Tri države, tri mesta

Hitro, skoraj v trenutku, smo obšli vse tri. Nemčijo, Belgijo in Nizozemsko, ki se prav na tej točki stikajo. Tu na hribu Vaalserberg sta sobivanje kultur in povezanost tega območja očitna. 

Ko smo uživali ob belgijskem krompirčku, je iz zvočnikov glasno odmevala bavarska narodnozabavna glasba, nedaleč stran pa so se pripravljali na peko poffertjes, majhnih nizozemskih tradicionalnih palačink. Obiskovalcev tromeje je bilo veliko in vzdušje sproščeno. Tako zelo, da je sem pa tja kdo pritegnil poskočni melodiji in ob njej radoživo zavriskal. 

Vaalserberg je s svojimi 322 metri najvišja točka v celinskem delu Nizozemske. Malo naprej, v Belgiji, pa se je nad našimi glavami dvigal stolp Baudouin. Od tod se pogled razteza daleč po zeleni pokrajini, kjer so državne meje zabrisane, podobno kot v vsakdanu prebivalcev, ki na tem območju živijo in iz ene države v drugo redno prehajajo zaradi dela, izobraževanja ali drugih opravkov. V širši čezmejni regiji Euregio Meuse-Ren je to nekaj povsem običajnega. 

S skupnimi močmi za rast in razvoj regije

Province, ki so v sosednjih državah, se zavedajo, kako soodvisne so, in si z združenimi močmi prizadevajo za rast in razvoj območja. Med seboj sodelujejo na različnih področjih, od gospodarstva, kulture, šolstva do zdravstva. Regija je namreč uspešen primer čezmejnega sodelovanja in se ponaša z dobro kakovostjo življenja prebivalcev. Tukajšnji številni raziskovalni centri, univerze in bolnišnice so priznani in pomembni ter se v svojih storitvah tudi dopolnjujejo.

Tri države, tri mesta. Liège v Belgiji, Aachen v Nemčiji in Maastricht na Nizozemskem so med seboj različni, a zelo povezani. Prav zato bo vlak, ki naj bi letos začel voziti med mesti, še kako dobrodošel, saj bo olajšal potovanja in dodatno prispeval k ekonomskemu razvoju te regije. 

Železniška postaja v Liègeu so pomembna vrata v mesto in pod njeno valovito streho, narejeno iz kovine in stekla, se vsak dan izmenja nešteto potnikov. Postaja Guillemins je arhitekturni podvig, pravo mojstrsko delo arhitekta Santiaga Calatrave, in je bistveno pripomogla k oživitvi starega mestnega središča.

Lièški vaflji, ki se jim je težko upreti

Do njega se je najlepše sprehoditi ob reki Meuse, nad katero se pri marini dviga visok lok z repliko kipa skakalca v vodo romunskega kiparja Idela Ianchelevicija. Z mestom v ozadju tvori osupljiv pogled. Reka je tudi sicer za mesto izredno pomembna, saj na njej leži tretje največje pristanišče na notranjih vodah v Evropi.

Liège je bil dolga leta izrazito delavsko mesto, ki ga je njegova industrijska preteklost dodobra zaznamovala. Ugašanje težke industrije, predvsem predelave jekla, je regijo obremenilo tako gospodarsko kot socialno, a so kmalu začele nastajati nove panoge ter možnosti zaposlitve, tako da se je mesto trgovsko in finančno zelo okrepilo. Kljub temu je večerni sprehod po mestu razkril tudi revščino, ki je še vedno prisotna v družbi. 

Zgodaj zvečer so bile ulice precej prazne. Skupaj z redkimi turisti smo lovili zadnje odprte pekarne, kjer so bili naprodaj topli lieški vaflji. Mesto je namreč še vedno dehtelo po sladkastih vonjavah, ki se jim nismo mogli upreti. 

Lièški vaflji, ki so izredno priljubljeni po vsej državi, so zaradi svoje debeline, nepravilne ovalne oblike in mehkobe drugačni od bruseljskih. Karameliziran sladkor in cimet jih naredita še posebej slastne. In prav to si je nekoč, kot pripoveduje legenda, zaželel lièški vladar, ko je svojega kuharja prosil, da mu pripravi novo sladico.

Ko se je mrak prevešal v temo, je mesto zaživelo in spet pokazalo svoj živahni značaj. Iz barov se je slišala glasna glasba, ki je odmevala daleč naokoli, restavracije so bile polne. Le v ozkih, nekoliko temačnih tlakovanih uličicah v predelu Hors-Château je bilo še vedno mirno. Tu se skriva staro srce Liègea. Delavske hišice, na katerih je videti sledi časa, skrita dvorišča z majhnimi urbanimi vrtovi ter ob glavni ulici večje in razkošnejše mestne vile. Med njimi stoji cerkev Saint-Barthélemy, ki je skupaj s katedralo Saint Paul de Liège z vitraži iz 16. stoletja pomemben arhitekturni in verski spomenik v mestu.

Pod stopnicami, znanimi kot La montagne de Bueren, ki jih je skupaj kar 374 in se strmo vzpenjajo na citadelo, so se ogrevali tekači, ki so se trenutek za tem pogumno zapodili po njih. Čeprav so stopnice ena izmed največjih znamenitosti v mestu, ki jih ob posebnih praznikih krasijo z rožami in svečami, so sestavni del vsakodnevnega življenja meščanov. Po njih ženice do svojih domovanj nosijo težke torbe iz trgovine, sprehajalci pa jih zadihani premagujejo vse do parka na vrhu. Stopnice so zgradili v 19. stoletju, da bi vojakom omogočale hiter spust s citadele do središča mesta, če bi ga morali ubraniti pred napadi.
V Liègeu se je kot protiutež industrijski preteklosti skozi leta razvijala kultura in zdaj je mesto s svojim filharmoničnim orkestrom, kraljevo opero, gledališčem, številnimi muzeji, galerijami in festivali kulturno središče Valonije. Tu deluje javna univerza, ki ponuja študijske programe v francoščini in je ena izmed najpomembnejših v Belgiji.

Zdravilna voda v Aachnu

Tudi Aachen se ponaša z univerzo, ki spada med največje univerze za tehnološke vede v Nemčiji in med najbolj priznane v Evropi. Za mesto je tako pomembna, da je ena izmed enajstih bronastih figur na vodnjaku Puppenbrunnen na ulici Krämer prav učeni profesor. 

Vodnjak je poseben, saj figure – med njimi so tudi glasbenik, prodajalka s tržnice, jezdec in harlekin – predstavljajo mesto in njegove prebivalce, vsaka na svoj način. Prav ta vodnjak je zelo priljubljena znamenitost. Ob njem so se namreč celo na siv deževen dan ustavljali in zbirali ljudje ter si z zanimanjem ogledovali te nenavadne osebnosti s pomičnimi rokami, nogami ter glavami in se z njimi tudi poigrali.

Puppenbrunnen je le eden izmed številnih mestnih izvirov vode, po kateri je Aachen dobil svoje ime. Njeno zdravilno moč so odkrili že Rimljani, razcvet pa je doživel v 8. stoletju, ko je to termalno mesto vzljubil Karel Veliki. Tudi zdaj terme Carolus privabljajo obiskovalce od blizu in daleč, da z zdravilno toplo vodo lajšajo svoje zdravstvene težave.

Karl Veliki

Karel Veliki je v Aachnu pustil izjemen pečat. Tu je bilo upravno središče cesarstva, mesto pa je pod njegovo vladavino postalo tudi pomemben kulturni center v Evropi. Njegove palače zdaj v mestu ni več, namesto nje se na osrednjem trgu dviga mestna hiša. Pred njo v spomin na Karla Velikega na najstarejšem mestnem vodnjaku stoji njegov kip.

Grobnica Karla Velikega je v aachenski katedrali, na katero so vplivale arhitekturne značilnosti cerkva iz vzhodnega dela Svetega rimskega cesarstva. Skozi zgodovino so v njej kronali številne nemške vladarje. Njeno zgodovinsko vrednost in arhitekturo, ki je izjemna tudi zaradi gotskih vitražev, visokih kar 27 metrov, je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prepoznal Unesco in jo kot prvo v Nemčiji uvrstil na seznam svetovne dediščine.

Tokrat je bil trg Katschhof ob katedrali prazen, čisto drugačen kot pozimi okoli božiča, ko se je na njem trlo ljudi. Čarobnost aachenskega božičnega sejma, ki je eden najstarejših in najbolj znanih v Nemčiji, namreč vsako leto privablja na tisoče obiskovalcev. Gneča okoli stojnic z božičnimi darili ter tradicionalnimi nemškimi dobrotami je takrat velika, a zdi se, da to nikogar ne moti, saj je vzdušje praznično in prijetno. 

To je tudi pravšnji čas za nakup aachenskih medenjakov, tistih mehkih ali tistih trših, oblitih z različnimi prelivi in obogatenih z oreški. V mestu so jih začeli peči že pred tristo leti in domačini so nanje zaradi edinstvenosti zelo ponosni, zato medenjaki krasijo izložbe mestnih pekarn vse leto.

Ko so drugje trgovine zaprte, Maastricht živi

V nedeljo popoldne je bila univerzitetna knjižnica v Maastrichtu odprta in polna študentov, ki obiskujejo maastrichtsko univerzo, eno najbolj mednarodnih na Nizozemskem. Do knjižnice se z ulice pride skozi kovinska vrata, nad katerimi je češki arhitekt Bořek Šípek postavil svojo umetnino in jo poimenoval Prehod k modrosti. Simbolizira cilj, h kateremu zagotovo stremijo vsi tisti, ki so ta lepi sončni dan preživeli za knjigami.

Predel Jeker je v mestu, ki je polno zanimivih kotičkov, najživahnejši. S številnimi galerijami in jazz klubi privablja umetniške in glasbene navdušence, pa tudi vse druge, ki radi posedijo v kateri izmed restavracij, ki imajo svoje terase urejene na ulici. Mize, izza katerih je slišati glasne pogovore in razposajen smeh, so tu tako gosto posejane, da se je sprehajalcem ponekod že kar težko prebiti mimo. To je eden najstarejših predelov mesta. Ime je dobil po tamkajšnji rečici, na kateri je postavljen tudi star mlin, ki še vedno melje lokalno žito, iz katerega v sosednji pekarni izdelujejo okusne pite.

Tako kot mnogim je tudi nam zastal korak. Pred barom na trgu Onze Lieve Vrouweplein se je zbrala množica ljudi, ki so se pozibavali ob rokovskih uspešnicah. Mimoidočih je bilo veliko, saj mestne ulice ob koncih tedna polnijo številni obiskovalci iz sosednjih držav, ki prihajajo sem po nakupih in po sprostitev. Ko so drugje trgovine zaprte, Maastricht živi. 

Bili smo namenjeni v knjigarno, urejeno v nekdanji dominikanski cerkvi. Brskanje po knjigah s pogledom na cerkvene oboke in vitraže, stapljanje z bogato zgodovino, skozi katero je cerkev spreminjala svojo namembnost, je izjemna izkušnja, ki se zagotovo vtisne v spomin. Ko je cerkev izgubila svojo sakralno funkcijo, so jo leta uporabljali v različne namene, vse dokler ji niso s knjigarno, ki zdaj velja za eno najlepših na svetu, vdahnili novo življenje.

Nedaleč stran, na tlakovanem trgu Vrijthof, največjem v mestu in obdanem s čudovitimi zgodovinskimi stavbami, se že stoletja odvijajo pomembni dogodki, ki so zaznamovali Maastricht in mu dali pomen, ki ga ima zdaj. Glavno mesto nizozemske province Limburg ni le regionalno in kulturno središče, pač pa je znano tudi po podpisu Pogodbe o Evropski uniji oziroma Maastrichtske pogodbe leta 1992.

Ozka cesta, na kateri se dva avtomobila komajda srečata, je iz mesta peljala mimo zadnjih hiš na vrh griča. Znašli smo se sredi vinogradov, ki jih na Nizozemskem nismo pričakovali. V Limburgu trta dobro uspeva zaradi sestave prsti in toplote, ki jo rahlo hribovita pokrajina, tako posebna za to nižinsko deželo, dobro zadržuje. Tukajšnji vinarji, v regiji jih je kar nekaj, kljub podnebju, ki ni vedno naklonjeno vinarstvu, gojijo različne sorte vinske trte in pridelujejo odlično belo in rdeče vino.

Med državami tudi s kolesom ali peš

Mimo vinorodnih območij, cvetočih nasadov sadnega drevja in prostranih polj, na katerih uspevajo beluši, vodijo številne kolesarske in pešpoti, dolge več kilometrov. Severno od Maastrichta so speljane tudi ob reki Meuse in umetnih jezerih, ki so nastala z dolgoletnim izkopavanjem gramoza. Tu se raztezajo naravni rezervati z bogato naravo, s številnimi vrstami živali in rastlin, ki živijo v vodi in na obrečnih ravnicah. 

V reki plavajo bobri, na živo zelenih pašnikih pa se krave in konji prosto pasejo ter tako pomembno prispevajo k naravnemu ravnovesju travišč in grmičevja. Vode je vsepovsod ogromno, zato je območje privlačno tudi za kopalce in ljubitelje vodnih športov.

Ob naravnem rezervatu leži Thorn. Zvonik cerkve smo videli že od daleč in pogled je obetal veliko. Idilična vasica z zanimivo zgodbo je v regiji pravi dragulj. Nekoč je to bila samostojna državica s svojimi zakoni in denarjem, v kateri so vladale dame, pripadnice najvišjega plemstva, z opatinjo na čelu. Kraj je cvetel in z njim se je razvijala vsa regija. 
Ko so kraj Francozi v 18. stoletju zasedli, so uvedli davke glede na velikost oken, ki so jih imele hiše. Domačini, ki so pod novimi pravili težko shajali, so okna začeli manjšati, hiše pa so prebarvali v belo, da bi skrili sledi revščine, ki je začela vladati v Thornu. Te so bele ostale vse do zdaj.

Potovanje skozi čas

Kraj se zaradi svoje arhitekture razlikuje od drugih na Nizozemskem in zdi se, kot da se je tu čas ustavil. Sprehod med belimi hišicami z urejenimi vrtovi, med katerimi teče rečica, je kot potovanje s časovnim strojem skozi različna časovna obdobja z najlepšimi, romantičnimi pogledi. Osrednja stavba v kraju je cerkev, ki zunaj, zanimivo, ni bele barve. Zato pa se njena bela baročna notranjost popolnoma sklada z umirjenim in prijetnim vzdušjem v Thornu.

Od Thorna je le lučaj do Belgije in tudi drugod v Limburgu meja ni zelo daleč. Ta najjužnejša nizozemska provinca namreč sega globoko v Belgijo in Nemčijo. Mednarodna meja je dolga in slikovita – delno poteka po reki Meuse in naravnih parkih, ponekod pa tudi skozi same kraje, včasih tako, da na pol deli celo ulice. Tam je treba k sosedu čez cesto kar v drugo državo.

Poti so v regiji tako prepletene, da včasih tudi mi med vožnjo nismo več vedeli, v kateri državi se nahajamo, saj nas na to marsikje tudi obcestne table niso več opozarjale. In zdelo se nam je, da to v bistvu tu sploh ni tako zelo pomembno. Zaradi tesnega povezovanja in vseh prednosti, ki jih to prinaša, območje ni le golo stičišče treh držav, temveč je preraslo v živahno regijo, ki zdaj cveti.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >