S psi si delimo zgodovino

Odkar nas tepe virus, ljudje v marsičem spreminjamo odnos do živih bitij, zlasti tistih, ki nam znajo krajšati čas in nas razveseliti. Psi so med prvimi. Tudi skrb zanje pride prav, da ne razmišljamo o tem, kako nikamor ne moremo, kako se spreminja naše okolje, kako brezosebni postajajo odnosi z drugimi ljudmi.

Ko je veljala policijska ura, si smel na plan s kužkom, ki je vendar moral na sprehod. V teh časih so postala zanimiva zavetišča, tisti kraji na mestnih obrobjih, kjer končajo izgubljene, pozabljene, zavržene živalce. Odkar nam vlada virus, zavetišča skoraj samevajo. Veliko izgubljenih in najdenih kužkov neverjetno hitro najde nove gospodarje, nove družabnike, marsikateri pasji revež si je našel prvega pravega skrbnika. 

Dobro se menda prodajajo pri vzrediteljih tudi kužki, ki jih spremljajo papirji, na njih so zapisani rodovniki. Nerodno je, da gredo dobro v promet tudi mladički s pasjih farm, v resnici tudi reveži, namenjeni kovanju dobička. V marketinškem svetu so uspešna trgovska roba, skoraj za med jih prodajajo lumpi, ki razglašajo svoje proizvode za čistokrvne pse brez rodovnika.
 

Pasemski, mešančki, plemeniteži, najdenčki

Ker se nimam za rasista, nočem kar povprek ločevati takih in drugačnih kužkov, plemenitežev s papirji na eni strani in vseh drugih brez papirjev na drugi. To bi bilo skoraj tako, kakor če bi ljudi delili na plemeniteže s papirji, po starem grajsko gospodo, in na rajo, torej vse druge, vse nas. Ljudje smo se zadnja desetletja sicer drugače razslojili, kakor so se nekoč naši predniki v fevdalizmu. V resnici pa je več ali manj vse po starem. 

Vse kužke imaš lahko enako rad, vsi so lahko prijetni za družbo in zahtevni za vzgojo. Vse smo oblikovali ljudje, ko so se nam nekoč približali v naših prvih bivališčih. Znali smo jih uporabiti za to in ono opravilo, najprej za higienike, čistilce okrog koč, precej kasneje za lov, pa za čuvanje imetja, ko so si ga spretnejši in močnejši med ljudmi že lahko zgradili ali ga nagrabili. 

Psi nas spremljajo deset in več tisoč let, oblikovali smo jih po svoji volji, raba je pomenila selekcijo, selekcija pa je storila, da so dandanes eni majhni, drugi veliki, eni močno odlakani, drugi kratkodlaki ali celo brez dlake, eni prijazni kužki za v naročje, drugi ostri čuvaji, tretji vztrajni lovci. Čisto vse pasje zgodovine, od šotnih psov, ki so dali, denimo, mojo finsko laponko Pupi, ki je del moje kosmate druščine in me spremlja ob temle pisanju, ne zmoremo opisati v enem samem članku, tudi ne samo v eni knjigi. Jasno pa je, da so velike pse za velik lov smeli imeti samo premožni ljudje, aristokrati, ki so bili tudi lastniki gozdov.

Velike pastirske pse so smeli imeti lastniki velikih čred, močni, veliki in ostri psi so znali čuvati črede, manjši ovčarski psi so jih pasli, usmerjali. Reveži so smeli imeti kvečjemu majhne cucke, ki so znali opozoriti, da so v hiši ali v hlevu podgane. Zgodovina pasjih pasem je človeška zgodovina. 
 

Pasme so nastale šele v 19. stoletju

Ko dandanes spremljamo dogajanje na pasjem nebu, ki je v resnici človeško nebo, saj imajo psi svojo vlogo samo v človeškem svetu, zunaj človeške bližine zelo hitro spet postanejo divje živali, se nam zdi do konca samoumevno, da pse delimo v pasme. Kažemo jih na razstavah, izbiramo prvake, samo prvaki so plemenjaki, ki lastniku med drugim tudi služijo denarce. 

Pasme, kakor jih poznamo danes in se tudi še danes nenehno spreminjajo, oblikujejo in preoblikujejo, izmišljamo si nove in nove, so se v človeški zgodovini pojavile precej pozno, šele v devetnajstem stoletju. Ko so si prve pasme omislili Angleži, ki jim je imperij segal tako daleč, da v njem sonce ni nikoli zašlo, smo Slovenci že premogli Sonetni venec! Skratka, pasme niso od zmeraj in nobena ni za zmeraj. Rojevajo se nove, po človekovi volji, skladno z modo. Stare, za katere ni več povpraševanja, pa odmirajo.

Na Angleškem in povsod drugod je bil lov na visoko divjad, jelene denimo, dovoljen samo gospodi, ki je imela pogone za zabavo, podložniki so skrbeli za velika krdela visokonogih goničev. Gozdove so jim čuvali gozdni čuvaji, nikomur drugemu ni bilo dovoljeno loviti kot gospodarjem in njihovim povabljencem, čuvaji so imeli velike ostre pse molose, ki so pazili na gospodarjevo bogastvo. Imenitne velike in posebej izbrane lovske pse so si podarjali aristokrati, predvsem kralji in drugi plemiči, po navadi so bili v sorodu.

Tako so ruski hrti prišli kot darilo na evropske dvore, angleški hrti tudi na izbrane evropske dvore, francoski visoki goniči tudi med aristokratsko sorodstvo. Ti psi niso  pripadali nobeni pasmi, ker pasem še ni bilo. Bili pa so vsaj nekateri že izoblikovani skoraj tako, kakor če bi bili pasma, preden so pasme obstajale.

Pasme so si Angleži pravzaprav izmislili šele, ko se je v zgodbo o psih vmešalo meščanstvo. Aristokrati so imeli prej dolga leta vsak svojo vrsto psov, sami so jih vzgojili in vzredili. Iz njihovih skrbno izbranih psov so nastajale pasme šele, ko je napočil čas zanje, ko je po industrijski revoluciji meščanstvo imelo dovolj veliko vlogo, da je diktiralo ritem napredka, delavstvo pa doseglo tudi dovolj veliko množičnost, da so si rudarji omislili čisto majhne in ostre terierje, ki so znali pregnati golazen iz rova, pri dnevni svetlobi pa iz delavskih naselij. 

Velike, plemenite hrte so imeli plemeniteži, manj premožni, ki so hoteli tekmovati z bogatimi, so si omislili manjše hrte, križali so velike hrte s svojimi cucki, ki so se potikali med revnimi hišami. Tudi dirke hrtov so se rodile šele z meščanstvom. Takrat jih menda po prvih sezonah dirk še niso kar obesili, ko niso več prinašali denarja, kakor se zdaj dogaja na Irskem in v Angliji, še huje pa v Španiji.  

Ko pa so nastale prve pasme in so jim dali prva imena, začeli so jim pisati rodovnike, ki so povedali, kdo je pasja mati in kdo pasji oče, so se prav kmalu pojavile prve razstave. Na njih so vzreditelji in lastniki imenitnih psov tekmovali med seboj, končni cilj večine je bila uspešna prodaja mladičev. Če ni bilo zanimanja, je vzreja zamrla, pasma je ugasnila. Tako se dogaja še dandanes. Pasme se namreč še vedno rojevajo, s križanji in s selekcijami nastajajo nove, če so ljudem všeč, ostanejo, sicer poniknejo. Več jih po nekaj poskusih ponikne, kot jih uspe. 

Razstave, na katere so lastniki posebej izbranih psov pripeljali svoje lepotce, so se razmeroma hitro razširile na evropsko celino, najprej v Francijo, potem v Belgijo in na Nizozemsko. Španci so takrat še imeli svoj svet in svoje bogastvo onkraj Atlantika, v Latinski Ameriki, tudi angleški svet je s psi vred segal v Severno Ameriko. Nemčija je sprva še capljala za največjimi v pasjem svetu, potem jih je dohitela in v marsičem prehitela. Šele na prelomu stoletja se je, denimo, stotnik Von Stephanitz lotil iskanja in izbiranja najboljših ovčarskih psov po vseh nemških deželah, s trdo roko je ustvaril nemškega ovčarja kot doslej najbolj uspešno med vsemi pasmami na svetu. 

Če se zdi danes samoumevno, da so nemški ovčarji zgodovinsko najuspešnejša službena pasma, velja spomniti, da so bili prvi psi, ki so jih Nemci uporabljali za policijsko delo in za vojaške pomočnike, angleški airedalski terierji in ne kakšna nemška pasma. Svojih ustaljenih pasem Nemci še niso imeli.

Angleži so dali kinologiji, ki so si jo izmislili, nov zagon s prijemi, ki jim danes pravimo marketinški. Gospod, ki se je pisal Cruft, si je že v devetnajstem stoletju omislil proizvodnjo in prodajo pasjih piškotkov, uspešno jih je prodajal na prvih razstavah. Njegova vdova je iz tega naredila pravo industrijo. Po gospodu Cruftu  se še danes imenuje največja svetovna razstava psov, Crufts. Sprva so jo prirejali v Londonu, zadnja desetletja pa v drugem največjem angleškem mestu Birminghamu.
 

Najprej samo v Angliji, potem po vsem svetu 

Sprva je bila kinologija v britanski domeni, potem se je hitro razširila na evropsko celino. Ko so si jo za svojo vzeli še Nemci, je postala svetovni pojav. Prav kmalu se je zdelo, da so bile pasme na svetu od zmeraj in za zmeraj. Malo jih je bilo, svetovna kinološka druščina pa se je organizirala že pred izbruhom prve svetovne vojne. Kot del Avstro-Ogrske smo k njej sodili tudi mi.

Ko so se meje po prvi vojni temeljito premešale, so tudi na pasjem nebu začeli znova. Od druge svetovne vojne naprej pa je kinologija tudi velik posel, ne samo nekaj, s čimer bi si ljudje krajšali čas. Razširila se je po vsem svetu, na vse celine. Danes se zdi, da je od zmeraj in za zmeraj, tudi pasme se zdijo, kakor da so večne in da bodo za večno. Pa niso bile od nekdaj in tudi ostale ne bodo za vse večne čase. 

Kinološka srenja, zbrana v Mednarodni kinološki zvezi, je kar dobro obvladovala in usmerjala nastajanje pasem, priznavala jih je s strogimi merili, odločali pa so pri tem veliki in bogati, kakor vedno prej in tudi še zdaj. Največji in najbogatejši si niso dali ukazovati. Američani, ki niso bili več britanska kolonija, so ostali po pasji plati samostojni, so samo pridruženi člani svetovne kinološke druščine, prav tako Britanci. Sprejmejo, kar jim ustreza, drugega ne. 

Združene države Amerike, ki po državljanski vojni niso več utrpele vojne na svojih tleh, raje so jih širile po svetu, so si postavile svoje kanone, svoje pasme uvrščajo na sezname priznanih pasem, od tujih sprejemajo, kar jim ustreza. Njihov seznam šteje pol manj pasem od tistega, ki velja za svetovno kinološko zvezo FCI. Tudi svoje standarde postavljajo, na svojih tleh pa imajo Američani tudi lastne kinološke zveze. Vseeno jim je, kaj o tem pravi beli svet in mednarodna kinološka zveza. 

Po drugi vojni, ki je naredila še več škode od prve in je segala krog in krog zemeljske oble, se je vse začelo še enkrat. Nekatere pasme so med vojno izginile, nekatere so po njej obnovili, drugih ne. Nekateri narodi so si izborili svoje pasme po prvi vojni, nekateri šele po drugi. Dokler pasme ne prizna Mednarodna kinološka zveza (FCI), na papirju ne obstaja, torej je ni. Po svetu je veliko pasem, ki jih FCI ne prizna. 

Ko je po padcu berlinskega zidu pred dobrimi tremi desetletji zlasti v Evropi razpadla stara struktura sveta, se je mednarodni seznam pasem podaljšal. Na zemljevidu so se pojavile nove države in z njimi nove pasme, ali pa so nekatere pasme dobile nov domicil. Rusi, ki niso imeli več v lasti vsega prostranstva rajnke Sovjetske zveze, so kot kapitalistični velikan na svet postavili celo vrsto pasem, pri vzreji nekaterih starih so stopili v prve vrste. 

Slovenci smo po osamosvojitvi dobili kot svojo edino priznano pasmo kraškega ovčarja, ki je bil od zmeraj naš, le ime je bilo drugačno, kraševec obstaja šele od leta 1968. Izgubili smo nekaj pasem, ki so v prejšnji državi tudi nekako veljale za naše. Vsaj mi smo mislili, da je tako. Hrvati so bili spretnejši politiki in pogajalci, bolj so se znali obračati po diplomatskih parketih, istrski goniči so zdaj hrvaški, posavski tudi. Pa je resasti istrski gonič nastal na Ljubljanskem barju. Kar je bil nekdaj »koroški žigec«, je zdaj mednarodno priznana pasma goniča, ki jo ima na svojem seznamu Črna gora. Po osamosvojitvi se je čisto za kratek čas pojavil slovenski planinski gonič, celo na svetovni razstavi v Bruslju so ga spoznali, pa ga slovensko lovstvo ni vzelo za svojega, kinološki svet pa ga tudi ni sprejel in je poniknil. 

Kraški ovčar je bil svojčas mednarodno priznana pasma po imenu ilirski ovčar, k tej pasmi pa je hkrati s kraševcem sodil tudi balkanski pes, ki mu pravimo šarplaninec. Šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ju ločili. Naš kraševec je zdaj že zelo drugačen od šarplaninca. Po nekaj desetletjih ločenega življenja, z drugačno selekcijo in morda drugačnimi križanji, sta si pasmi komaj še podobni. 

Pasme se s selekcijo in križanji pač spreminjajo, ljudje se tudi. Nič ni večnega. Spreminja se odnos do psov. V rokah aristokracije in poznejše jare gospode so bili, denimo, veliki goniči pomembno orodje za lov, pri posestnikih pa strašni molosi čuvaji imetja. Ko so se preselili v mestna stanovanja, je bilo vse drugače. Lova z velikimi tropi goničev v Evropi sploh ni več, molosi se s svojimi gospodarji sprehajajo po ulicah in hodijo na razstave. Dandanes so psi po večini v drugačnih vlogah kot nekoč, družabniki so, spremljevalci, samoto pomagajo preganjati v mestnih stanovanjih. To je še posebej prišlo do izraza v naših časih, ki jim pravijo covidni.
 

Psi s papirji in »psi kar tako«, rasizem in skrb za vse pse

Več kot 400 pasem šteje seznam svetovne kinološke organizacije. Američani in Angleži imajo poleg tega še svoje pasme, marsikatere tuje pa ne priznajo, podobno je pri nekaterih drugih velikih narodih, Brazilcih, denimo, in še marsikje. 

Večina kužkov na svetu pa so »psi kar tako«. Brez papirjev, brez dragocenih rodovnikov, brez cene na trgu, kjer pasji imenitneži veliko stanejo, pasje reveže pa brcajo. 

Tudi pri nas velika večina kužkov sodi med mešance, križance, pse negotovega izvora in s tem negotove usode. Odnos do psov pa se je tudi pri nas temeljito spremenil zlasti v zadnjih desetletjih, odkar smo samostojna država. Najbrž ne samo zaradi samostojnosti.

Ker pa smo se kar uspešno vpletli v svetovne tokove, se tudi pri pasjih rečeh uvrščamo med uspešne trgovce z novci, ki znajo unovčiti prepričanje ljudi v veliko vrednost psov z rodovniki, pa popolno nevrednost psov brez rodovnikov. Rasizem se je zajedel med pasje lastnike, skoraj sovražnost vlada med zagovorniki enih ali drugih psov, tistih z imenitnimi papirji in tistih, ki so brez papirjev, kaj šele tistih, ki so navadni pocestni reveži. Pa so oboji samo kužki. Enim dajo kot popotnico za življenje spremstvo imenitnih papirjev, druge vržejo na cesto. 

Pojavljajo se tudi, tako se je dogajalo tudi v preteklosti, »čistokrvni psi brez rodovnikov«, ki prodajalcu prinašajo denar, kupcu pa nobenega zagotovila, da je dobil, kar je plačal. Še posebej tisti trgovci so neprijetni, ki se pojavljajo s starim trikom, da so »njihovi mladiči vrhunski, le papirjev nimajo«. 

Velike lumparije se dogajajo, veliko denarja se pretaka, kužki pa za to niso nič krivi, kvečjemu žrtve so. Trgovci z novci znajo tudi v teh covidnih časih izkoristiti ljubezen do psov in stiske ljudi, ki bi radi imeli pasjega spremljevalca, ne zmorejo pa plačati, kar terjajo prodajalci. Cene marsikatere pasme so zadnji dve leti poskočile v nebo. Kar naenkrat se pojavijo mladiči prej manj znanih pasem, ki se prodajajo kot suho zlato. Ljudje, ki zmorejo, plačajo, kolikor terja vzreditelj, pa naj bo to upravičeno ali ne. Marsikdaj je zaradi stroškov, ki jih je imel vzreditelj, tudi upravičeno. Še večkrat je neupravičeno, samo trgovska spretnost je potrebna za dober posel. Cene mladičev so s covidno krizo vsekakor poskočile.
 

Resnim vzrediteljem ni lahko

Pravi, resni vzreditelji se hitro znajdejo v nezavidljivem položaju, tudi v resnih stiskah. Cene njihovih mladičev so marsikdaj visoke tudi zato, ker so veliko vložili v kakovost svojih mladičev. Izbrane plemenjake in plemenke imajo, za katere so precej odšteli kje na tujem, na tuje tudi potujejo na parjenje. To je zadnji dve leti ob omejitvah kar hud zalogaj. Skrbijo za visoko kakovost, na domačem trgu pa se spopadajo s konkurenco spretnejših trgovcev. 

Resni vzreditelji pri nas prav nič ne zaostajajo za tujimi. Veliko vlagajo v potovanja na razstave, veliko v iskanje pravih plemenjakov. Tudi pri nas velja, da ceno dvigajo razstavna priznanja, bolj kot karkoli drugega. 

Covidno obdobje zgodovine morda ni nekaj zgolj prehodnega, kakor se je zdelo v začetku sedanje zdravstvene krize. Pandemija je zasekala tudi v pasjo populacijo in v naš odnos do psov. Pri psih veljavo in z njo ceno dobivajo majhni kužki, ki lahko živijo tudi v majhnem stanovanju. Mladiči majhnih pasem gredo lažje v promet pri rodovniških psih, ki jih je na trgu manj kot prej. 

Resnim kinologom, resnim vzrediteljem je covid vzel razstave, ki jim pomenijo okno v svet, seznanjanje s spremembami pri vzrejah in na trgu. Veliko razstav je odpadlo zaradi pandemije, tudi pri nas. Vmes se je zgodil pravi preobrat, dom so našli skoraj vsi najdenčki, mešančki, zavrženi kužki iz zavetišč, ki so čakali, da se jim nasmehne sreča. 
 

Kužki vodijo v naravo in k zdravju!

Ljudje se ne rokujemo več, pse pa še zmeraj pobožamo. Pasji skrbniki se tudi pogovarjamo med seboj, srečujemo se na sprehodih, čim dlje od gostih naselij. Višje kje na pobočjih smo na sprehodih s psi, bolj varno se počutimo. Pogovarjamo se bolj na daleč, vendar se vsaj pogovarjamo. Pogovori niso dolgi, so pa redni in prisrčni. Če koga od pasjih sprehajalcev ne srečaš, že pomisliš, da je zbolel … 

Če bo pandemija trajala še dolgo, bo stanje v pasjem svetu, predvsem med populacijo psov z rodovniki, lahko tudi opazno spremenjeno. Skoraj tako uničujoče lahko deluje pandemija, kakor so nekoč vojne v stoletju in pol, odkar obstajajo pasje pasme. Med pandemijo so psi k sreči dobili vlogo spremljevalcev, ki je med vojnama še niso poznali. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >