Lepo oblikovana melanholija

Danska ni dežela velikih naravnih znamenitosti, saj nima hribov, velikih rek in gozdov, smreke in bukve pa nadomeščajo vetrnice. Kamorkoli greš, si obdan z morjem in vetrom. Zato ne pričakujte pretiranega udobja. S seboj vzemite spalno vrečo, ki so jo izumili prav Vikingi. Okrog ramen si ogrnite značilno vikinško volneno ogrinjalo, obrobljeno s krznom, ter se potopite v divje vode Severnega morja ... 

Žal mi je, da sem izpustila njen severni vrh, znameniti Skagen, pa ne zato, ker bi bilo tam kaj videti, temveč zaradi občutka. V doseganju skrajnih robov je nekaj magičnega, zdi se, da si končno prišel na konec poti, dosegel zastavljeni cilj, stopil na vrh sveta, od koder se vidi bolje in dlje. Čeprav se običajno počutiš še bolj izgubljenega kot sicer, kot da se ti zemlja izmika pod nogami in se nimaš za kaj prijeti. Pa še mrzel veter neprijetno vleče skozi kosti ...
 

Možje iz zalivov

Danska je dežela hladne morske pene in divjih voda, ki so jih nekoč obvladovali zloglasni Vikingi, tako drugačni od vsega, s čimer Dance povezujemo danes. Za Evropejce so bili možje s severa, Normani, sami sebe pa so imenovali Vikingi, možje iz zalivov (fjordov).

Zaradi skromne in nerodovitne domače zemlje so bili prisiljeni odhajati po hrano na tuje. Bolj kot osvajanje tujih ozemelj jih je zanimal plen, s katerim so nahranili svoje družine. Danes je Danska najpomembnejša ribiška država v EU, njena blaginja pa je odvisna od nafte in plina, ki ju v Severnem morju črpajo vse od leta 1972 in od leta 1997 tudi izvažajo. 

Muzej v mestu Roskilde prikazuje, kakšne so bile ladje, pravzaprav čolni, ki so jih Vikingi uporabljali na svojih poteh: ozke, dolge in okretne, z navzgor zavitimi kljuni. Pet ladij so našli v kanalu Peberrende blizu kraja Skuldelev. Z morskega dna, kjer so stoletja ležale druga ob drugi, so jih »rešili« leta 1962. Področje so izsušili, nato pa v manj kot štirih mesecih izkopali na tisoče koščkov vikinških ladij, jih restavrirali ter jih na ogled postavili leta 1997. 

V morju pa niso izginjali le Vikingi in njihove zmajevske ladje, z morsko peno je boj izgubila tudi nesrečna Andersenova mala morska deklica. Zgodba pripoveduje, da si je na svoj 16. rojstni dan najmlajša princesa med morskimi deklicami končno smela ogledati svet nad morjem in ta do nedolžne ikone ženskega trpljenja nikakor ni bil prizanesljiv.

V stotih letih se je z njenim kipom dogajalo marsikaj, večkrat je občutila gnev sicer srečnih in kulturnih Dancev. Polili so jo z barvo, ji odrezali roko, glavo, jo odtrgali s podstavka ..., pa vendar se je vedno znova vrnila, kajti ženska ljubezen je neuničljiva. Stoično sedi na granitnem kamnu ob pomolu Langelinie, kjer bo prihodnje leto praznovala že 110. rojstni dan. 

Nemara bi dekle imelo več sreče, če bi svoj prostor dobilo v pristanišču Hvide Sande v osrednjem delu Jutlandije, kjer le tanek, 35 kilometrov dolg pas kopnega ločuje fjord Ringkøbing od Severnega morja. Povezuje ju umetni kanal, ob katerem je zraslo prijetno ribiško letovišče. Ob kanalu se zbirajo navdušeni športni ribiči iz Danske in sosednje Nemčije – tako zaverovani so v svoj ulov in tako srečni med svojimi ribami, da bi tudi mala morska deklica med njimi lahko našla svoj zasluženi mir.
 

Privid Velikonočnega otoka

Imenujejo jo prva dama Københavna, saj bronasta sirena v normalnih časih v prestolnico pritegne več kot milijon turistov na leto. Je delo kiparja Edvarda Eriksena, kip, posvečen danskemu pravljičarju Hansu Christianu Andersenu ter njegovi nepozabni zgodbi, pa je v začetku 20. stoletja naročil Carl Jacobsen, sin ustanovitelja danske pivovarne Carlsberg.

Jacobsen si je leta 1909 v danskem kraljevem gledališču v Københavnu ogledal baletno predstavo, v kateri ga je s svojo podobo in plesom očarala primabalerina Ellen Price. Prosil jo je, ali bi bila pripravljena pozirati za kip, ki bi ga bogati industrialec rad podaril mestu. Ellen je pristala, vendar ni hotela pozirati gola, saj bi kip stal na javnem mestu. Tako je balerina posodila glavo, telo pa kiparjeva žena Eline. Zaplet se je obrestoval, saj je kiparju tako nehote uspelo ujeti izvirno dvojno naravo Andersenove junakinje. 

Po letih tekanja po velikih evropskih prestolnicah si na potovanju želim predvsem miru in tihe spokojnosti in nekoliko odmaknjena zahodna Jutlandija se za to zdi kot nalašč. Vendar Severno morje že dolgo ni več sinonim za tišino, postalo je prva violina danskega gospodarskega vzpona. Esbjerg je moderno, čisto in lepo urejeno mesto, eno osrednjih komercialnih pristanišč za trgovino z energenti.

Na prvi pogled za turiste v Esbjergu ni nič zanimivega – vse dokler se človek ne sreča z morjem, iz oči v oči ... Nedaleč iz pristanišča nas čaka presenečenje – pred nami se dvigajo štirje velikani, devet metrov visoki kipi plečatih, sedečih moških iz snežno belega kamna, ki gledajo proti morju. 

Kot nekakšni svetilniki so, najbolje jih vidijo mornarji na ladjah, ki plujejo v pristanišče ali iz njega. Takoj so mi všeč! To sem hotela videti, si rečem, in zdaj se mirne duše lahko vrnem domov ...

Čeprav so zelo drugačni, me spominjajo na megalomanske kamnite kipe na Velikonočnem otoku, le da se tisti ponašajo z velikimi glavami, tile štirje danski mornarji pa imajo ravno nasprotno zelo veliko telo in majhno glavo ... Avtor te sijajne in dih jemajoče skulpture, ki so jo postavili leta 1995 ob praznovanju stoletnice mesta in je danes ena glavnih turističnih atrakcij v tem delu Danske, je danski kipar in slikar Svend Wiig Hansen.
 

Najboljša igrača

Dansko sicer najbolj pogosto povezujemo z bolj majhnimi radostmi, kot so pravljice, sreča in lego kocke. Moralo je miniti skoraj pol stoletja, da sem prišla do spoznanja, da sem svoje otroštvo pravzaprav preživela, obdana z danskim oblikovanjem, dansko filozofijo in dansko tehnologijo. Če sva se z mlajšim bratom sploh kdaj dobro razumela, sva se takrat, ko sva gradila hiše, ceste in železnice iz lego kock.

Ure in ure sva se plazila po preprogi v dnevni sobi, postavljala zidove, omare, stole in štedilnike, sadila smrečice in drevesa iz barvite danske plastike, medtem ko sta mama in oče na kavču uživala zasluženi mir. Kajpak takrat nisem vedela, kako srečna sem lahko, da se igram z menda najboljšo igračo, ki je bila kdaj izumljena, saj po mnenju strokovnjakov spodbuja kreativnost in dopušča napake, ki jih vedno znova lahko popraviš. 

Podjetje Lego je staro 90 let, leta 1932 ga je za proizvodnjo lesenih igrač ustanovil danski mizarski mojster Ole Kirk Christiansen (1891–1958). Leta 1934 je podjetju nadel ime LEGO, kar je izpeljanka iz »LEg GOdt« in v danščini pomeni »dobra igra«. Leta 1946 je bilo prvo podjetje na Danskem, ki je kupilo napravo za vbrizgavanje plastike. Ker se je plastika izkazala kot odličen material za igrače, lahek in higieničen, so tehnologi razmišljali, kako bi ga lahko izkoristili, in tako so leta 1958 na trg prišle lego kocke.

Preprost princip spajanja jim je omogočil neštete možnosti gradnje in urejanja prostora, njihova tehnična popolnost, da se dve kocki držita skupaj, kot bi bili zlepljeni, pa je pripomogla, da so lego kocke postale najboljše med igralnimi kockami sploh in sinonim za tako rekoč popolno konstrukcijsko igračo. 

Druga danska igrača, ki mi je prišla pod roke, ko sem bila še otrok, pa je znamenita, četudi širši publiki manj znana in tudi dosti manj uporabna lesena opica iz rdečega lesa s poudarjenim svetlim trebuščkom, tankimi dolgimi rokami in nazaj ukrivljeno dlanjo, da si jo lahko zataknil za kakšno »vejo«.

Še danes ne vem, kako se je ta danes kultni leseni izdelek znašel v naši hiši. Z leseno opico, ki jo je oblikoval danski izdelovalec nakita in oblikovalec Kay Bojesen, se nikoli nisem igrala, postavila sem jo na polico kot okrasni predmet. Danes velja za kultni leseni izdelek, nekakšen dizajnerski statusni simbol v svetu lesenih igrač; na voljo je v različnih velikostih in dosega zelo visoke cene.
 

Imela sem posestvo ...

Navdušena zbiralka pravljic sem, zato na mojih knjižnih policah ne manjka knjižnih del najbolj zagonetnega pravljičarja pod soncem, Hansa Christiana Andersena. Rodil se je v mestu Odense na otoku Funen, v pritlični rumeni hiši na vogalu ulic Hans Jensens in Bangs Boder, kjer je imel njegov oče čevljarsko delavnico, mama, ki je bila perica pri bogatih ljudeh, pa je Hansa pogosto jemala s seboj k strankam, kjer je lahko spoznal različne ljudi in njihovo življenje ter tako našel obilo navdiha za svoje zgodbe.

Hiši, ki so jo kot muzej odprli že leta 1930, se je lani pridružilo novo kraljestvo Andersenovih pravljic, sodoben muzej, ki ga je načrtoval japonski arhitekt Kengo Kuma. Ustvaril je pravljični labirint prostorov, ki spominjajo na drevesa v gozdu, s čimer je želel ponazoriti avtorjevo razpetost med zavednim in nezavednim, svetom vsakdanjosti in sanj. 

Deset let po smrti znamenitega pravljičarja se je rodila Karen Christenze Dinesen, bolj znana kot Karen Blixen, danska pisateljica, ki je tako kot Andersen živela razpeta med sanjami in resničnostjo, med Evropo in Afriko. Zaslovela je z enim najlepših romanov, ki so bili kdaj napisani, Spomin na Afriko, lirično meditacijo o vzdušju v britanski vzhodni Afriki (Kenija), kjer je 16 let živela kot lastnica plantaže kave v afriškem višavju. Filmska upodobitev Spomina na Afriko iz leta 1985 z Meryl Streep in Robertom Redfordom v glavnih vlogah je s sedmimi oskarji vrgla novo luč na kolonialne zgodbe z začetka 20. stoletja. 

Prihodki od filma in povečana prodaja knjig so v blagajno fundacije prinesli toliko denarja, da so leta 1987 Danci lahko začeli obnavljati rojstno hišo pisateljice v majhnem obalnem kraju Rungstedlund, približno 30 kilometrov severno od prestolnice København, in jo leta 1991 odprli kot muzej.

Skrita med zelenjem je hiša imenitna mešanica skandinavske meščanske elegance in različnih drobnih kosov pohištva, tradicionalnega orožja in mask, ki jih je Karen Blixen pripeljala s svojega afriškega posestva. Med njimi sta tudi najljubši stol njenega ljubimca Denysa Fincha Hattona, in skrinjica, ki jo je Karen podaril oskrbnik posestva Farah.
 

Najbolj srečni na svetu

V bližini Rungstedlunda v kraju Humlebæku pa se enako skrit sredi idiličnega parka nahaja odličen muzej sodobne umetnosti Louisana, ki velja za najbolje obiskan muzej umetnosti na Danskem. Odprli so ga leta 1958, da bi pokazali dela sodobnih danskih umetnikov, danes pa velja za hišo, ki hrani in razstavlja dela številnih najbolj pomembnih in prodajanih umetnikov našega časa z vsega sveta, kot so Max Ernst, Max Bill, Alexander Calder, Henri Laurens, Joan Miró, Henry Moore, Roy Lichtenstein, Andy Warhol, Anselm Kiefer, Alberto Giacometti, Pablo Picasso, Yves Klein, Robert Rauschenberg, David Hockney in drugi. 

Vzhodna obala Zelandije je živahno turistično zaledje prestolnice, posejano s počitniškimi vilami in letovišči, kjer je kopanje ali pa vsaj namakanje v mrzli morski vodi kar pogost in občudovanja vreden prizor. Opazujem večinoma starejše gospe in gospode, ki v kopalnem plašču pridrobencljajo do obale, se na hitro potopijo, zlezejo iz vode, si spet oblečejo kopalni plašč in se po prstih vrnejo v hotel.

Bravo, si mislim, in naročim vročo čokolado. Konec aprila je, morje na severu ne more biti kaj prida toplo in ne kopalnega plašča niti kopalne brisače nimam sabo. Še dobro, mene zebe celo poleti v našem toplem Jadranskem morju ...

Ko človek potuje po deželi Danski, ga prežema nekakšna divja melanholija, ki se nikakor ne ujema s splošnim prepričanjem preostanka sveta, da so Danci najsrečnejši narod na svetu. Pokrajina je ravna in razmeroma dolgočasna, polja živo rumene oljne ogrščice se izmenjujejo s kilometri peščenih sipin in šopi suhe trave.

So Danci res tako srečni, sem pred leti na neki novinarski ekskurziji vprašala Danko, s katero sva skupaj sedeli pri mizi. No, ja, kaj pa vem, v svojem odgovoru ni bila ravno najbolj prepričljiva. Objektivno gledano Danci sicer res živijo kar dobro, vsaj iz aviona je njihova družba socialno pravična, slehernik ima pravico do dostojne pokojnine, tudi tisti, ki nikoli v življenju niso hodili v službo. 

Z leti je danska sreča postala nekakšen fenomen, ki ga Danci »prodajajo« vse od leta 1973, ko so se v organizaciji Evropske komisije odločili meriti zadovoljstvo z življenjem oziroma srečo Evropejcev. Ali utegne biti dansko vztrajno priznavanje, da so najsrečnejši evropski narod, morebiti vsaj malo tudi reakcija ali podzavestni bes na angleškega tujca, nekega Williama Shakespeara, ki si je za naslovnega junaka svoje najbolj znane tragedije izbral ravno danskega princa Hamleta in grad Kronborg, alias Castle Elsinor, ter vsemu svetu raztrosil, da je nekaj gnilega v deželi Danski?
 

Zadovoljni s tistim, kar imajo

Grad Kronborg, zgrajen v 15. in 16. stoletju, stoji na robu mesta Helsingør, severno od prestolnice København v severni Zelandiji, in sodi med najpomembnejše renesančne gradove v severni Evropi, ki ga Danci jasno oglašujejo kot Hamletov grad. Njegovo veličino sem občudovala zgolj od daleč, sem pa zato toliko bolj na ti z glavnim junakom tega brezčasnega dramskega dela, kajti z razdvojenostjo, premajhno odločnostjo in večnim samospraševanjem »biti ali ne biti« se ukvarjam tako rekoč vse življenje.

Danska ni ravno posejana z gradovi, čeprav kraljevi grad Frederiksborg v Hillerødu, nekaj deset kilometrov stran od Hamletove graščine, velja za največjo renesančno palačo v Skandinaviji ter prvi grad na Danskem, ki je bil zgrajen v notranjosti otoka in ne ob morju. Kralj Kristjan četrti, ki se je še kot otrok nanj zelo navezal, ga je v času svoje vladavine v letih 1588–1648 prezidal v štirinadstropno poslopje s tremi krili. Ker za svoje megalomanske načrte doma ni našel pravih mojstrov, jih je uvozil iz bližnjih flamskih dežel; njegov glavni arhitekt je tako postal Nizozemec Hans van Steenwinckel starejši. 

Kristanova grandiozna palača v flamskem slogu je v popolnem nasprotju z moderno dansko filozofijo bivanja in življenja, ki temelji na skromnosti in zadovoljstvu z danimi možnostmi. Da so Danci postali tisto, kar so danes, namreč najsrečnejši narod v Evropi, so morali zelo zmanjšati svoja pričakovanja in apetite po osvajanju tujih ozemelj in tujega imetja sploh. Preobrat v zavesti se je zgodil leta 1864, v času dansko-pruske vojne, ko so v eni od bitk v zgolj dveh urah izgubili 8000 fantov, večinoma mlajših od 20 let. 
 

Pogled skozi okno

Ljudstvo je presodilo, da je cena seganja po zvezdah previsoka, zato so se umaknili v svoje domove in jih poskušali urediti tako, da jim bo v njih kar najbolj prijetno in lepo, in tako se je rodilo znamenito dansko oblikovanje, ki je v tandemu z umetnostjo srečnega življenja postalo znano kot hygge.

Da bi spoznali bistvo danskega življenja, vam tako ni treba obiskovati gradov, muzejev in galerij, dovolj je, da se sprehodite po kakšnem stanovanjskem naselju, stegnete vrat in pogledate skozi okno, na katerih praviloma ni zaves. Danci se tako kot večina Skandinavcev levji delež leta spopadajo s temo, zato svetlobe ne zastirajo. Dom jim ne pomeni zgolj zatočišča pred večji del leta hladnim vremenom, temveč prostor, v katerem se dobro počutijo, obdani z lepim pohištvom in lepimi predmeti. 

Dansko industrijsko oblikovanje presega stroge okvire moderne minimalistične filozofije bivanja. Izvira iz temeljev nemškega Bauhausa, ki so ga Danci nadgradili v svojem slogu. Šarm njihovega oblikovanja je v izdelkih iz lesa, ki jih odlikujejo brezčasna eleganca, mehko zaobljene in taktilne linije, ki se jih je veselje dotikati, funkcionalnost, toplina in seveda vrhunska izdelava. Med najbolj čislanimi imeni v svetu danskega oblikovanja so mojstri Arne Jacobsen, Hans Wegner, Finn Juhl, Børge Mogensen, Poul Henningsen, Verner Panton in številni drugi. 

Največja ikona med njimi je Arne Jacobsen, ki velja za utemeljitelja danskega modernizma. V svet je ponesel idejo o skandinavskem pohištvenem »humanizmu«. Sicer arhitekt, avtor vrste zanimivih zgradb, kot sta kraljevi hotel in stavba danske narodne banke v Københavnu, se je v zgodovino zapisal predvsem kot oblikovalec kultnih stolov.

Njegovi egg (jajce), swan (labod), priljubljena 3107 (sedmica) in ant (mravlja) že več kot šestdeset let navdušujejo po vsem svetu. Ikonično dansko oblikovanje si je z leti postavilo visoko ceno, kar je še en razlog več, da je moje spoznavanje z dansko kulturo ostalo zgolj pri pogledu skozi izložbeno okno. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >