Vse barve septembra
Spet se je začelo zgodnje jutranje vstajanje, lovljenje začetka šole, stanje v gneči po službi in trepetanje, ali nam bo uspelo pravočasno pobrati otroke in jih razvoziti po krožkih, obiskati babico, vmes pa še skočiti v trgovino in napolniti prazen hladilnik.
Za tiste bolj ambiciozne starše se je začelo tudi izdelovanje plakatov in prezentacij na računalniku ter barantanje z učitelji za višje ocene, drugi se bomo zadovoljili z občasnim pregledovanjem domače naloge in šolske torbe.
Odkar v šolo hodi moj sedemletni sin, ugotavljam, da je ključno predvsem slednje. Torba lahko hitro postane skladovnica sadja, stare telovadne opreme in igralnih kart, saj naš drugošolec šolo obiskuje prvenstveno zato, da s sošolci trguje s Pokemoni. Tolažim se, da bo morda nekoč uspešen ekonomist.
Septembra se mi vedno znova zdi, da je življenje prazen list papirja, ki ga lahko porišemo s svojimi barvami. Ta občutek sicer ne traja dolgo, ker se začne list bliskovito polniti s tisoč in enim opravkom, krožkom, športno dejavnostjo ali sestankom, zato na koncu ostane komaj kvadratni centimeter prostora, da ga pobarvamo po svoje. A to je nujno, tudi za otroke, in zato jeseni že tradicionalno tečnarim hčerki: »Nehaj že vaditi violino, gremo na sprehod!«
Edini, ki bodo na koncu vedeli, koliko delaš, so tvoji otroci.
Vsi obožujemo poletje, ker takrat lažje dihamo, ker lahko zvečer klepetamo do onemoglosti, ne da bi razmišljali, kako utrujeni bomo zjutraj, in ker lahko otrokom pokažemo, da nismo samo tečni, ampak znamo biti celo zabavni. Vsaj ta del poletja se mi zdi vsako leto bolj nujno prenesti tudi v druge letne čase, pustiti službo vsaj približno v službi in šolo v šoli in si priboriti življenje nazaj.
Berem, da mlajše generacije niso več pripravljene delati do onemoglosti, da jim je bistven prosti čas in da se tudi za nekaj sto evrov višjo plačo niso pripravljeni odpovedati prostim popoldnevom in vikendom. Delodajalci vijejo roke, da niso dovolj pripadni podjetju in da se jih ne da motivirati, jaz pa si mislim, končno! Upali so si sestopiti s tega norega kolesa, ki ga poganjamo kot hrčki na steroidih, in ugotovili tisto, kar smo starejše generacije morda pozabile: da je življenje bistveno več kot delo. In šola.
Vsem nam zato želim, da bi v tem šolskem letu poleg dosežkov znali ustvariti tudi lepe spomine. Dobre ocene in poklicni uspehi so pomembni, toda še zdaleč niso vse. Pameten človek mi je nekoč dejal: »Edini, ki bodo na koncu vedeli, koliko delaš, so tvoji otroci.«
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
