Kakšna je bila zgodovina fotografske dediščine 20. stoletja? Če boste prestopili prag lani obnovljene Fotohiše Pelikan v Celju, jo boste lahko spoznali v povsem avtentičnemu okolju.
Tu sta med drugim na ogled dva originalna fotografska ateljeja – stekleni in električni, kar je svetovni unikum. Nekaj podobnih ateljejev po Evropi namreč še obstaja, nikjer pa si ni mogoče znotraj ene hiše ogledati obeh.
Poleg tega je obisk Fotohiše Pelikan tudi učna ura o meščanski bivalni kulturi preteklega stoletja, saj se lahko sprehodimo tudi skozi meščansko stanovanje, v katerem je mojster Pelikan živel s svojo družino. V kletnih prostorih pa je mogoče pokukati še v Galerijo Božena, ki je imenovana po Pelikanovi hčerki, ki je prevzela očetovo fotografsko obrt in po očetovi smrti živela in fotografirala v hiši.
Povečevalnica in obdelovalnica fotografij v visokem pritličju.
V drugi polovici 19. stoletja je fotografija bliskovito osvajala svet. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je tudi v Celju, majhnem regionalnem mestnem središču, ki je takrat štelo le dobrih 6000 prebivalcev, stalno delovalo več mojstrov fotografske obrti. Vodilni med njimi, Johann Martin Lenz, je dal leta 1899 tik ob železniški postaji zgraditi veliko stanovanjsko hišo za svojo družino in ob njej prizidati moderen steklen fotografski atelje.
Po prvi svetovni vojni je objekt postal last fotografa Josipa Pelikana in njegove družine in sledila so plodna desetletja fotografske dejavnosti. Nad bogato očetovo zapuščino sta po njegovi smrti leta 1977 skrbno bdeli obe hčeri, zlasti mlajša Božena, ki je v domači hiši in ateljeju nadaljevala družinsko obrt, vse dokler se ni v devetdesetih letih 20. stoletja začel njen postopen prenos pod okrilje in varstvo Muzeja novejše zgodovine Celje.
»Že leta 1997 smo za javnost odprli prenovljeni stekleni atelje, ki je bil kot edini tovrstni primer ohranjene kulturne in tehniške dediščine v Sloveniji ter eden redkih v Evropi razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Ko je leta 2016 gospa Božena umrla, ga je Mestna občina Celje od dedičev odkupila, muzej pa je v upravljanje prevzel še preostali del stavbe. Tako smo lahko začeli s projektom ureditve celovitega muzejsko-kulturnega kompleksa, utemeljenega na Pelikanovi fotografski dediščini in njeni povezavi s sodobno fotografsko produkcijo in dejavnostjo,« pove dr. Tone Kregar, direktor Muzeja novejše zgodovine Celje, ki je bil tudi vodja obnovitvenega projekta.. Projekt prenove se je začel leta 2018, končan pa je bil v začetku leta 2024, s čimer so na najlepši možni način obeležili in počastili šestdeseti rojstni dan muzeja, saj gre za njegovo doslej najobsežnejšo vsebinsko in prostorsko razširitev.
Studijska portreta, negativ na stekleni plošči, 1929.
Ne le muzej, tudi izobraževalno središče
Že obstoječo muzejsko enoto (stekleni atelje) so po njegovih besedah razširili na celotno stavbo, torej na fotografski studio in družinsko stanovanje Pelikanovih ter na kletne in podstrešne prostore v skupnem obsegu skoraj 600 kvadratnih metrov. »Na povsem prenovljenem podstrešju je večnamenski kabinet za raziskovalno delo ter razne strokovne, kulturne in družabne dogodke, v kletnih prostorih pa smo uredili galerijo in s tem nov razstavni prostor za promocijo sodobne fotografske ustvarjalnosti, tako tuje kot domače.«
Fotohiša Pelikan namreč ni zamišljena zgolj kot muzej kulturne in tehniške dediščine, temveč tudi kot kulturno-umetniško in izobraževalno središče, v katerem si dediščina in zgodovina podajata roko z novimi kulturnimi vzorci in umetniškimi praksami, znanje in veščine pa se prenašajo iz roda v rod. Finančna vrednost prenove in ureditve je bila skupaj z odkupom stavbe nekaj manj kot 900.000 evrov, z vidika ohranjanja kulturne dediščine pa je bogastvo Fotohiše Pelikan po oceni direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje neprecenljivo.
V obnovljeni hiši Pelikan sta med drugim na ogled dva originalna fotografska ateljeja – stekleni in električni, kar je svetovni unikum, saj si znotraj ene hiše praktično nikjer ni mogoče ogledati obeh. Stekleni fotografski atelje je bil, kot smo že omenili, zgrajen leta 1899 kot prizidek k stanovanjski hiši. Gre za tipsko, nadstropno arhitekturo z delovnimi prostori v pritličju in steklenim fotografskim ateljejem v nadstropju. Jeklena konstrukcija z vstavljenimi narebrenimi stekli je orientirana na severno stran neba in v tlorisu meri 40 kvadratnih metrov. Sistem zavesic v notranjosti omogoča dodatno kontrolo svetlobe, saj se je v steklenem ateljeju fotografiralo striktno ob naravni svetlobi z velikimi kamerami mehovkami pred naslikanimi ozadji.
Portretiranec se je v tistem času lahko znašel v bujnem rastlinjaku, v romantični krajini, v meščanskem stanovanju ali v preprosti kmečki izbi, kar so omogočala slikana ozadja. Predvsem zaradi daljših časov osvetlitve so tam nastajali togi celopostavni ali sedeči portreti.
Tehnični napredek oziroma drugačne zakonitosti fotografiranja pa je mogoče videti v modernejšem fotografskem studiu iz tridesetih let 20. stoletja, kjer se je že fotografiralo s pomočjo umetne svetlobe, torej z reflektorji. Pravzaprav podobno kot danes. Za razliko od steklenega ateljeja so bila v uporabi nevtralna ozadja, ki so ob kratkih časih osvetlitve omogočala različne vrste portretov. Fotograf se je lahko poigraval s svetlobo in senco ter s tem poudaril različne fizične ali karakterne značilnosti portretiranca.
Pelikan s kamero na Starem gradu v prvi polovici 20. stoletja in Družina Pelikan, 1927.
Celjski stekleni ateje edini ohranjen pri nas
Na vprašanje, koliko steklenih in električnih fotografskih ateljejev je v času življenja fotografa Pelikana v naši državi in v Evropi sploh obstajalo, Tone Kregar odgovarja, da so z uporabo jekla v arhitekturi v drugi polovici 19. stoletja tovrstne arhitekture rasle kot gobe po dežju praktično po vsem svetu. »Gradili so jih vsi, ki so si jih lahko privoščili in so pri svojem delu potrebovali več svetlobe, ne le fotografi, temveč tudi slikarji in kiparji. Večinoma je šlo za tipske arhitekture, ki jih je bilo mogoče naročiti po katalogu pri proizvajalcih jeklenih konstrukcij, ki so v tistem izdelovali ne le tovrstne ateljeje, ampak tudi rastlinjake in oranžerije ter druge vrste jeklenih konstrukcij po naročilu. Konstrukcija našega ateljeja najverjetneje izhaja iz podjetja Ignaza Gridla na Dunaju,« pravi sogovornik.
Tovrstnih ateljejev je bilo v drugi polovici 19. stoletja ter v prvi polovici 20. stoletja veliko predvsem v večjih mestih. Do danes se jih je po Kregarjevi navedbah v Evropi ohranilo izredno malo, celjski pa je edini originalno ohranjen in muzejsko prezentiran fotografski stekleni atelje v Sloveniji. Pomemben je ne le kot arhitektura, temveč tudi zaradi ohranjenih fotografskih pripomočkov, kamer in slikanih ozadij, ki izhajajo pravzaprav še iz časa, ko je v njem delal fotograf Johann Martin Lenz. »Ohranjenih električnih ateljejev je zaradi njihove ‘mladosti’ seveda več, mnogi so tako ali drugače še vedno v uporabi, a kot rečeno, ne poznamo primera, da bi bila pod eno streho na ogled oba ateljeja, tako stekleni kot električni,« zatrjuje dr. Kregar.
Ohranjenih električnih ateljejev je zaradi njihove »mladosti« seveda več.
Tisti, ki si bodo ogledali oba, morajo seveda (s)poznati tudi življenje in delo Josipa Pelikana. Pelikan se je rodil leta 1885 v Trbižu, kamor sta starša, popotna fotografa Anton in Barbara, prišla iz Prage. Tukaj sta odprla svoj atelje, kmalu za tem pa še enega v bližnji rudarski Idriji, kjer je Josip preživel mladost in učno dobo. Leta 1910 je pridobil obrtni list, stopil na pot samostojnega fotografa ter po očetovi smrti prevzel njegov atelje.
Po prvi svetovni vojni, ko je Primorska pripadla Italiji, se je kot narodno zavedni slovenski meščan in ponosni član Sokola odločil zapustiti Idrijo in se skupaj z družino preseliti v na novo nastalo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po naključju je izvedel, da se v Celju prodajata fotografski atelje in hiša, ki ju je dve desetletji pred tem zgradil fotograf Johann Martin Lenz.
Leta 1919 je nato v mestu ob Savinji začel pisati novo fotografsko zgodbo, ki je neprekinjeno trajala skoraj šest desetletij, vse do njegove smrti leta 1977. Kot portretist in kronist svojega časa in prostora je trajno zabeležil najpomembnejše, tako prijetne kot trpke, tudi vojne, dogodke in obdobja v zgodovini mesta. Bil je izredno delaven, podjeten, discipliniran in tudi strog mojster, ki je sledil tehnološkemu razvoju in je znal uspešno vihariti skozi politično razburkano dvajseto stoletje.
Stekleni fotografski atelje v Celju celjski je edini originalno ohranjen in muzejsko prezentiran fotografski stekleni atelje v Sloveniji.
Že leta 1923 je odprl podružnico v bližnji turistično-zdraviliški Rogaški Slatini, za njo še manjšo enoto v Dobrni, njegovi pomočniki pa so redno fotografirali tudi v Rimskih Toplicah in Laškem. Pelikan se je dobro zavedal pomena reklame, promocije in utrjevanja lastne blagovne znamke. Z njegovim imenom opremljene fotografije so izhajale v dnevnem časopisju, reklamnih prospektih in drugih tiskovinah, sodeloval pa je tudi na nekaterih jugoslovanskih fotografskih razstavah.
Ime, ki ostaja v kolektivnem spominu
»Pelikanovo ime je v Celju in okolici postalo sinonim za fotografa, v njegovem ateljeju pa so se obrti izučili številni fotografi mlajših generacij. Zato ne preseneča, da ostaja v kolektivnem spominu generacij (ne le) Celjanov, katerih večina je vsaj enkrat prestopila prag njegovega ateljeja ali se kako drugače znašla na njegovih fotografijah. Te še desetletja po svojem nastanku ostajajo varno shranjene v družinskih albumih, bogatijo interierje številnih javnih prostorov, izhajajo v tiskovinah ali krožijo po medmrežju. Pogosto so prva in neredko edina vizualna predstava in podoba naše, bodisi osebne bodisi skupne preteklosti,« ugotavlja Tone Kregar.
Morda velja dodati, da bi Pelikana težko označili za umetnika v klasičnem smislu, tudi sam se ni štel med umetnike, pač pa je bil vrhunski obrtnik, vrhunski fotografski mojster. Takšnih je bilo tudi v slovenskem prostoru v 20. stoletju po Kregarjevih navedbah kar nekaj. Kar ga bistveno razlikuje od drugih, pa je ohranjen obseg njegove zapuščine. »Ob obeh ateljejih je namreč tu še ogromno drugih predmetov, od fotografske opreme in pripomočkov do arhiva, fotografij in steklenih plošč, skupno skoraj nepredstavljivih 150.000 enot. Veliko jih je na ogled, še več, zlasti fotografij, pa varno spravljenih v depojih našega muzeja,« pravi.
V kletnih prostorih Fotohiše Pelikan je na ogled Galerija Božena, ki je imenovana po Pelikanovi mlajši hčerki, ki je bila po sogovornikovih besedah znana predvsem kot izvrstna retušerka in ateljejska portretistka. Želela je študirati slikarstvo in jezike, vendar strogi oče ni ugodil njeni želji in morala je nadaljevati družinsko obrt. Je pa bila zato njena starejša sestra Nada fotografinja po duši in srcu, v Mariboru je imela svoj fotografski atelje in je v marsičem celo presegla svojega očeta.
»Seveda pa gre gospe Boženi največja zasluga, da je očetovo zapuščino in dediščino ohranila v omenjenem obsegu in obliki. Od tod tudi odločitev, da galerijo poimenujemo po njej in se ji tudi na ta način poklonimo,« pojasnjuje Kregar. Kako so Pelikanovi živeli, nam sicer veliko pove meščansko stanovanje, ki si ga je mogoče ogledati v sklopu Fotohiše Pelikan. »Tako družina Lenz kot družina Pelikan sta bili tipični predstavnici celjskega meščanstva, prva z nemško, druga pa s slovensko narodno identiteto. Ni šlo sicer za visoko in bogato buržoazijo, primerljivo z evropskimi metropolami, pa vendarle za dokaj dobro situirane in ugledne ljudi z meščanskimi vrednotami tistega časa. Odraz tega je bila tudi njihova bivanjska kultura in z njo povezani vedenjski in kulturni vzorci,« izpostavlja direktor Muzeja novejše zgodovine Celje.
Najpomembnejši stanovanjski prostor meščanske bivalne kulture in družabnega življenja je bil salon, čigar reprezentančnost izkazujejo originalne, seveda restavrirane, stenske in stropne poslikave, bogato okrašena lončena peč, zasnovana v renesančni slogovni maniri, in izbrano secesijsko pohištvo ter oprema, ki je najverjetneje pripadala že družini Lenz. Na ogled sta tudi jedilnica oziroma dnevna soba ter spalnica.
Družina Pelikan je bila tipična predstavnica celjskega meščanstva, odraz tega je bila tudi njihova bivanjska kultura.
Od secesijske posode do portretov na svili
Od razstavljenih predmetov velja izpostaviti umetelno oblikovano secesijsko posodo, ki sta jo zakonca Pelikan prejela kot poročno darilo od ženinih brežiških sorodnikov z vgravirano letnico 1910 in podpisom, in portret Pelikanove žene Marijane in hčere Nade na svili. Na ogled so tudi številni Pelikanovi osebni predmeti in oblačila.
In kaj obiskovalce Fotohiše Pelikan običajno najbolj preseneti in kaj jih najbolj navduši? Hišo so odprli maja lani in doslej jo je obiskalo dobrih 2000 obiskovalcev, pri čemer se dober glas o njej vse bolj širi in raste tudi obisk. Sicer so vsi ogledi vodeni, v skupinah do deset ljudi, zaželena je predhodna najava. Ogled je namreč res paša za oči in obenem doživetje, polno zgodb, anekdot, pa tudi nostalgije. Seveda se je v steklenem ateljeju mogoče tudi fotografirati, tudi v oblačilih iz prve polovice dvajsetega stoletja.
»Praviloma so obiskovalci presenečeni nad tem, kar vidijo in slišijo, saj po lastnih besedah česa takšnega v Celju niso pričakovali. Še posebej navdušeni so tujci; eden najuglednejših avstrijskih fotogaleristov nam je denimo iskreno zatrdil, da nam lahko celo Dunaj zavida to, kar imamo v Celju. Vse to nas seveda navdaja z optimizmom in prepričanjem, da so najsvetlejši trenutki Fotohiše Pelikan še pred nami. Konec koncev gre za vsebino, ki presega in prestopa tako lokalne kot nacionalne meje, in verjamem, da jo lahko ob ustrezni promociji postavimo na globalni zemljevid kulturne dediščine,« je prepričan Tone Kregar.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
