Zemlja za vse

Ali planet ne pripada v enaki meri kot Homo Sapiensu tudi vsem drugim sesalcem, vretenčarjem, glivam in rastlinam, da ne naštevamo vsega mozaika biotske raznoživosti. Jasno, da. Mogoče bi našli še kako religiozno prepričanje, češ da je svet od njegovega stvarnika, ljudje pa z njim le upravljamo. A kot upravljavci se izkažemo v slabi luči. Zadnjih deset generacij si prisvaja Zemljo, kot da pripada samo eni živalski vrsti. 

A podatki nas lahko streznijo. Skoraj 40 odstotkov kopnega smo ljudje zavzeli za pridelavo hrane in vlaken. Na dodatnih petih odstotkih smo zgradili naša mesta, naselja in infrastrukturo. Prisvajamo si skoraj pol celotne primarne produkcije na kopnem, ki jo ustvarita sonce in fotosinteza. Izkoriščamo dva milijona hektarjev plantažnih gozdov različnih vrst, kot so iglavci, listavci in tropski gozd. Tudi svetovna morja so pod vplivom človeka, bodisi neposredno zaradi različnih dejavnosti ali posredno zaradi podnebnih sprememb. Na več kot 40 odstotkov morja vplivajo bodisi čezmeren ribolov, pristaniška infrastruktura, vrtine in izkoriščanje podvodnih virov, polaganje podvodnih kablov, odpadki in plastika ali na primer zakisanje oceanov. In vse zgoraj naštete številke iz leta v leto še naraščajo. Ljudje smo očitno pozabili, da živimo na planetu, ki ne raste! 

Vstopamo v prelomni čas, saj se približujemo mejam zmožnosti planeta, da še brez nepopravljive škode prenese pospeševanje materialne rasti človeštva. V zadnjem stoletju ogrožamo stabilnost lastnega planeta in s tem tudi svoje lastne vrste tako zelo, da se kot domine podirajo zakonitosti kroženj energije in snovi v naravi, ki so bile prisotne na tisoče let. Da pa bi bila ironija še večja, od vsega tega večina ljudi na planetu nima veliko – globalna materialna rast prav malo prispeva k njihovi blaginji. Najbogatejši odstotek prebivalstva je lastnik približno 44 odstotkov svetovnega bogastva. To v prenesenem pomenu pravzaprav pomeni, da najbogatejši odstotek ljudi na svetu obvladuje skoraj polovico planeta.

Resnica je kruta, saj je čas za njeno olepševanje zamujen. Če bomo namreč nadaljevali obnašanje zadnjih nekaj desetletij, bomo družbeno neenakost ekstremno povečali, kar bo okrepilo politične razprtije in pomanjkanje zaupanja. To bi onemogočilo reševanje globalnih podnebnih in ekoloških tveganj, kar bo vodilo – zaradi vročine, suše, poplav, izpada pridelka in propadanja gozdov – v zmanjšanje blaginje tudi za polovico do leta 2050 tako v revnih kot bogatih državah.  Kar dve milijardi prebivalcev bosta živeli na območjih, ki so na meji sprejemljivosti za človeško bivanje. 

Petdeset let po poročilu Rimskega kluba Meje rasti smo dobili znanstveno podprto novo opozorilo, da neomejena rast na planetu z omejenimi viri ni mogoča. Avtorji knjige Zemlja za vse, ali kot ji še rečemo »Vodnik za preživetje človeštva«, opozarjajo, da družbe namesto rešitev  ustvarjajo začarane kroge, v katerih naraščajo trenja, ki jih povečujejo že občutne podnebne spremembe, in v katerih izginja zaupanje v politiko, gospodarstvo in celo v znanost. A rešitve nedvomno obstajajo. Rešitve za Zemljo za vse. 

Družbe bi morale začeti že v tem desetletju s preobrati na petih področjih. Kot prvo – končati revščino s pomočjo reforme mednarodnega finančnega sistema in kot drugo –  odpraviti ekstremno neenakost. Ženske je treba opolnomočiti, da bi do leta 2050 dosegli enakost spolov. Prehranski sistem je treba spremeniti tako, da bo zagotavljal zdravo hrano za ljudi in planet. Prehod na čisto energijo pa bi moral zagotoviti ničelne neto izpuste do leta 2050. Če bi našli politično voljo in dosegli sodelovanje ljudi, bi brez dvoma našli tudi denar, saj bi za ukrepe potrebovali le dva do štiri odstotke BDP na leto.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >