Med dosežki 20. stoletja ima dešifriranje majevske pisave posebno mesto.
Do odkritja je prišlo predvsem po zaslugi izjemnega znanstvenika, ki mu je uspelo prebrati pisavo starodavne jukatanske civilizacije, ne da bi zapustil svojo pisarno. Gre za Jurija Knorozova, jezikoslovca iz Sovjetske zveze, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja preboj doživel v Leningradu, današnjem Sankt Peterburgu, Latinsko Ameriko pa je imel priložnost obiskati šele tik pred smrtjo. Zagovor disertacije s skromnim naslovom Poročilo o zadevah na Jukatanu – Diego de Landa kot zgodovinski in etnografski vir je bil 29. marca 1955. Na zagovor so poklicali novinarje in jim pompozno napovedali, da se pričakuje »odmevno zmagoslavje sovjetske znanosti«.
Človek bi kaj lahko posumil, da gre za začetek še enega političnega procesa in poraz »psevdoznanosti« Knorozova, a ni bilo tako. V napeti tišini je Knorozov mirno prebral svoje poročilo, kar je trajalo le tri minute in pol in ni zadostovalo le za podelitev doktorata, ampak je človeštvu s tem podaril ključ za branje majevskih šifer.
Otrok Stalinove dobe
O Knorozovu krožijo različne legende in zgodbe, skoraj vsi, ki so ga osebno poznali, pa se strinjajo, da je bil genialen človek. Nenavadne sposobnosti je Jurij pokazal že v otroštvu. Rodil se je leta 1922 v Ukrajinski SSR blizu Harkova kot peti otrok v družini. Njegov oče, železniški inženir, je otroke vzgajal po metodi nevrofiziologa Vladimirja Behterjeva, »s pomočjo sugestije, prepričevanja in hipnoze«, sploh pa je na vse mogoče načine spodbujal njihove ustvarjalne sposobnosti. Biografi so zapisali, da je Jurij risal in igral violino, vendar je bil čuden in introvertiran otrok. Kljub uspehom je pri devetih letih violino nenadoma odložil in se je nikoli več ni dotaknil, čeprav je inštrument obdržal do pozne starosti.
Ko je Knorozov dopolnil 18 let, je v Evropi že divjala druga svetovna vojna. Jurija zaradi slabega zdravja niso vpoklicali v vojsko, zato se je odločil, da se bo posvetil medicini. Žal je moral opustiti tudi te načrte in nenavadni mladenič se je na koncu vpisal na Fakulteto za zgodovino Moskovske državne univerze. Njegovi interesi so bili zelo široki in med drugim je obiskoval predavanja o psihiatriji, med katerimi so profesorji omenjali tudi »posebno občutljivost« in celo »paranormalne sposobnosti«. Predvsem so ga zanimali tako imenovana spremenjena stanja zavesti in praksa sugestije na daljavo, ko hipnotizirana oseba ne sumi, da na njene odločitve z daljave vpliva nekdo drug.
Za takšne teme se je Knorozov zanimal v okviru študija etnografije in zlasti branja knjig o šamanizmu, ki so ga v 30. letih 20. stoletja aktivno proučevali v Sovjetski zvezi. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne je Hitler na polotok Kola poslal skupino društva Ahnenerbe, ki je pod krinko geologov iz Nemčije prodrla v odročne vasi, v katerih so poiskali noide – šamane ljudstva Sami. Z istim namenom se je tja odpravila tudi ekspedicija sovjetske tajne službe NKVD.
Knorozov je v arheološkem kompleksu Mizdakhan proučeval šamane. Tam si je ogledal mistične obrede sufijev: bil je prisoten pri obredni molitvi zikru in opazoval obred porhana, kakor Turkmenci imenujejo šamane.
Zakaj sta Hitler in Stalin tako nujno potrebovala šamane? Ker so bili sposobni nemogočega: na primer s kratkim krikom spraviti množice ljudi v stanje »merjačenija«. Merjačica ali nordijska psihoza je stanje kolektivnega transa, v katerem ljudje postanejo poslušni zombiji, ki ubogajo vse ukaze. V Wikipediji je mogoče prebrati, da gre za etnospecifično duševno motnjo, vrsto histerije, ki je bila do druge polovice 20. stoletja značilna za številna ljudstva vzhodne Sibirije.
Junija 1941 so nacisti napadli Sovjetsko zvezo in za študenta Knorozova in njegov študij ni bilo mar nikomur več. Le nekaj mesecev pozneje je prejel poziv, naj se udeleži obvezne gradnje utrdb, in znašel se je celo v zasedi. Nekako se mu je uspelo prebiti do sorodnikov, ki so živeli pod nemško okupacijo. Potikal se je po vaseh in se konec leta 1943 živ in zdrav iznenada pojavil v Moskvi. Vrnil se je na zgodovinsko fakulteto in še naprej pridno študiral, dokler mu leta 1949 niso pokazali vrat in ga spomnili na »črno piko« v njegovi biografiji: medvojno življenje na ozemljih pod nemško okupacijo. Za tak »prekršek« bi ga kaj lahko poslali tudi v gulag, vendar mu je sreča še naprej ostala naklonjena.
Muzej pošasti
Iz Moskve se je preselil v Leningrad, današnji Sankt Peterburg, kjer se je zaposlil kot raziskovalec na Inštitutu za etnografijo narodov Sovjetske zveze. Pri tem mu je pomagal sloves, ki mu ga je prinesel članek o odpravi na ruševine zgodovinskega Horezma v Srednji Aziji, kamor je odpotoval kmalu po koncu vojne.
Stari Horezm je bil starodavna srednjeveška država in zgodovinska regija v spodnjem toku reke Amu Darje. V obdobju od 6. do 4. stoletja pr. n. št. je tako imenovana kujusajska kultura oblikovala civilizacijo starodavnega Horezma in njegovo zgodnjo državnost. Bila je del Zlate horde, Timuridskega cesarstva, Šajbanidske države in več stoletij tudi neodvisna država. Leta 1873 je padla pod vazalno odvisnost Ruskega cesarstva, leta 1924 pa je postala del Turkmenistana, Uzbekistana in Kazahstana.
Ali ni čudno, da je Knorozov v arheološkem kompleksu Mizdakhan proučeval šamane? Tam si je ogledal mistične obrede sufijev: bil je prisoten pri obredni molitvi zikru in opazoval obred porhana, kakor Turkmenci imenujejo šamane. Ko je bilo obreda konec, je šaman nagovoril molčečega mladeniča: »Imaš tri brate, vsi so se iz vojne vrnili živi. Tvoja mati in oče sta živa …« Porhanove besede so se izkazale za čisto resnico, še bolj presenetljiv pa je bil odziv Knorozova, ki na šamanovo vedeževanje sploh ni reagiral. »O šamanu in zikru sem v članku pisal mimogrede, moja glavna naloga je bila nekaj drugega,« je pojasnil, kot da bi se obotavljal povedati, kaj je to bilo.
Od ruševin Mizdakhana v Uzbekistanu se preselimo na skrajni sever, v Sankt Peterburg, takratni Leningrad. Inštitut za etnografijo, na katerem se je znašel Knorozov, v znanstvenem smislu ni bil nič posebnega. Sprva se je ukvarjal s tem, »da je čistil prah s preprog, ki so jih tovarišu Stalinu podarili komunisti z Vzhoda«, zdaj pa se zdi, kot da je bila ta nenavadna ustanova zasnovana prav za tega nesojenega genija.
Inštitut za etnografijo se je nahajal v stavbi najstarejšega muzeja v Rusiji, ki ga je ustanovil Peter Veliki že v začetku 18. stoletja. »Kunstkamera« v prevodu iz nemščine pomeni soba umetnosti, vendar v njej ni ničesar, kar bi bilo povezano z umetnostjo. Od tam so šele pred kratkim odstranili prve eksponate, ki so bili na ogled: sestradana dvojčka, nagačeno pritlikavko, človeška telesa z repi in podobne anomalije. Otroške glave v starinskih kozarcih s formalinom so v Sankt Peterburgu še nedavno strašile majhne otroke. Skratka, srhljivi »kabinet posebnosti« različnih zgodovinskih in naravnih zanimivosti, kakršne so v 18. stoletju skrivali na evropskih kraljevih dvorih.
»Muzej s pošastmi« se nahaja v simetrični stavbi v nizozemskem slogu z visokim stolpom na sredini in stoji na bregu reke Neve. V temnih oknih Kunstkamere se tako vsako pomlad zrcali led s široke reke. Stoji v delu Sankt Peterburga, ki ga je Peter Veliki želel spremeniti v »možgane« svojega velikega imperija. Stolpa jim v času carjev ni uspelo dokončati, je pa to nadoknadil sovjetski diktator Josip Stalin. V njem je Knorozov dobil majhno »mizo v kotu« ob oknu s pogledom na Nevo. V eni od teh sob so potekali tudi seminarji o afriških študijah, ki sem jih obiskoval kot študent.
Knorozov je umrl leta 1999, a so še deset let po njegovi smrti o njem govorili kot o živem človeku. Obokana dvorana, okrašena z obledelimi slikami v egipčanskem slogu, težke črne omare z lutkami, prebodenimi z vudujskimi iglami, afriška glasbila, geografski zemljevidi z etnično sestavo afriških in azijskih držav, kupi rokopisov. Vse je prekrito s plastjo prahu, brez kakršnegakoli reda ali jasnega pomena, med to gmoto čudnih predmetov pa je okrogla miza. Ob njej so potekali živahni pogovori o magiji in upanišadah, o Kantu in Marxu, Ainujih in budizmu mahajana. Uglajeni in premišljeni profesorjevi govori so se tu in tam spremenili v kričanje, nato pa je utihnil, kot da ne bi več zmogel intelektualnega napora.
Afrikanist Vladimir Arsenijev je Knorozova poznal osebno, in to ne le zaradi njegovega delu v Kunstkameri, temveč sta se srečala tudi na več etnografskih odpravah na Sahalin v 80. letih prejšnjega stoletja. Težko je reči, od kod izvira zanimanje Knorozova za mistični svet Majev. Galina Eršova, njegova učenka, v svoji knjigi Zadnji genij 20. stoletja (2019) pravi, da mu je etnograf Sergej Tokarev, ki mu je bil nadrejen, leta 1954 prinesel pravkar objavljeni članek nemškega raziskovalca Paula Schellhasa z naslovom »Dešifriranje majevske pisave – nerešljiv problem?«. Izkazalo se je, da je Knorozov takrat že preučeval majevski jezik, a je bil prepričan, da je njegov hobi nesmiselno zapravljanje časa, kot je menil tudi Tokarev, zato svoje prostočasne aktivnosti ni obešal na veliki zvon.
.jpg)
Jurij Knorozov, foto: Wikipedia
Toda zakaj prav Maji? Vladimir Arsenjev mi je napol v šali, napol zares zaupal, da Majev ni izbral Knorozov, ampak so k njemu prišli sami, med enim od njegovih transov.
»Ma ni kati«
Takrat je veljalo prepričanje, da majevske pisave ni mogoče razvozlati, saj je bila razvrščena med hieroglife kot v starem Egiptu, kar je Knorozovu prišlo še kako prav, saj je bil med drugim tudi egiptolog. Če so Maji pisali s simboli, hieroglifov ni mogoče dešifrirati brez ključa v obliki prevoda v drug jezik. Kot je znano, je Champollion v začetku 19. stoletja dešifriral staroegipčanske hieroglife zaradi njihovega prevoda v staro grščino, ki jo vsebuje Kamen iz Rosette. Brez takšnega prevoda lahko o vsebini le ugibamo – ta pristop se imenuje »interpretacija«. Knorozov je razmišljal drugače: »Kar ustvari en človeški um, drugemu ne more biti nerazumljivo.«
Knorozovu je pri dešifriranju majevske pisave pomagalo delo španskega misijonarja Diega de Lande iz 16. stoletja Poročila o zadevah na Jukatanu. Landa se je v mehiško zgodovino zapisal kot fanatični inkvizitor. Leta 1562 so misijonarji pod njegovim vodstvom uničil »5000 različnih idolov, 13 kamnitih oltarjev, 22 majhnih kamnitih slik, 27 majevskih rokopisov na jelenovih kožah in 197 usnjenih izdelkov s slikami,« priča jezuit Domingo Rodriguez. Za svoj čas je bil Landa izobražena in izkušena oseba, ki je gojila pristno zanimanje za »pogane«.
Med misijonarjevimi zapiski je Knorozov odkril »majevsko abecedo« z 29 simboli, sestavljeno s pomočjo Indijanca, ki ga je misijonar, frančiškan, tako zelo mučil z vprašanji, da je ta poleg seznama majevskih znakov vnesel besedno zvezo »ma ni kati« in prevod v španščino: »Nočem.«
Landova abeceda je veljala za potegavščino, vendar je Knorozov v njej videl vzorce, ki jih ni opazil nihče pred njim. Znanstvenik je domneval, da je Indijanec Či narisal pristne majevske znake, vendar ne v obliki abecede, temveč po sozvočju z imeni španskih črk, ki jih je izgovarjal misijonar. Knorozov je pokazal, da znaki v majevskih rokopisih v resnici označujejo zloge – kot so »ka«, »ti« in »ma«, podobno kot imena črk španske abecede.
V 30. letih 20. stoletja je bila teza o majevski zlogovni pisavi predstavljena že v delih Benjamina Wharfa, avtorja hipoteze o »jezikovnem relativizmu«. Knorozov je ustvaril, kot se je izrazil, »besedno računovodstvo« – inovativno metodo dešifriranja, ki je temeljila na statistični analizi. Začel je preučevati, kako pogosto in kje v majevskih kodeksih se pojavljajo določeni znaki. Ta pristop se imenuje položajna statistika, njegov pomen pa je, da se znaki ne obravnavajo izolirano, temveč glede na njihovo mesto v besedi ali stavku. Če se znak dosledno pojavlja na začetku besede, lahko označuje predpono ali glagol; če se pojavlja na koncu, je lahko končnica. Tako so se postopoma razkrile stabilne skupine znakov – besedni koreni – in spremenljivi znaki – slovnični kazalniki.
»Zagotovite primat ZSSR!«
Z uporabo pozicijske statistike je Knorozov v majevski pisavi ločil slovnične elemente od leksikalnih, nato pa jih je primerjal z majevskimi besedili iz kolonialnega obdobja, napisanimi v latinščini, in začel brati stare rokopise. Bil je prvi, ki pozicijske statistike ni uporabil le kot orodja za analizo jezika, temveč tudi kot metodo za dešifriranje neznane pisave. Statistični pristopi so zagotovo obstajali že pred njim: v kriptografiji, v Zipfovem delu o pogostosti besed, vendar je bil on prvi, ki je to metodo uporabil za rekonstrukcijo slovnice in branje pozabljenih pisnih sistemov. To je bila revolucija. Povedati je treba, da se položajna statistika danes že pogosto uporablja v sistemih umetne inteligence (LLM, veliki jezikovni modeli).
V 50. letih je Knorozov želel zagotoviti »znanstveni primat« Sovjetske zveze na tistih področjih, kjer ameriških študij skorajda ni bilo. Sovjetsko vodstvo v njegovem delu ni videlo le prestiža zase, temveč tudi element diplomacije in priložnost za krepitev političnega vpliva v Latinski Ameriki. Knorozov je dobil »carte blanche«, da lahko opravlja kakršnekoli raziskave, ne da bi se potrudil pojasniti njihov pomen drugim, vendar pa mu ni bilo dovoljeno potovati. KGB mu je ljubosumno preprečeval potovanja v tujino.
Obsežne statistične raziskave je težko izvajati brez računalnikov. Sprva je Knorozov izračune opravljal ročno, kar mu je vzelo ogromno časa. V začetku 60. let prejšnjega stoletja je poskušal računalniško tehnologijo povezati z obdelavo podatkov. Našli so se trije mladi programerji, ki so od Knorozova pridobili vse potrebno gradivo in objavili članek, v katerem so trdili, da so delo pri dešifriranju Majev opravili izključno s pomočjo računalnika in da vloga Knorozova ni bila tako velika. To seveda ni bilo res, vendar je moral Knorozov znova dokazovati svoje trditve.
Svojo metodo dešifriranja je pozneje uporabil pri pisavi Velikonočnega otoka (rongorongo), protoindijskih napisih – pečatih iz Mohendža Dara in Harape – ter pisavi Kidanov, čeprav to ni privedlo do preboja kot pri majevskih pisavah. Okoli Knorozova je nastala znanstvena šola, vendar sam ni poučeval in se je na splošno poskušal izogibati množicam.
Zahodni znanstveniki so potrebovali več desetletij, da so začeli ceniti odkritje Knorozova. V 80. letih prejšnjega stoletja pa je prišlo do »razcveta dešifriranja« majevskih besedil. Nova spoznanja so se vrstila tako rekoč vsak dan. Metodo Knorozova je med drugim uporabil Američan David Stewart, ki je postal eden največjih strokovnjakov za Maje. Ugotovil je, da so Maji uporabljali tako zlogovno pisavo kot logograme – hieroglifske znake, ki označujejo posamezne besede.
Med dosežki 20. stoletja ima dešifriranje majevske pisave posebno mesto. Do odkritja je prišlo predvsem po zaslugi izjemnega znanstvenika Jurija Knorozova, ki pa je imel Latinsko Ameriko priložnost obiskati šele tik pred smrtjo.
»Da čas ne umre«
Majevske kodekse, tudi če so predstavljeni v evropskih jezikih, je skoraj nemogoče razumeti brez komentarjev. Ni jih mogoče »brati« v smislu, kot smo ga vajeni. Za morda najbolj znan spomenik predkolumbovskega obdobja se šteje Dresdenski kodeks – rokopis na listu papirja, dolgem tri metre in pol in prepognjenem kot harmonika. Usoda dokumenta je bila neznana vse do leta 1739, ko je kodeks od neznane osebe na Dunaju kupil knjižničar Avgusta Močnega, saškega volilnega kneza in poljskega kralja. Prvi založnik fragmentov tega rokopisa je bil leta 1810 nemški naravoslovec, popotnik in etnograf Alexander von Humboldt.
Besedilo je videti kot zapiski na koledarju in je povsem brez pripovedi: v njem lahko najdete »razpored človeških žrtvovanj« in podobne stvari, povezane s koledarjem. Žrtvovanja, vključno z izrezovanjem srca, med Evropejci še vedno vzbujajo grozo, za Maje pa je bilo to nujno potrebno dejanje.
Po njihovi mitologiji so se bogovi žrtvovali za stvarjenje sveta, človeška kri pa je postala simbolično plačilo za ohranjanje harmonije in gibanja vesolja. Te obrede so izvajali strogo po koledarju, na določene datume, ob sodelovanju plemičev in duhovnikov, na vrhovih stopničastih templjev, zgrajenih v te namene.
Njihove piramide, kot je na primer tempelj Kukulkan v Chichen Itzi, res spominjajo na egipčanske, vendar so imele drugačno funkcijo. Niso bile grobnice, temveč prostori za obrede, povezane z bogovi, gibanjem sonca in planetov ter koledarskimi cikli. Takšne stavbe niso bile le arhitektura, temveč odsev vesolja v kamnu.
V knjigi Davida Stewarta The Maya World (2020) je opisana ključna značilnost mezoameriške civilizacije: odnos do časa. Maji so se na koledar navezali zato, ker je bil čas v predkolumbovski dobi in je deloma še danes zanje živa stvar. Majevski vladarji so se dojemali kot utelešenje časa in so svojo nalogo videli v tem, da poskrbijo, da ta ne umre, se ne ustavi ali popači, temveč teče v harmoniji z naravo in človeško družbo. Gibanje sonca in nebesnih svetil, pridelava koruze, obredi – vse to je bilo povezano s pomočjo posebnega koledarja, izračunanega za tisočletja.
Iz Moskve se je preselil v Leningrad, današnji Sankt Peterburg, kjer se je zaposlil kot raziskovalec na Inštitutu za etnografijo narodov Sovjetske zveze, ki se je nahajal v stavbi najstarejšega muzeja v Rusiji.
»Krutost je beseda za preprosteže«
Knorozov je obtožbe o izjemni krutosti Majev obravnaval z neprikritim sarkazmom. »Pošiljanje veleposlanikov k bogovom«, torej človeške žrtve, je dojemal kot lastnost političnega sistema: »Z nastankom države je bil ustvarjen aparat nasilja, ki sam po sebi predpostavlja krutost. Država brez nasilja in posledično krutosti sploh ne more obstajati.« Te njegove besede so citirane v knjigi Galine Eršove; no, znanstvenik sam se je imenoval »otrok Stalinovega časa«.
Knorozov je v 80. letih prejšnjega stoletja v Leningradu užival sloves mračnega in vročekrvnega ekscentrika, k čemur so pripomogli slabo zdravje, osamljen življenjski slog in raziskovalčeva trda narava. Njegov asistent, leningrajski roker Aleksej Hvostenko, se spominja, kako je potekalo njegovo delo: »Jutra so se začenjala z nakupom portovca. Dve, tri ali štiri steklenice, odvisno od našega finančnega stanja. Potem smo šli v Kunstkamero, kjer so nas pozdravile v alkohol namočene pošasti. Sam sem bral, on pa je prebiral meni nerazumljive številke, ki mu jih je podajal predpotopni računalnik. Steklenice smo spili še pred kosilom. Ob kosilu smo kupili steklenico vodke, ki smo jo odprli še v akademski menzi in pospremili z znanstvenim prigrizkom. Nato smo kupili še nekaj steklenic portovca in jih do večera spili ter nadaljevali znanstveni študij. Potem ko sem tako funkcioniral eno leto, sem se naučil piti in delati hkrati. Knorozovu je treba priznati, da je vedno ohranil bistro glavo in si je zapomnil vse. Ni prenesel slaboumnosti svojih kolegov in je vedno jemal pomočnike od zunaj.«
Dešifriranje majevskega pisma in zgodbe o njegovem pijančevanju so zasenčili druge interese Knorozova, ki so pogosto pozabljeni. Sam jih ni posebej skrival. Njegova fiksna ideja je bila teorija fascinacije. Verjel je, da ima vsako sporočilo dva dela – informativnega in fascinantnega. Informativno je tisto, kar nosi sporočilo, fascinantno pa tisto, kar je na energijski ravni. Pritegne in zadrži pozornost prejemnika, nato pa besede minejo brez kritike, ukaz ne naleti na odpor in vsa kritična sposobnost osebe se izbriše.
Fascinacija je lahko verbalna (besede, kot so OMG, wow itd.), lahko pa se izrazi tudi z intonacijo, glasnostjo glasu, gestami, gibi oči sogovornika in mimiko. Lahko je tudi neverbalna: glasba, ritem … Mojster fascinacije deluje na podlagi osnovnih nagonov (želja po prepoznavanju, nagon samoohranitve, spolnost), da bi sogovorniku odvzel voljo in ga spremenil v nepremišljenega izvajalca. To je tudi oblika nasilja, ki jo spretno izkorišča politična propaganda.
Danes je igro fascinacije mogoče zlahka opazovati na družbenih omrežjih. Tako težko se je odtrgati od neskončnega gledanja, ker so družbena omrežja narejena kot naprave fascinacije, kar jih, čeprav na daljavo, povezuje s starodavnimi templji in obredi. Ste že kdaj opazili, kako med gledanjem videospotov izgubite občutek za čas? Vem, ker se dogaja tudi meni.
Čestitam! Zdaj tudi midva razumeva nekaj o majevskem koledarju …
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
