Urška Fartelj: Moji recepti vedno uspejo

S simpatično Prekmurko, ki že desetletje ustvarja izjemno priljubljene recepte, pa nismo klepetali le o hrani, pač pa tudi o knjigah in poletju.
 

Poleti je izšla vaša četrta knjiga Kosila v pol ure, ki je bila že takoj po izidu v vrhu prodajnih lestvic. Kaj mislite, zakaj imajo ljudje tako radi vaše recepte?

Uh, to sem se tudi jaz velikokrat vprašala. Sploh ob prvi knjigi, ki je bila razprodana v dobrem mesecu dni. Zakaj nekdo kupi knjigo, če je skoraj vse na mojem blogu 220 stopinj poševno, do katerega imajo vsi dostop!? Moji sledilci pravijo, da zato, ker moji recepti vedno uspejo. Ker so jedi res okusne in ker so navodila napisana do podrobnosti, da jih lahko tudi tisti z nič izkušnjami v kuhinji razumejo in pripravijo odlično jed. Ker uporabljam sezonske in lokalne sestavine oziroma sestavine, ki so vsem dostopne, in nam ni treba zaviti v več trgovin, da bi dobili sestavine za eno jed.
 

Ko iščem hitro rešitev za lakoto, največkrat pomislim na sendvič. Imate najljubšega? 

Najboljši sendvič v življenju sem jedla na Siciliji. V njem je končalo (skoraj) vse, kar so imeli v sendvičarni. In takšne nam delam tudi doma. Vse, kar se najde v hladilniku, konča v njem. Več je različnih sestavin, omak, prelivov, okusov – sladko, kislo, grenko, slano – boljši je. Pa sočen mora biti. Tak, da ko ugrizneš vanj, ti malo soka steče po dlaneh.
 

»Življenja ne moremo meriti. Zato kuhajmo s čutili in ljubeznijo, ne s tehtnico« piše v posvetilu v vaši novi knjigi. Pa vam res uspe vsak dan kuhati z ljubeznijo? 

Kdor ima otroke, bo razumel, da mame vedno kuhamo z ljubeznijo, da pa včasih pozabimo ali se ob kakšni novi stvari zapičimo v merske enote, navodila, pravila … kot pri vzgoji. Prvič merimo, beremo, smo striktni, drugič pa že malo bolj lahkotno vzamemo in zrihtamo z levo roko. Samo zaupati si moramo in narediti tako, kot mislimo, da je za nas in otroke najboljše.

Kaj pa tisti, ki ne kuhajo radi? Imate kakšno idejo, kako vzljubiti kuhanje?

Meni je pomagalo to, da sem dobila otroka z alergijami in intolerancami, ki ni smel jesti vnaprej pripravljene hrane. Ni pravi odgovor, vem. Ne poznam ga. Če nečesa ne maraš, potem te težko nekdo prepriča v nasprotno. Sploh, če tak enkrat pokaže voljo in začne kuhati po nekem receptu, ki ne drži, in mu jed ne uspe. Jaz rada kuham, ko ustvarjam. Ko kuham nekaj novega, preizkušam stvari, takrat mi kuhanje postane razburljivo. Zato to rada počnem. In zato ne bi mogla delati v restavraciji. 
 

Pravite, da mora biti vsaj 15 odstotkov vse hrane – hrane za dušo. Kaj je vaša hrana za dušo?

Ah, jaz si jo vsak dan konkretno privoščim. (smeh) Držim se načela, da je najboljše prehranjevanje, ko lahko vsak dan nekaj drugačnega, domačega pojemo. Da se jedi torej ne ponavljajo prepogosto. Menim, da tako v telo vnesemo največ različnih hranil. Doma narejen hamburger, doma narejena pica, krompirček, testenine, rižota, meso, …. Vse to je hrana za mojo dušo. Hrana na dopustu, ko lahko okušam nove jedi, kombinacije okusov. Vse to. Res je, da se ne prenajedamo, ker je vedno dovolj raznolike hrane. Tako da jaz imam kar 100 % hrano za dušo. Menim, da imam zdrav odnos do hrane, kar se mi zdi najpomembnejše, da lahko nekdo doseže. 
 

Pred dobrima dvema letoma, po izidu vaše tretje knjige, sem vas vprašala, komu boste posvetili naslednjo knjigo. Prvo ste posvetili mami, drugo otrokoma, tretjo možu. 

V uvodu piše, da knjigo posvečam tistim, ki pridejo iz šole lačni in sprašujejo: Mama, kdaj bo kosilo?, in tistim, katerih odgovor na vprašanje, kaj bi jedli, se glasi: Ne vem. Karkoli. 
 

Pred nami je novo šolsko leto. Kaj mislite, s kakšno hrano lahko starši najbolje podprejo otroške možgančke?

Raznovrstno! Doma kuhano oziroma pripravljeno hrano.
 

Doma imate najstnika, ki se verjetno pretežno prehranjujeta zunaj doma. Kako ju prepričate, da jesta zdravo?

A-a, ne. Moja otroka, najstnika, stara 17 in skoraj 19 let, se pretežno prehranjujeta doma. V šoli imata sicer »malico« tu in tam, ko jima vseeno zadiši kakšno šolsko kosilo, in najstniki so vedno lačni, pa kljub temu ju doma vedno pričaka kosilo. No, razen, kadar mene ali moža ni doma, da bi kuhala. Takrat si ga pripravita sama. Sin gre jeseni študirat, tako da zdaj pa bomo videli, kako bo.
 

Kako ste preživeli poletje?

Na morju. Večinoma ustvarjalno, delovno. Tako kot lansko leto. V duhu pisanja nove knjige. Komu bo posvečena? Naj ostane skrivnost.
 

Ste si vzeli tudi čas za branje? 

Sem. 
 

Kaj ste pa brali?

Vsega po malem. Berem, ko moram prevetriti možgane in se malo sprostiti med pisanjem. Žal kakšni leposlovni, težji romani v vročini in v tisto malo prostega časa ne pridejo v poštev. Takšne lahkotnice, torej. Me je pa na primer lani navdušila knjiga Elene Ferrante Zlagano življenje odraslih.
 

Kaj pa otroka, rada bereta? 

Sinu in hčerki sem od malega veliko brala. Zelo veliko. Vsak večer. Nikoli jima ni bilo dovolj branja. Potem pa kot bi nekdo naredil klik, se je branje končalo. Še zdaj mi ni uspelo, da bi jima  spet prižgala to stikalo. Sta pa oba odlična športnika, ki res veliko trenirata, tekmujeta tudi kot del slovenske reprezentance, in potem tisto malo prostega časa namenita učenju in prijateljem.
 

Še ena kulinarična za konec; če bi bili zelenjava, bi bili?

Najprej mi je prišel na misel jajčevec. Ampak ne, niti slučajno, ker preveč greni. Limona? Polna vitamina C je. Ampak kisla. Sladka jagoda? Oh, zadnje dvoje je sadje. (smeh) Korenje! Ker preživi zimo. V pesku, v zemlji, v hladilniku in povsod se lahko zraven meša. 
 

Kaj pa vaša družina, katera jed bi bili?

Ena fina nežna, kremasta, sočna, bogata rižota. Z al dente kuhanim rižem, maslom, ki vse skupaj poveže, sirom Grana Padano, ki jed povzdigne, hladno burrato na vrhu in bogato vsebino.

Spoznajte knjige Urške Fartelj

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.