Skriti svet

Med njimi sta bila celo jugoslovanski maršal Tito in iranski šah Mohamed Reza Pahlavi. Ko so se leta 2009 zaprla vrata starega hotela, so njegove zgodbe ostale skrbno zaklenjene. Do leta 2016, ko so se lotili prenove – od vrha do tal, sobe za sobo. Obnovili so vsaka vrata in vsako ključavnico. Le ena so pustili takšna, kot so bila. Velika, močna, železna vrata, ki se jih nikakor ni dalo odpreti, saj nihče ni imel ključev. Zato so prežagali kovinsko ključavnico in odprl se je vhod v svet, ki je desetletja sameval in čakal, da odkrije svoje skrivnosti. Svet, ki je nekoč bil resničen, a se o njem ni govorilo. Svet, ki je bil vsem na očeh, a tako spretno skrit, da ga nihče ni opazil. Ali pa si ga nihče ni upal opaziti?

Prostori globoko v drobovju hotela so se namreč izkazali za visokotehnološko telekomunikacijsko vozlišče. V enem od njih je bil prostor za počivanje, v drugem prostor za snemanje in pretipkavanje, spet v tretjem so bile telefonske centrale, med njimi tudi tako imenovana »specialka«, neprekinjena povezava z – domnevno najpomembnejšimi institucijami po državi. To skrivno »gnezdo« je, kot vse kaže, nastalo ob gradnji hotela, ki so ga odprli leta 1971, čeprav še danes ni povsem jasno, kdo je v teh prostorih vladal, ali so bili to vojaški ali civilni obveščevalci. Prav tako je v tančico skrivnosti ovito vprašanje, komu vse so tu prisluškovali. 

»Na žalost teh informacij nimamo, prav tako ne vemo, kaj se je tukaj dogajalo. To je tista ključna informacija, ki nam manjka. Vemo pa, da so bile tu zaradi atrakcij Postojnske jame stalno prisotne najrazličnejše delegacije in pomembni politiki, že od časa Avstro-Ogrske dalje. Zato mislim, da ni bilo malo priložnosti, ko so lahko tu komu prisluškovali. Tudi motiv so brez dvoma imeli, ker so se tu redno ustavljali pomembni ljudje, in se še vedno,« pripoveduje turistični vodnik Kevin Klun Valenčič, ki nas je pričakal v recepciji Hotela Jama. Nekatera vprašanja tako še vedno visijo v zraku, a obiskovalci si po ogledu lahko ustvarijo vtis o dogajanju v tajnem podzemlju. In za nameček pošteno razburkajo svojo domišljijo ob videnih aparaturah, ki se jih mogoče še kdo spomni iz starih filmov o Jamesu Bondu. Dodajte še kakšen svinčnik in »dnevnik o aktivnostih«, pepelnike, polne desetletja starih ogorkov, celo posteljo in kilometre telefonskih kablov, ki se vlečejo po stenah in izginjajo v strope in tla, pa boste dobili naravnost idealno kuliso najbolj napete kriminalke, ki se začne pisati pred vami. Zakaj neki bi hotel potreboval takšna telefonska vozlišča? Kdo vse je hodil po teh prostorih? Kaj so počeli? Zakaj? Kdo je vedel za to?

Tukaj je nekdo zelo slabo opravil svoje delo

A pojdimo lepo po vrsti. Moja dogodivščina odkrivanja tajnih prostorov Hotela Jama se začne na hodniku hotela, pred nekaj zaprtimi vrati, ki se na prvi pogled bistveno ne razlikujejo med seboj. A samo na prvi pogled. »No, za katerimi od teh vrat se ne skriva hotelska soba?« vpraša vodnik. Najprej seveda pomislim na tista, ki so tik ob dvigalu. Odgovor se izkaže za pravilnega. A zraven je treba prišteti še vrata, ki jih moja detektivska žilica ni prepoznala in se od drugih vrat ločijo le po eni od oznak. Za njimi se obiskovalcu začne razpirati svet iz časa hladne vojne, napeto politično dogajanje držav vzhodnega bloka. Kot da bi pravkar dregnil v skrivno gnezdo, kjer so z izjemnimi tehnološkimi napravami ilegalno posegali v zasebnost posameznikov in pomembnih politikov ter krojili njihovo usodo. 

Tu je namreč mogoče prisluhniti kakim tridesetim posnetkom različnih prisluškovanj, ki segajo od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa vse do leta 1990, torej skoraj do osamosvojitve Slovenije. Med njimi so bolj in manj razločni, v slovenskem in tujih jezikih, nekateri nadvse resni in drugi naravnost zabavni. Vpisani so pod šiframi Primer Orel, Primer Pevec, telefonski pogovor Obveščevalec Pogan … Prisluškovanja hotelskim gostom z njihovimi imeni in priimki niso navedena – teh podatkov nimajo, kot je povedal vodnik. So menda veliko teh posnetkov odnesli, še preden so oni sami naleteli na skrivne hotelske prostore.

Najbolj so mi zanimivi prisluhi z zasliševanj Edvarda Kocbeka. Posnetek številka 20, 3. 10. 1975: Zaslišanje Edvarda Kocbeka. Izpraševalec prične pogovor in opozori Kocbeka. Posnetek številka 21, 3. 10. 1975: Zaslišanje Edvarda Kocbeka. Izpraševalec pozove Kocbeka, da se distancira od očitkov. Posnetek številka 22, 3. 10. 1975: Zaslišanje Edvarda Kocbeka. Pogovor o Kocbekovih očitanih sovražnih dejanjih. Posnetek številka 23, 3. 10. 1975: Zaslišanje Edvarda Kocbeka. Zaključek pogovora z ostrim prepirom. 

Imam torej naravnost izjemno priložnost, da prisluhnem avtentičnim prisluhom in posnetkom zaslišanj, ki jih sicer pod zelo strogimi pogoji in le s posebnim dovoljenjem lahko slišimo zgolj v Arhivu RS. Vodnika vprašam, ali lahko za spomin (in seveda potrebe tega članka) fotografiram popis posnetkov zaslišanj, in njegov odgovor je pritrdilen. Še sreča, saj je obiskovalcem, ki niso novinarji, ta privilegij odvzet že od snidenja z vodnikom. Potem se z njim spuščava v prostore nižje, napetost pa stopnjujeta hoja po temnih hodnikih brez oken in splošna dezorientacija …

Takšen je torej eden od komunikacijskih centrov nekdanje države Jugoslavije, natančneje štiri sobe z avtentično opremo in dragoceni primerki še vedno delujoče »komunikacijske« opreme. Čeprav je popolnoma jasno, da so veliko posnetkov in opreme od tod odnesli, preden bi jih kdo odkril, pa najbrž prostori le redko koga pustijo ravnodušnega. V glavi si je namreč kaj hitro mogoče naslikati temačni svet intrig in skrivnosti ter zabrisanega življenja vohunov za zidovi prestižnega hotela, kamor je visoke goste iz vsega sveta vozil nekdanji jugoslovanski maršal Tito. Pa vendar – ko so ob obnovi Hotela Jama naleteli na omenjeni komunikacijski center, je menda eden od članov komisije za varnost obveščevalnih služb dejal, da je tukaj nekdo zelo slabo opravil svoje delo. 

Po naključnem odkritju prostorov ob prenovi Hotela Jama v letu 2016 je v prostore najprej vstopila policija, da so njihovi pripadniki ugotovili, ali so sploh varni za vstopanje. Po policiji je prišla na vrsto komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki je ugotovila, kakšno je materialno stanje teh prostorov in kaj bi v teh prostorih lahko bilo delujočega. Kot tretji so prišli iz Arhiva Slovenije, ki so najdene dokumente ocenili kot izredno pomembne. Po zakonu so jim morali vse te dokumente izročiti, oni pa so lastnikom hotela pustili, da so lahko naredili vse verodostojne kopije originalov. 

Skriti svet 

Ko vodnika pobaram, kaj jih je v skrivnih prostorih Hotela Jama najbolj presenetilo, odgovori: »Najprej to, da se o tem ni govorilo, da ti prostori niso bili splošno znani in da celo zaposleni v hotelu za njih niso vedeli. Če je neka stvar skrita, je nekako logično, da gre za majhno stvar, tu pa imamo opravka s kar velikim kompleksom.« 

Kako velik je bil prisluškovalni center za zidovi Hotela Jama v državnem merilu? »Očitno so v nekdanji Jugoslaviji obstajali tudi večji tovrstni centri, čeprav ta v Postojni sploh ni bil tako majhen,« pravi. Po pričevanju zgodovinarjev in tehnikov, ki so si skrivne prostore Hotela Jama ogledali, naj bi bili ti prostori večji od kleti postojnske pošte, iz česar je mogoče sklepati, da vohuni niso prisluškovali le hotelskim gostom, temveč tudi ljudem na širšemu območju. »Hekerji so bili očitno na delu že pred desetletji, takrat v obliki radioamaterjev, ki so znali prestreči radijske signale. Sicer pa vohunjenje obstaja, že odkar obstajajo vojne; če se dokoplješ do skrivnosti nasprotnika, ti to omogoča prednost z možnostjo prilagajanje taktike in končnim uspehom,« meni sogovornik. 

In kaj pusti obiskovalce od blizu in daleč, ki se odločijo raziskati skrivnosti Hotela Jama, po njegovih opažanjih odprtih ust? »Ljudje pridejo sem z zelo različnimi predstavami, sploh o Sloveniji. Obiskovalci od daleč velikokrat mislijo, da smo bili del Sovjetske zveze, zato si mogoče predstavljajo še preveč,« pove v smehu. »Se pa najdejo tudi drugi, ki si predstavljajo premalo. Na splošno se jim zdi 'skrivnost' hotela izjemno zanimiva, tudi zato, ker se o teh stvareh ne govori veliko. In ker tudi ne obstaja veliko turistične ponudbe, kjer bi obiskovalec takšno zgodbo lahko doživel, o njej govoril in razmišljal.« Da skrivnostnost videnega buri človeško domišljijo, niti malo ne dvomi. 

»Kako pa je s prisluškovanjem v Hotelu Jama danes?« ga previdno povprašam, medtem ko se počasi vračava v hotel skozi za javnost zaprte dele Postojnske jame, ki so jih v preteklosti pretkano izkoriščali tudi v politične namene, čeprav menda niti nihče od zaposlenih o tem ni nič vedel. »Dobro vprašanje. Osebno mislim, da ga je danes mogoče še več, le da so bili pred desetletji najbrž bolj paranoični. Zagotovo je danes človeku lažje prisluškovati kot nekoč. Lažje je priti do telefona in z njega pobrati informacije,« je prepričan. No, kakorkoli, v Hotelu Jama zatrjujejo, da svojim gostom ne prisluškujejo. 

Medtem ko se mi pred očmi zavrtijo podobe škatel, v katerih so hranili trakove s posnetki, miz s starimi časopisi in obrazci, celo prahu na mizah in tleh še iz časa, ko so tajne prostore zaprli in nanje »pozabili«, v glavi pa rojijo vprašanja, kaj je res in kaj ne, mi na nekaj dilem odgovori kar naš vodnik. »Odločitev, kaj je res in kaj laž, na podlagi slišanega in videnega prepuščamo vsakemu posamezniku,« pravi. 

Nekaj podobnega je imel v mislih tudi Marjan Batagelj, predsednik uprave Postojnske jame, ob odprtju skrivnih prostorov, ko je dejal, da se noče opredeljevati, kaj se je v teh prostorih zares dogajalo. »Toliko nasprotujočih si mnenj, ki sem jih slišal po tem, ko smo to odkrili, nisem doživel še nikoli. Vsak je hotel zgodbo povedati po svoje. Mi pa smo se odločili, da pustimo vsa vrata odprta.« 

Preden se z vodnikom posloviva, mi izroči še skrivnostno darilo s tajnim sporočilom. V mapi, ki nosi oznako strogo zaupno, je … No, tega pa ne smem izdati, ker bi tako razkrila presenečenje, ki čaka na vse tiste, ki si bodo te prostore še ogledali. »Le kje, kdaj in kako jim je uspelo?« se zamislim. In si sama pri sebi (še enkrat) pritrdim, da nas Veliki brat opazuje ves čas. 

Kmalu po odprtju, leta 2020, jih je med finaliste mednarodne turistične nagrade za najbolj inovativne projekte v evropskem turizmu uvrstilo britansko združenje novinarjev (The British Guild of Travel Writers). Poleti leta 2022 pa je bilo doživetje tajnih prostorov prepoznano kot zelo kakovostno, razlikovalno, avtentično doživetje z lokalnim karakterjem, izredno dodelanim pristopom in storitvijo ter z močno izraženo izkustveno in osebno noto, zato je bilo uvrščeno med izbrana 5-zvezdična doživetja, ki se tržijo pod znamko kakovosti Slovenia Unique Experiences (SUE). In če tajni prostori Hotela Jama veljajo za kontroverzno atrakcijo, naj dodamo, da jih je med drugim obiskal tudi nekdanji britanski premier Boris Johnson.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >