredi, kot denimo konj, nesrečna, če živi sama.«

Muke z vzrejo za ekstremen videz

Mučenje navsezadnje ni le telesno ampak tudi psihično, saj so naše živali čuteča bitja, pravi veterinarka in izpostavi še eno obliko mučenja naših štirinožnih ljubljencev, to je načrtna vzreja pasem s čedalje krajšimi oziroma ploskimi gobčki. »Te tako imenovane brahicefalične pasme so še posebej pri psih in mačkah v zadnjih letih vse bolj priljubljene, treba pa je vedeti, da tako ekstremen videz kužkov in mačk s kratkimi gobčki in izbuljenimi očmi, ki se zdi ljudem nadvse prikupen, v resnici zelo ogroža zdravje teh živali. Trpijo namreč zaradi deformacij vretenc in drugih bolezni hrbtenice, popuščanja srca, celo deformacij možganov, predvsem pa zelo težko dihajo skozi tako izmaličena zgornja dihala.«

Dodaja: »Pri živalih z ekstremno kratkim gobčkom pogosto nista prehodna kanalčka, ki povezujeta oči z nosom, zato se solze izlivajo po koži pod očmi in povzročajo nenehna vnetja. Kadar imajo živali hude težave z dihanjem, jim skušamo pomagati s kirurškim posegom, pri katerem skrajšamo mehko nebo in razširimo nosnici, da lahko malo lažje živijo. Gotovo je takšna situacija neprijetna tudi za lastnika, ki je za mladiča odštel več kot tisoč evrov, za veterinarske posege, ki bi bili nepotrebni, če bi živali ne bile tako ekstremnega videza, pa so stroški lahko še precej višji.«

Evropska veterinarska združenja so v želji, da bi ozavestila javnost, pred nedavnim v odprtem pismu pozvala medije, naj ne izkoriščajo navidezne simpatičnosti teh živali za oglaševalske kampanje in promocijske materiale, da bi tako zajezili vzrejo za ekstremen videz. Pozivu se je pridružila tudi Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani in v njem poudarja etično odgovornost tako veterinarjev kot oglaševalcev za spodbujanje dobrega počutja živali in odvračanja od vzreje teh živali zaradi njihovih resnih zdravstvenih težav: »S promocijo brahicefaličnih živali v oglasih podjetja namerno spodbujajo povpraševanje po teh živalih, zaradi česar potencialni bodoči lastniki izberejo žival, ne da bi v celoti razumeli zdravstvene izzive, s katerimi se bodo spoprijemali.«

Prepoved tudi že v zakonodaje

Nekatere države so že začele omejevati lastništvo tovrstnih pasem hišnih ljubljenčkov. Kot prva je letos Nizozemska v celoti prepovedala lastništvo teh živali prav zaradi dokazanih anomalij, ki jim jih povzroča njihova ekstremna fiziognomija. Ta država je že leta 2019 prepovedala vzrejo psov z izrazito kratkim oziroma ploskim gobčkom, zaradi česar je nizozemska kinološka zveza prekinila registracijo 12 pasem psov, vključno z angleškim in francoskim buldogom, mopsom, španjelom vrste kavalir kralja Karla in bostonskim terierjem.

Druga evropska država, Norveška, je tudi že prepovedala vzrejo španjelov vrste kavalir kralja Karla. Poleg tega, da imajo ti psi težave, povezane s ploskim obrazom, so dovzetni za bolezni srca in siringomielijo, progresivno nevrološko stanje, za katero so značilne hude bolečine v vratu. Norveška prepoved vzreje angleških buldogov pa je bila po pritožbi razveljavljena, kar je razočaralo zagovornike dobrega počutja živali, ki so upali, da bi se prepoved lahko uveljavila tudi v drugih državah.

Slovenski Zakon o zaščiti živali v svojem 7. členu določa le, da mora skrbnik živali  »preprečevati napake v reji, ki povzročajo tehnopatije in motnje v obnašanju«, kar je za preprečevanje vzreje za ekstremen videz verjetno premalo. Zaradi ravnanja in namenov človeka lahko – tudi povsem zdrave – živali trpijo še na številne druge načine, denimo pri neustreznem prevozu ali neprimerni usmrtitvi, pri zapustitvi domačih živali, pri njihovem izpostavljanju ekstremnim vremenskim razmeram, kot je puščanje živali v avtu pri poletni vročini ali na mrazu, v katerem  morajo, privezane na verigo, prenočevati na prostem, pa tudi pri izvajanju določenih posegov in postopkov na živalih, kot so laboratorijski poskusi.

Ravnanje z živalmi je preveč kompleksno področje, da bi ga lahko uravnavali le s črko zakona. Preko zakona tudi ne moremo prepoznati vsake oblike mučenja živali, zato je potrebna tudi vzgoja srca ali kot pravijo Angleži: Z denarjem lahko kupite odličnega psa, a le ljubezen bo povzročila, da bo mahljal z repom.

Nizozemska je kot prva prepovedala lastništvo brahicefaličnih pasem zaradi dokazanih anomalij

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >