Urška Fartelj: Kuhati sem začela iz ljubezni do otrok

S knjigo 220 stopinj poševno: preprosto in sveže vse leto se Urška vrača nazaj k naravi, letnim časom in dragoceni kulinarični zapuščini svojih staršev. 

Vaši zvesti bralci, sledilci in kulinarični navdušenci smo prav nestrpno pričakovali vašo drugo knjigo 220 stopinj poševno: preprosto in sveže vse leto. V čem se razlikuje od prejšnje, 220 stopinj poševno? 

V receptih. (smeh) In v tem, da ob receptih in nasvetih prinaša še več spominov na mojo družino, moje otroštvo. Vodilo druge kuharice bi lahko povzela v dveh stavkih: »Ustvarjajmo spomine. Poševno in z ljubeznijo.« Poševno pomeni: po svoje. 

Kateri so vaši najbolj topli, dišeči in okusni spomini? 

Vonj sveže pečenega kruha na nedeljsko jutro, od paradižnikove mezge pošpricana kuhinja, legvar na stropu očetove kuhinje, puhasti buhteljni z babičino marmelado, pa tiste mehke, sočne zdrobove kocke ali skutne rezine, hoja po strnišču z bosimi nogami, ko smo želi pšenico, topla makova potica, ki mi je ogrela premražene in blatne prstke, ko smo na njivi pobirali repo, vrečka nabranih kostanjev, ki so nama jih s sestro odvzeli fantje iz sosednje vasi s palicami v rokah, zadnji motovilec, ki ga je posejala mami … 

V novi kuharski knjigi 220 stopinj poševno: preprosto in sveže vse leto obujate vse te in mnoge druge spomine. Pravzaprav vsak recept prinaša svojo zgodbo.  

V svoji kulinariki poskušam obuditi okuse, jedi iz otroštva. Še vedno rada poslušam očeta in staro mamo, ko mi pripovedujeta o neki jedi. To potem poskušam poustvariti in očetov pogled na sladico, ki mu jo je pripravljala kot otroku njegova mama, je neprecenljiv. Neprecenljiv je spomin na mamo, ko je vstala ob dveh zjutraj in spekla potice, rogljičke, ki smo jih vzeli s sabo na njivo, v gorice. Da smo se ob težkem delu pocartali. To knjigo sem pisala še bolj čustveno, z več spomini, pa tudi z več triki in navodili kot prvo knjigo.

Vendar pa kuhanja sprva sploh niste marali.

Res je. Potem pa se je zgodilo, da so mojega otroka pestile zdravstvene težave, alergije in intolerance. Kuhati sem začela iz ljubezni do otroka, ker sem mu želela olajšati težave in ker takrat še ni bilo na voljo toliko živil brez alergenov. Enostavneje in bolj zdravo je bilo, da sem začela kuhati iz čistih sestavin. Takrat sem začela tudi pogosteje obiskovati vrt mojih staršev, bolj pozorna sem postala na lokalne proizvajalce, pridelovalce … 

Že vaše prve objave na blogu ste začeli objavljati z željo, da ohranite spomine. Kako se je vse začelo? 

Blog sem res začela pisati z željo, da vsi ti recepti ostanejo nekje zapisani. Boleham za fibromialgijo, posledice te bolezni pa se lahko kažejo tudi v pešanju spomina. Zato sem si želela zabeležiti čim več, da bi se ob pogledu na fotografije lažje spomnila neke jedi. Tako se je začelo. Zadnja leta pa je ustvarjanje receptov, fotografij, video receptov postalo kar moja služba.
 

Z bolečinami zaradi fibromialgije se že dolgo borite. 

Skoraj dvajset let živim s to boleznijo. Prva leta sem se proti njej borila z vsemi kremplji, grizla sem, jokala, vlagala vso energijo, ki sem jo premogla, da bi vsaj malo omilila bolečine in težave, da bi ponoči vsaj dve uri lahko spala … 

Bi lahko rekli, da je vaše kuhanje, pisanje bloga in knjig neke vrste terapija v boju s to boleznijo? 

Tako je. Ustvarjanje poševnih receptov, fotografiranje, pisanje in kuhanje mi je pomagalo preusmeriti misli od bolečine, ležanja, samopomilovanja. Lahko bi rekla, da je ustvarjanje spletnega mesta 220 stopinj poševno moja joga. Trenutek, ko pozabim na fibromialgijo. Po kakšnem napornem dnevu me sicer potem še vedno obišče v vsej svoji veličini, udari z vso silo, pošlje za nekaj dni v posteljo, potem pa znova vstanem, nadaljujem s svojo »jogo« in spet zadiham.

Recepte v vaši novi knjigi ste razdelili po letnih časih. Kateri je vaš najljubši letni čas in zakaj?

Vsak letni čas je nekaj posebnega. Marca komaj čakam na čemaž in prve doze frišnih vitaminov, potem maja bezeg, ker moji obožujejo bezgov sok. Poletje je moj najljubši letni čas. Obožujem morsko hrano. Lahko hrano. Ker ne potrebuje dolgih faz priprave, kuhanja, ker je preprosta in okusna. Jeseni komaj čakam prve kostanje in zlatorumene sladke buče. Hm, zima ... Ne maram je preveč. No, zaradi ocvirkov in močnatih jedi na žlico mi nekako le uspe zdržati do pomladi. (smeh)

Kateri vaši recepti so najbolj brani? 

Spomladi, ko je korona v nas prebudila druge vrednote, so bili najbolj obiskani recepti za kruh in krušno pecivo. Sicer pa recepti za preprosta kosila, sladice, zdaj so to recepti za pripravo ozimnice, pozimi so najbolj brani recepti za jedi na žlico … 

Se zgodi, da se vam kaj ne posreči? Se spomnite kakšne kuharske polomije?

Ah, ni bila samo ena, jih je več. (smeh) Niti ne vem, kako bi jih poimenovala. Ko ustvarjaš, se ti zdi, da bi kaj pasalo skupaj, potem se izkaže, da ne paše. Ali pa prehitro vzameš iz pečice in pade skupaj. Ali narediš premalo čvrsto kremo in se vse razleze, ko snameš obod torte. A če ne poskusiš, se ne more nič zgoditi. Če ustvarjaš in preizkušaš, lahko dobiš ali super recept, ali povprečen ali pa čisto polomijo. Ena od polomij je bil tudi prvi kruh iz droži. Opeka! (smeh)

Pa ravno po odličnih receptih za kruh ste tako znani! Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo pri peki kruha? 

Pogosto je testo pretrdo, ker se bojimo dodati preveč vode. Premalo solimo. Pa kombinacija veliko različno težkih mok, včasih dodajamo preveč semen … Ker vse bolj uporabljamo kuhinjske robote, premalo gnetemo z golimi rokami, izgubljamo občutek, kako oblikovati testo v hlebec … 

Katere sestavine se vam zdijo najpomembnejše?

Hm … opažam, da se vedno več ljudi izogiba uporabi soli. A sol da jedi okus, povzdigne ga, jed naredi okusnejšo. Zato bi svetovala, da raje zmanjšamo uporabo vnaprej pripravljenih jedi, prigrizkov, vnaprej pripravljenih izdelkov z veliko soli, kot so salame, čipsi in oreščki … Raje se odpovejmo temu, kot da bi manj solili domači kruh ali juho.
 

Se kdaj zgodi, da je pri vas doma hladilnik prazen? Kaj naredite takrat?

Glede na naravo mojega dela, je naš hladilnik zelo redko prazen. (smeh) Se pa zgodi, da po mnenju otrok in moža nimamo nič v hladilniku. A doma so vedno domača jajca in moka. To pomeni, da lahko pripravimo šmorn. Potem so tu vedno testenine. Dobre so, tudi če jih samo poliješ z olivnim oljem in čez naribaš sir. Zadnjič pa smo imeli mlečen močnik. Potrebuješ samo mleko in vodo. Krompir, riž in kakšno zelenjavo imamo tudi vedno doma, da lahko nastanejo kakšne rižote in narastki. 

Si Slovenci še znamo vzeti čas in kuhati doma?

Ja, zdi se mi, da Slovenci kuhamo čedalje več. Čedalje bolj cenimo doma pripravljeno hrano. Lokalno in sezonsko. Všeč mi je, da mi sledi veliko in vedno več mladih. To je vzpodbudno. Ko sem bila jaz v njihovih letih, mi kuhanje ni dišalo.

Božično-novoletni prazniki so pred vrati. Kako jih praznujete?

Spomnim se, da smo doma, ko sem bila še otrok, postavljali jelko na sveti večer. To je dan pred božičem, medtem ko smo
darila odpirali zgodaj zjutraj na božič. Celo noč sem prisluškovala, kdaj bo prišel Božiček. Danes otroka postavita jelko že veliko
prej, po Miklavžu, darila pa odpremo zjutraj za božič. Tudi piškote za Božička in korenček za jelenčke še vedno nastavljamo, čeprav sta otroka že najstnika. Moja služba žal zahteva božične okraske, piškote in večerje že nekaj mesecev prej. Piškote itak pečemo že od oktobra, praznična kosila in večerje pa kuhamo od novembra, ker moram vse recepte pripraviti vnaprej. Za božič nam piškoti in praznična kosila gledajo že iz ušes. Na sveti večer si po preprosti večerji zaigramo božične pesmi, pogledamo kakšen božični film, in to je to. Enako je za silvestrovo. Če sem iskrena, tam okrog silvestrovega že komaj čakam, da se vsa
ta praznična norija okrog receptov konča. Običajno za novo leto vsi skupaj nazdravimo, potem pa se odpravimo spat.

Kaj pa imate za praznike na mizi?

Nič posebnega (smeh). Za božič jemo, kar nam zadiši – bogato bučno juho, pečenega piščanca ali bržolni steak, solato in božični puding.