Kako komunicirati s psi

Predvsem lahko osvojimo znanje različnih izrazov, s katerimi nam psi sporočajo svoje počutje, motivacije in želje, ter tako spoznamo, kako lahko tudi mi odgovorimo v pasjem jeziku. Najbrž je odveč poudarjati, da je to znanje nadvse priročno, kadar želimo psa ne le bolje razumeti, ampak tudi pomiriti v stresnih situacijah. Poznavanje pasje govorice in t. i. miritvenih znakov je namreč skrbnikom lahko v veliko pomoč pri sobivanju in mirnejšem srečevanju drugih psov in ljudi na sprehodu. 

Kot ugotavlja Jasna Poznič, svetovalka za vedenje malih živali,  ki je v slovenščino  prevedla tudi kultno knjigo Pogovori s psi avtorice Turid Rugaas, psi precej bolje razumejo človeško govorico, vključno z našim počutjem, kot mi njihovo. »Večina ljudi izgubi ali pozabi na svoj šesti čut že v otroštvu in verjetno se večina ljudi ne ukvarja s psi in z njihovo govorico, ki zajema tako besedno kot nebesedno komunikacijo. Lahko bi rekli, da psi uporabljajo celostno komunikacijo, ljudje pa se pogosto zatekamo k jeziku in pozabljamo na to, kaj sporočamo ali nam je sporočeno s telesom in gibi,« je prepričana. 

Podobnega mnenja je Nika Bergant, ustanoviteljica pasje šole Šnof v Ljubljani, ki opozarja, da slovenski vodniki psov žal bolj slabo poznajo pasji jezik ali pa si ga pogosto napačno razlagajo. »Pasje prošnje po več prostora tako ostajajo neuslišane, če ne kar povod za še več drezanja v psa. Veliko srečo imamo, da so naši psi izredno potrpežljivi in tolerirajo naše objeme in poljubčke. To pa ne pomeni, da jih lahko z njimi zasipamo ves čas. Bodite pozorni naslednjič, kadar se sklanjate nad psa, da mu nadenete oprsnico ali ga objamete. Najverjetneje obrača glavo stran, mežika in zeha, skratka na ves glas sporoča, da mu je neprijetno,« izpostavlja. 

Ali pa druga situacija – pes z mahajočim repom, za katerega se navsezadnje izkaže, da ni prav nič vesel. »Mahajoč rep sam po sebi ni izraz veselja, ampak napetosti. Lahko je pozitivno vzhičenje, takrat je celo telo mehko in sproščeno, zamahi z repom pa so dolgi in počasni. Mahanje z repom pa je lahko tudi znak negativne napetosti. Kadar so zamahi z repom kratki in hitri, celo telo psa pa napeto, pes se oblizuje in kaže druge miritvene znake, imamo opravka s psom, ki je v stiski in nas s svojo telesno govorico opozarja, nikakor ne vabi,« pravi. 

In tu je še situacija, ko skušamo narediti lepo fotografijo psa, ta pa ves čas obrača glavo, kot da nastavlja najprej en, potem pa še drug profil. Morda zazeha, se oblizuje in mežika, da so fotografije na koncu eno samo skrpucalo. »Ni slučaj, da nam pes z obračanjem glave, mežikanjem in širokim zehanjem sporoča, da mu je izredno nelagodno, ko strmimo vanj z veliko lečo in silimo vedno bližje vanj,« pravi Nika Bergant.

Ko se na psa jezimo, ker se ne obnaša po naših željah …

Po njenih besedah je v vsakodnevnem življenju veliko situacij, ki si jih ljudje razlagamo po svoje. Velikokrat sklepamo iz naše lastne govorice, pripisujemo psom človeške lastnosti in se nanje jezimo, ker se ne obnašajo po naših željah. »Tudi komuniciramo z njimi včasih prav dvoumno. S telesom in odprtimi rokami psu sporočamo, naj nas vendarle pozdravi in skoči na nas, z glasom pa kričimo obratno. Psom je telesna govorica veliko bolj domača in naravna kot glasovna.«

Za nas ljudi pa se pogosto zdi ravno obratno, da smo pozabili gledati in poslušati, samo še govorimo in ukazujemo, dodaja. »Tu se lahko od psov ogromno naučimo, predvsem, da je kdaj boljše ostati tiho in se izuriti v opazovanju.« V splošnem so se psi veliko boljše prilagodili nam kot mi njim. »Oni so se naučili naš jezik in naše dvoumne kaprice nekako razumeti, medtem ko se moramo mi njihovega jezika priučiti. Ko ga enkrat znamo, bomo lahko bolj harmonično zaživeli s svojim psom in zgradili tesen, zaupen odnos,« meni. 

Na vprašanje, ali je pasji jezik enostaven ali zapleten, odgovarja, da pasji jezik ni zapleten, se ga pa moramo naučiti opaziti. »Pasja govorica je dokaj nazorna in nedvoumna, vsekakor pa je za mnoge ljudi zapletena. V bistvu je pasji bonton vljudnega obnašanja precej drugačen od človeškega, predvsem se hitreje odvije. In tu pride do marsikaterega zapleta na človeški strani. Psi so prilagodljivi in nam v marsičem ustrežejo, ljudje pa se pogosto ukvarjamo predvsem sami s sabo. Če pomislimo, da že med ljudmi povzroči 80 odstotkov vseh prepirov in nesporazumov nerazumevanje v komunikaciji, potem ni čudno, da ne razumemo pasje govorice oziroma ji ne posvečamo dovolj pozornosti,« ocenjuje Jasna Poznič.

In kateri so t. i. miritveni znaki, ki naj bi jih poznal vsak vodnik psa? »Eden od najpogostejših znakov, ki jih uporabljajo psi, je obračanje glave stran. Uporabljajo ga, kadar želijo biti vljudni, da pomirijo situacijo ali pokažejo, da jim je rahlo nelagodno. Običajno to storijo tako, da najprej obrnejo glavo v eno stran, nato pa še v drugo. Največkrat v enem položaju obmirujejo. Nekateri se v bolj stresnih situacijah in kadar želijo biti še jasnejši, obrnejo stran kar s celim telesom, s čimer povsem jasno sporočajo, da z nekom nočejo imeti opravka,« pojasnjuje Nika Bergant. 

Drugi izmed pogostih in velikokrat spregledanih miritvenih znakov je po njenih navedbah zehanje. Psi zjutraj zehajo, ker se prebujajo, v vseh drugih situacijah pa ima zehanje funkcijo pomiritve. »Z zehanjem pes pomirja samega sebe in drugemu kaže, da mu je neprijetno. Če vaš pes zeha, medtem ko mu strižete kremplje, razdelite pedikure na krajše seanse in ga upoštevajte, kadar izraža nelagodje. S tem bo pes razumel, da opazite njegove znake, bil bo slišan in vajin odnos se bo krepil,« svetuje sogovornica. 

Med najmočnejšimi miritvenimi znaki pa sta po njenih besedah uleganje in ležanje. »To izgleda tako, da se pes uleže na trebuh kot sfinga. Običajno to storijo, kadar je igra med psi postala predivja in želijo umiriti druge pse«. Miritvene znake po besedah Nike Bergant lahko uporabijo tudi vodniki psov in jim s tem sporočajo, da jim ne želijo žalega in da jim psi lahko zaupajo. »Pri srečanju s tujim psom ali ob prihodu domov lahko obrnete glavo stran in ne strmite neposredno v psa. Če srečate mladega razposajenega psa, mu obrnite hrbet, ker obračanja glave najbrž ne bo upošteval. Boste videli, da bo pes prenehal skakati na vas, ali pa niti ne bo začel. Tudi z usedanjem in uleganjem človek psom sporoča, da se je sprostil in da se lahko sprostijo tudi oni. Kakšno mahanje z repom in oblizovanje gobčka pa pustimo njim, sami ga bomo zelo težko poustvarili,« svetuje. 

Pri psih nič ni kar tako, vse je komunikacija

Če se sprašujete, ali nam psi ves čas nekaj sporočajo, lahko na vprašanje odgovorimo pritrdilno. »Karkoli psi naredijo, je komunikacija, nič ni kar tako. Drugemu socializiranemu in stabilnemu psu je takoj jasno, ko pes za sekundo dvigne ustnico in pokaže čekan. Takoj ga bo pustil pri miru in se mu ne bo približal. Človek, na drugi strani, pa ne razume, kaj mu pes na subtilen in izredno nežen način sporoča. Ne opazi, da se vsakič, ko ga ogovori z ostrim glasom, oblizne in obrne proč, ne opazi, da umika glavo rokam tujega človeka, in ne opazi, da se v velikem loku izogiba otrokom.« 

Pogosto se zgodi, da ostanejo pasje želje preslišane in morajo postati glasnejši, da jih opazimo. Prav zaradi tega določeni psi lajajo že na daleč, ko vidijo človeka. »Ker vedo, da če ne bodo glasni in videti nadvse sovražno, bo nekdo proti njihovi volji posegel v njihov prostor, jih mečkal, vzel v naročje in z njimi delal kot s plišasto igračo. Prisiljeni so postaviti ostre meje, ker so nežna prigovarjanja naletela na gluha ušesa oziroma slepe oči. Zaradi preslabega poznavanja pasje govorice lahko pride do situacij, kjer se zdi, da je pes iz ljubega miru začel kazati zobe, lajati ali ugriznil.« 

Psi vedno stopnjujejo govorico, in če je ne upoštevamo, kadar so vljudni in komunicirajo po pasje, morajo poseči po komunikaciji, ki so je vajeni s človeške strani – po glasu, pojasnjuje Nika Bergant. In kaj se zgodi, če pasjega jezika ne razumemo in psa ne znamo pomiriti v stresnih situacijah? Se stres in negotovost pri psu zaradi tega še povečujeta? Kot poudarja sogovornica, smo s psom ves čas v nekem konfliktu, če njegovega jezika ne razumemo. Lahko je ta konflikt majhen, sorazmerno neškodljiv in se nam pes izogiba, kadar je spuščen. Lahko pa so konflikti tudi večji; pes, ki je ves čas preslišan ali celo grobo utišan, lahko postane zaprt vase, otopel ali pa defenziven, celo nepredvidljiv. 

Kadar od psa v stresnih situacijah zahtevamo poslušnost, kvarimo odnos z njim in skrhamo zaupno vez. »Če se, denimo, pes boji hoje ob hrupni cesti, je takrat od njega nespametno zahtevati vaje sedi in prostor ter ga siliti, da ostane v tisti situaciji. Tako se bo njegova stopnja stresa zgolj povečevala, v nas pa ne bo več videl varne točke, tudi če bo vaje vseeno naredil. Psi radi ustrežejo, včasih tudi na račun lastnega nelagodja,« zatrjuje Nika Bergant. Hkrati dodaja, da je veliko bolj pametno psa najprej naučiti, da nam lahko zaupa, in ga navaditi, da hrupna cesta ni grožnja. To pa po njenih besedah lahko naredimo samo s postopnim navajanjem, brez prisile ali siljenja preko pasjih meja.

Poznavanje pasjega jezika nam torej pride še posebej prav v situacijah, ki so za psa stresne, ko je pes v stiski ali kadar se srečuje z nepoznanimi psi. »S tem, ko psu odgovorimo z miritvenim znakom, mu damo vedeti, da je slišan in smo v pasji govorici vljudni.« S sedenjem in obračanjem glave stran lahko na vljuden način pozdravimo psa, pustimo, da nas prevoha, in ga pobožamo šele, ko se nam približa sam. 

»Svetovala bi, da poskusite tudi pri domačem, poznanem psu pri čohanju uvesti krajše pavze. To izgleda tako, da psa počohamo, potem pa se z roko odmaknemo in počakamo, da nas bo pes ponovno povabil k čohanju, na primer z dreganjem s tačko ali milim pogledom, ali pa ne. Zelo veliko psov bo čohanje odklonilo, in prav je, da to spoštujemo. Samo zato, ker nas tolerirajo, še ne pomeni, da jih lahko izkoriščamo za lastno terapijo in jih do onemoglosti čohljamo še takrat, ko bi radi imeli mir pred nami in počivali,« svetuje Nika Bergant. 

Pa se lahko zgodi tudi, da med vodnikom in njegovim psom pride do komunikacijskih šumov, čeprav naj bi lastnik pasji jezik obvladal? Obe sogovornici na vprašanje odgovarjata pritrdilno. »Hitro pride do komunikacijskih šumov, tudi če jezik poznamo. Do napak s človeške strani lahko pride, kadar želimo biti prehitri in pozabimo na potrebe svojega psa. Napake delamo vsi, če pa se trudimo biti bolj zavestni, boljše opazovati pse in bolj jasno komunicirati z njimi, je cilj, da je teh napak čim manj. Psi jih načeloma ne delajo, saj so zelo spoštljivi, trudijo se biti vljudni z nami tudi, kadar mi nismo in posegamo v njihov osebni prostor, ker se nam zdi, da nam pripada čohanje psa.« Pa nam ne. 

Tudi psi so živa bitja s svojimi željami in motivacijami. Včasih se zdi, da kdo to pozabi, zato to pogosto ponavljam, priznava Nika Bergant. Jasna Poznič pa opozarja, da je v takšnih primerih pomembno, da ostanemo mirni in nikakor ne uporabljamo prisile. »Če je treba, lahko poiščemo nasvet pri strokovnjaku za vedenjske probleme. Seveda pri takem, ki vam lahko pokaže v EU priznano izobrazbo, in ne pri samooklicanem šepetalcu,« izpostavlja. 

Frontalna srečevanja so v pasjem svetu izredno nevljudna

Predavanja o pasji govorici so še posebej namenjena vodnikom plahih ali reaktivnih psov, ki jim bo znanje pasje govorice in miritvenih znakov v veliko pomoč pri sobivanju in tudi srečevanju psov in ljudi na sprehodih. Katera pa so »glavna pravila« pri srečevanju ljudi in psov, če imamo plahega oziroma reaktivnega psa? 

»Pravila vljudnega pasjega srečevanja veljajo za vse pse, pri plahih ali senzibilnih psih pa so obvezna. Srečevanja nos na nos oziroma frontalna srečevanja so v pasjem svetu izredno nevljudna. Če imajo psi možnost, se jim bodo sami izognili in se bodo raje srečali v loku, si izmenjali par miritvenih znakov in se šele proti koncu spoznavanja na hitro prevohali.« 

Psi, ki se sprehajajo na zelo kratkih povodcih ali oglavnicah, se ne morejo vljudno srečati z drugim psom, zato prej pride do nesporazumov med psi. Zaradi tesne opreme ne morejo sporočiti, če jim je nelagodno, in niso sposobni lepega srečanja. Zato sta za sprehode priporočljiva daljši povodec (vsaj tri metre, če ne več) in H-oprsnica. To je oprsnica, ki omogoča naravno gibanje tac, psa ne žuli in ne krajša koraka. Taka oprema je najbližje temu, da bi bil pes prost in bi se gibal naravno. 

Kot še dodaja Bergantova, se vljudno srečanje med psi začne že na razdalji 50 metrov, ko se psa opazita in si izmenjata kak očiten znak, na primer obrat glave. Potem se drug drugemu približata v širokem loku in upočasnita gibanje. Tako se začneta spoznavati na razdalji in prepoznavati vonj drug drugega. Sčasoma lok zmanjšata, si izmenjata še par pasjih besed v obliki mežikanja, oblizovanja in spuščanja glave k tlom, dokler si naposled ne prideta čisto blizu. Šele takrat pride do ovohavanja zadka ali genitalij, po navadi za nekaj sekund, preden gresta bodisi vsak svojo pot ali pa se povabita k igri. 

»Ko se vodnik senzibilnega psa nauči vljudnega srečevanja in kako biti psu v stresnih trenutkih v oporo, se lahko podata na pot, na kateri bo še tako nedružaben in sovražen pes lahko postal sproščen v družbi drugih psov.«. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >