Korona po bolivijsko

Sreda je dan, ko smem od doma. V katero smer se odpravim, je odvisno od tega, kje prodaja doña Aurora. V Boliviji imaš za vsako stvar caserito, se pravi prodajalko, pri kateri vedno kupuješ in jo že malo poznaš: veš, koliko otrok ima, kje živi, kako ji gre, zakaj ne prodaja masla brez soli (ker ga skoraj nihče ne kupi), kdaj bo dobila mineralno vodo (ne vemo), celo, kaj kuha zadaj v trgovinici (govejo juho). Več let sem potrebovala, da sem vse naštudirala – kdo ima neškropljeno sadje, jajca od kmetice in katera caserita v kvinojin pesq'e ne meša zdrobljenega riža.

Sladko dopoldne

Zelenjavo navadno kupujem pri doñi Aurori ob nedeljah, ko prihaja na osrednjo tržnico, ampak ker se obema številka osebne izkaznice konča na 6, so zdaj to srede. Konec marca so v Boliviji uvedli strogo karanteno, dejansko moramo biti doma. Na vseh večjih ulicah in cestah patruljira policija in pregleduje dokumente. Izhod je dovoljen eno dopoldne na teden glede na zadnjo številko osebne izkaznice – v ponedeljek 1 in 2, v torek 3 in 4 in tako naprej, ob sobotah in nedeljah morajo biti ceste prazne. Odprte so samo trgovine s hrano in tržnica, lekarne ter nekaj bank, sicer je mesto mrtvo. Vsi hodimo peš. Zrak nad Visoko planoto, po kateri se razprostira El Alto, »mesto zgoraj«, in sam La Paz, ki je razsut po dolini, je čist kot na vasi, po cestah so zleknjeni psi. Samo tu pa tam se leno umaknejo policijskemu avtomobilu ali kombiju za prevoz zaposlenih. Nenavadno tiho je.

Vonj po diktaturi

Trda roka je novi desničarski predsednici pisana na kožo in kar čudno je, da ni bilo resnejšega odpora. V indijanskem delu velemesta bi mirno lahko prišlo do izgredov: že brez policijskih patrulj ji očitajo, da je naredila državni udar. Jeanine Añez je postala predsednica po čistem naključju, ali po volji Usode, glede na to, da je verna protestantka. Ko je novembra lani zaradi spornih volilnih rezultatov iz države pobegnil dotedanji predsednik Evo Morales, bi ga moral začasno naslediti podpredsednik, a je odstopil. Sledil mu je predsednik senata, ki se tudi ni čutil sposobnega, in še nek četrti, ki je tudi rekel naprej. Tako je položaj prevzela Añezova kot peta v vrsti. Njena naloga naj bi bila pravzaprav samo razpisati nove volitve, a se je v predsedniški stol usedla, kot da so ga izdelali prav zanjo. 

V vladno palačo je vzneseno prikorakala z Biblijo v roki in vzklikom, da je v predsedniško palačo »končno prišel Bog« in da bo končala s »satanističnimi praksami« (staroselskimi obredi za Mater zemljo). Pred nekaj leti je na Twitterju napisala, da »Indijanci ne spadajo v mesta, ampak naj se vrnejo v hribe, s katerih so prišli«. V neredih, ki sta jih v povolilni zmedi netili obe strani, je proti Moralesovim pristašem poslala vojsko, bilo je več deset mrtvih.
Volitve naj bi ponovili takoj po novem letu, a so jih prestavili zaradi suma nepravilnosti volilnih seznamov. Ugotovili so, da ima cela vrsta ljudi težave z identiteto; več tisoč oseb z multiplo osebnostjo je očitno volilo na več voliščih (te podosebnosti so se vsaj strinjale glede kandidata) in tudi nekateri mrtvi se še niso odtrgali od zemeljskega življenja in so po inerciji šli oddat svoj glas, kar naj bi zadostovalo za Moralesovo sicer protiustavno zmago. 

Strah pred diktaturo

Naj so mu goljufijo z volilnimi listki podtaknili ali ne, po zakonu sploh ne bi smel kandidirati. Prvi indijanski predsednik Južne Amerike, ki se je tujini priljubil, ko je v OZN spravil skozi deklaracijo o pravicah Matere zemlje, Bolivijo rešil podložnosti ZDA in znatno izboljšal položaj pripadnikov staroselskih ljudstev, je bil predsednik petnajst let: prvi mandat je služil v Republiki Boliviji, potem pa je spremenil ime države v Plurinacionalno državo Bolivijo, in to seveda ni ista država, kaj pa, čisto nekaj drugega, neprepoznavna je, in štetje se je začelo še enkrat. Ampak tudi v Plurinacionalni državi Boliviji je odslužil dva mandata. Predlani je razpisal referendum za spremembo ustave, da bi dovoljevala neomejeno število kandidatur, a ga je izgubil – očitno si diktature niso želeli niti sami staroselci.
Ampak ko so razpisali lanske volitve, je vseeno objavil kandidaturo. Izjavil je, da je to njegova državljanska pravica, da ga »ljudstvo hoče« in njegova sveta dolžnost je, da mu služi. Vendar si je Morales v petnajstih letih vlade umazal podobo, kopičili so se škandali, obtožbe korupcije in trgovanja z drogo; Morales se je prebil v politiko kot načelnik sindikata pridelovalcev koke. 
Celo tem, ki smo še pred enim letom vztrajali, da je vendarle boljši, kot bi bil kdo drug, se je zagovornik pravic Pačamame zameril, ko je avgusta pustil pogoreti pol milijona hektarov amazonskega gozda. Z organizirano pomočjo je odlašal dva tedna, zavračal tujo pomoč in preprosto zamahnil z roko, češ da so stvari pod nadzorom. Verjetno so bile res – na mnogih pogoriščih so našli markacije za bodoča zemljišča, kjer bodo »investitorji« pomagali »ubogim ljudem« sejati sojo in koruzo ali pa se bo nekdanji gozd spremenil v pašnike za govedo (izvažajo ga na Kitajsko in v Brazilijo). Ponekod je bil ogenj očitno zaneten prav s tem namenom. Ampak z Añezovo so Bolivijci prišli z dežja pod kap, očitno ji je Morales samo pripravil teren: prav v tem času so sprejeli odlok o uvedbi gensko spremenjenih semen, ki so bila pod Moralesom, razen soje, prepovedana.

Metoda vrvice

Ampak strah pred epidemijo je očitno močnejši kot politično prepričanje. Prve dni je res prišlo do osamljenih napadov na policijo: v mestu Oruro sta bila »v izgredu ranjena dva policista in približno toliko redarjev«, kot je poročal časopis Pagina Siete. Nekako tako natančna so bila na začetku tudi navodila v zvezi z uvedbo karantene. Nihče ni prav vedel, kaj se zahteva, kako bo, kdaj se začne. Seveda so prihajale informacije iz tujine, posebej iz Argentine, kjer so ljudje v navalu panike množično bežali v sosednji Urugvaj. Vse druge južnoameriške države so že imele okužbe, Bolivija pa kot da je imuna. Mogoče je zakotna, mogoče je imela srečo, ampak med ljudmi je epidemija še sredi marca veljala za medijsko prenapihovanje neke vrste gripe, ki se loti pomehkuženih zahodnjakov (na Kitajce niso pomislili). Andski staroselci so se tolkli po prsih, da so »bronasta rasa«, ki jim nobena bakterija, noben virus ne more do živega. Kar je res pretirano, glede na to, da je pred petimi stoletji navaden prehlad dobesedno zdesetkal indijansko prebivalstvo!
Virus je veljal za problem, s katerim se ubada tujina. Ko so ugotovili prvih trideset okužb in napovedali karanteno, je nihče ni jemal resno – ali pa so (smo) tako navajeni, da je vedno kje kaj zablokirano. Samo pred nekaj meseci so v povolilnih neredih pristaši ene in druge strani zaprli prometne žile, ki vodijo v La Paz, in ustavili dovoz hrane. Razvil se je celo nov glagol, pitar, »zapreti z vrvico« (pita je vrv). Vsaka skupinica sosedov lahko zapre cesto v znak protesta, preprosto napeljejo trak, izobesijo rdeče rutice, stavkajoči se postavijo zraven in vzklikajo, naj mesto že napelje obljubljeni vodovod. 
Če v El Altu zaprejo glavno avenijo, in to ves čas počnejo, mora na tisoče avomobilov in kombijev improvizirati obvoz po razdrapanih cesticah iz zemlje, čez jarke brez mostičkov. Včasih se vozimo sem pa tja v osmicah, preden pridemo nazaj na cesto, po možnosti na drugi strani barikade. Nekoč sem bila v minibusu, kjer smo po enourni odisejadi končali tam, kjer smo začeli – zaradi treh samokolnic in otroškega vozička, ki so jih postavili na pot. Pravzaprav imajo več svobode kot Slovenci.
Zapore cest se tokrat ni bilo bati. Niti na dan, ko je uradno že začela veljati karantena, v trgovinah ni bilo nobene gneče, nobenega kupovanja na zalogo, straniščnega papirja ni zmanjkalo, trgovine niso bile izropane. Je pa tudi res, da so tu ljudje manj odvisni od industrijsko predelane hrane in luksuznih prehrambnih izdelkov. Po večini kupujejo hrano na trgu in v majhnih lokalnih trgovinicah, tako da se nakupovalne navade pravzaprav niso spremenile. Zelenjavo pridelujejo v okolici, sadje v subtropskih v dolinah Andov – ti dobavitelji še vedno prihajajo, samo razporedili so se po četrtih namesto na glavne tržnice. Kot voda, ki se prilagodi posodi, je vsak samoiniciativno našel svoj prostorček in je bilo v vsaki četrti vsega po malem. 
Ljudje imajo tu naravnost čudežen čut za organsko organizacijo. Mesto je vzpostavilo potujočo tržnico, ki je vsak dan na drugem kraju, vendar v predmestja ne prihaja in to niti ni bilo potrebno. 

Mesto na prepadih

Živim v mirni četrti v predmestju La Paza, ki leži na pobočju nad mestom. Upravna prestolnica Bolivije (pravna je Sucre – ne morejo se dogovoriti, katero je glavno mesto države) ima dva milijona ljudi. Razprostira se po dolinah, ki se trgajo z roba Altiplana in se na jugu združijo v kotlino, ki teče naprej proti subtropskim krajem. El Alto leži na planoti na višini skoraj 4000 metrov in je poseljen z indijanskim priseljenci s podeželja, podobno kot odročne četrti, posute po bregovih. Čim niže po dolini se spustimo, tem topleje je in tem bolj beli se čutijo mestici. Jug La Paza si predstavlja, da so svet zase, staroselci hodijo tja samo delat. 
Osrednji La Paz je edini predel, kjer so stolpnice, tu živi stara intelektualna elita in po navadi se tu dogajajo vsi trije kulturni dogodki, ki jih premore konec tedna (pretiravam, ampak ne preveč). Sicer pa so La Paz gole opečnate hiše brez fasade, ki grizejo v hrib in in se včasih obešajo na skale, kot da se pripravljajo na skok v globino. Včasih se to tudi zgodi.

Lani je plaz odnesel več sto hiš v središču mesta, pred nekaj leti pa je čisto blizu moje četrti ostalo brez strehe nad glavo dva tisoč ljudi. Na srečo ni bilo žrtev, domačini so pravočasno začutili, da se pod njihovimi nogami nekaj dogaja. Mnogi so na mostu rečice Kallapa že nekaj tednov prej slišali, da »vodno bitje žalostno tuli«, in dan pred plazom so »kamenčki skakali iz zemlje, tap tap tap«. Ljudje so pobrali, kar so mogli, in se umaknili na varno. Sem se pa leta vozila mimo hiše, ki je je odneslo natančno polovico, streha in dve steni sta bili podrti, da se je videlo v nekdanjo dnevno sobo. Nekdo je, verjetno za šalo, pustil tam stol z razgledom na reko.

Mesto s tremi vremenskimi napovedmi

Ob tej reki se ob sredah napotim na svoj tedenski izhod v naravo. Ko se spustim sto, dvesto metrov nižje v dolino, vstopim v popolnoma drugo podnebje. La Paz ima tri vremenske napovedi: El Alto je hladen in pozimi (julija in avgusta) celo posneži, čeprav sneg ne ostane niti do poldneva. Na jugu pa ljudje nosijo kratke rokave. Ko se odpravljam od doma, se moram prav psihično pripraviti na spremembo (in se prav obleči). Ker smo bližje ekvatorju, je sonce dolgo visoko na nebu, ob petih pa ne začne zahajati, ampak dobesedno zdrkne dol, med šesto in sedmo je že temno. Višinsko sonce ogreje zrak, zemlje pa ne, pred večerom neprijetno mrzlo potegne. Obvezni kos opreme za popoldanske sestanke v El Altu: odejica za okrog bokov. 

Dolina, ki sem jo začela raziskovati med karenteno, po mojem ne leži na več kot 3300 metrov nadmorske višine in je zavarovana s strmimi hribi. Tu vse cveti in zeleni, kot da na svetu ni ene hladne sape. Našla sem kup zdravilnih rastlin, ki jih ne bi pričakovala v La Pazu: trpotec, koromač, pelin, pomirjajočo belijo, artemiso za zdravljenje sklepov, belo vrtnico za nesrečno ljubezen, čihčipo za čiščenje ženskih organov, rdeči žajbelj za prebavo, vedno cvetočo brnistro za zaščito doma, predvsem pa travnike. Navadno zeleno travo! Altiplano je, kjer ni obdelan, porasel z žilavo »divjo travo«, ki kljubuje mrzlim vetrovom. Ampak celo v deževni dobi je ščetinasta, neprijetna na dotik. Šele ko sem prišla v dolino Kallape, sem si po dolgem času lahko sezula čevlje in potonila v mehko zeleno travo.

Gospod Esteban ni bolan

Če morem, se izognem poti v center, samo enkrat sem šla. Petnajstkrat so mi pregledali osebno, trikrat izmerili temperaturo in me dvakrat popršili kot ovco. Počutila sem se kot na vesoljski postaji. Bolivija, pa dezinficirana?!! Zakaj sem sploh tu? Uporaba mask je obvezna, ampak je kar malo hecno opazovati ženske v indijanski noši, široko nabrano krilo, tri spodnja krila, dve jopi, na nogah obvezne cenene balerinke, pod nosom pa maska. »Če se pa drugače ne da dihat,« mi je rekla prodajalka avokada. Moram priznati, da jo tudi jaz potegnem čez nos samo, ko vidim policijo. 

V naši četrti sploh ni okuženih, vsaj jaz ne vem, da bi kdo bil. Niti družina gospoda Estebana nima virusa. Ko sem se otovorjena kot mula bližala domači ulici, je mimo pripeljal avto (to je bilo še pred popolno zaporo prometa) z megafonom in vrtel posnetek: »Gospod Esteban (priimek) in njegova družina niso okuženi, jaz sam (ime) sem širil to laž in zdaj javno, uradno izjavljam, da sem si to izmislil.« Bogve, kaj so imeli.

Mesto, ki je vas

Lepo je živeti v predmestni četrti, ker deluje kot malo bolj stisnjena vas. Ljudje se poznajo in pazijo drug na drugega. V ulicah okrog moje hiše še posebej, celo preveč: en dan sem imela vsega dovolj in sem morala na zrak. Do glavne ceste nisem smela, ampak uličic nad mojo hišo še nisem raziskala. Skalovje pod mojo hišo je poraslo z grmovjem, evkaliptom in pelargonijami, ampak ker hiše malo naprej nimajo kanalizacije (predvidevam, da so si vodovod in elektriko speljali na črno), hodijo njihovi lastniki na stranišče v grmovje. To ni nič posebnega, ves Altiplano hodi na stranišče v naravo. Samo meni je žal, ker sem ob razgledno točko. 
La Paz je spektakularen, igličaste prodnate strukture so turistična znamenitost. Moja četrt je pa sploh kot nekakšno gnezdo na kamnitem rtu, ki moli iz glavnega brega. Od daleč zgleda kot poljub, kot nekakšen otoček skal, evkaliptov in hiš med njimi. Pod mano se boči prepad skalnih gub, kot bi kdo pogrnil zaveso, v jutranjem soncu zlato zažarijo, predstava, ki je ne zamudim nobeno jutro. 
Tisto popoldne pa sem šla raziskovat v drugo smer, navzgor in čez, da vidim, kam pridem. No, tudi na drugi strani se naselje konča s prepadom. Znašla sem na zanemarjeni ulici, ki je bila videti bolj kot nekakšno skupinsko dvorišče. Na kupu kamenja se je igrala gruča otrok, dalje so trije fantki delali stoje. Psi so takoj zavohali vsiljivko. Dve ženski sta prali ob drobnem potočku, ki curlja iz skal, malo naprej so trije moški popravljali avto. Vsi naenkrat so obstali in me skrajno nezaupljivo gledali, skoraj malo strašljivo je bilo. 
Povedala sem, da živim tri ulice nižje in da bi šla rada na vrh. Neradi so me spustili na greben, in ko sem bila predolgo tam, so me začeli klicati. Bilo je tako neprijetno, da bom očitno ostala ujetnica svoje strani prepada ... Verjetno imajo tudi oni hiše na črno. »Veš, mi pazimo drug na drugega,« mi je pojasnil mlad fant, ko je prijel psa, da me ne bi ugriznil. Res, še pred petimi, morda sedmimi leti je bila to verjetno vas.

Najboljša šola je ulica

Otroci preživljajo čas, kot se jim zdi: vsaj v predmestjih se cele dneve igrajo ali na dvorišču ali na ulici. Šola je odpadla. Sprva so oblasti poskušale uvajati pouk na daljavo, se pravi, učitelji naj bi učencem pošiljali domače naloge. Vendar večina otrok nima razmer za tak način dela. Ne samo, da nimajo računalnikov, pametnih telefonov in interneta, na podeželju ponekod niti telefonskega signala ni (večina vasi v Boliviji ima elektriko). Je pa tudi res, da nimajo niti virusa in bi mirno lahko nadaljevali svoje normalno življenje. Ampak uredba je uredba in mora biti enaka za vse. 

V Peruju je položaj podoben, ampak tam so se odločili, naj pouk po internetu vseeno poteka. V začetku maja so se staroselci z Andov kljub prepovedi združevanja zbrali v množične proteste: šolanje na daljavo ustvarja še večje razlike med bogatimi in revnimi otroci. Slednji nimajo tehnoloških možnosti in ostajajo še bolj zadaj. 
V Boliviji so dilemo rešili z eno potezo: ukinili so šolo za vse, pa je. Zasebne šole tako ali tako nimajo izbire, ker so se starši uprli plačevanju šolnine za pouk, ki ga ni. V javne šole pa tako ali tako po večini hodijo učenci, ki nimajo dostopa do tehnologije, potrebne za pouk na daljavo. Podobno je z univerzami, kjer šudentje odpadajo, ker nimajo pogojev. V času pisanja tega članka na ministrstvu za izobraževanje obravnavajo predlog, da bi preprosto preklicali šolsko leto in v naslednjem semestru, to je oktobra, začeli pouk od začetka. 

Kam z bolniki

Število okuženih je precej manjše kot v sosednjih državah. Karanteno so očitno uvedli dovolj zgodaj in jo tudi spoštujejo, čeprav večina verjetno bolj zaradi strahu pred globo kot pred okužbo. Kazen za pešca, ki ga zasačijo zunaj dovoljenega časa, je tisoč bolivijskih pesov, okrog 120 evrov, kar je minimalna mesečna plača. Za voznika, ki bi prekršil karenteno, je globa dvakrat višja. V Andih lahko morda k temu prištejmo še redek zrak in večje sevanje UV-žarkov zaradi nadmorske višine, ki samo po sebi sterilizira vse, na kar posveti – tako pravijo zdravniki, specialisti za višinske bolezni. Morda je nekaj na tem, ker je v La Pazu malo prehladov in gripe, sploh se ne spomnim, da bi mi kdo omenil, da je obležal, redko vidim, da si kdo briše nos, čeprav je ves čas hladno. Tudi jaz se ne spomnim, kdaj sem bila nazadnje prehlajena. 
V La Pazu so okužene izolirali v zastražen hotel s petimi zvezdicami, država je za ta luksuz namenila več tisoč dolarjev (čeprav obstaja cela vrsta cenejših hotelov s sobami z zasebnimi kopalnicami in vsi so prazni). Škandal so hitro utišali. Brezdomce so nastanili v nekem bazenu in improvizirali kuhinjo. S trdo roko ima država res veliko izkušenj, kar presenečena sem, kako vse deluje, kadar res hočejo!
Vsekakor pa je bolje preprečiti kot zdraviti, ker so bolivijske bolnišnice bolj po sistemu mojškre Klare, ki podnevi šiva, ponoči para. Na začetku je v zdravstvenem sistemu vladal popoln kaos. Prvi bolnik s pljučnico je umrl med prevozom iz druge bolnišnice v tretjo – v prvih dveh so ga zavrnili, ker niso imeli ustreznih razmer. Zasebne bolnišnice so obolele a priori zavračale, češ da so odgovorne svojim pacientom plačnikom. Nekaj časa sta bolnike sprejemali samo novi javni bolnišnici v El Altu, ki so ju zgradili pod Moralesom.
Paceños, se pravi prebivalci spodnjega La Paza, so se bali, da  bodo staroselci z El Alta nalašč zaprli dostop do bolnišnic, takoj ko se bo virus razbohotil in v bolnišnicah v zgornjem mestu ne bo dovolj prostora. Iz tujine so prihajale vesti o tisočih mrtvih, krožila je lažna novica, da v Ekvadorju sežigajo trupla kar na ulicah, ker jih ne morejo dovolj hitro spraviti pod zemljo – vladal je splošni preplah, da bodo v spodnjem La Pazu ljudje cepali kot muhe, ker bolnišnice niso pripravljene, »ti Indijanci« pa bodo hoteli poskrbeti najprej za svoje. Kar bi celo bil zelo verjeten scenarij, če bi res prišlo do katastrofe (pa ni). Med neredi po volitvah so protestniki z El Alta preprosto zaprli cesto k plinarni in odrezali mesto od plina, en dan so mestu odrekli celo vodo. 
La Paz je zelo ranljiv, pravzaprav bi se splačalo biti z njimi prijatelj, ampak ni videti, da bi jim to prišlo kdaj na misel. Kakorkoli, kmalu je tudi spodnje mesto usposobilo svojo bolnišnico. Ampak nočete pristati tam: smrtnost je 20-odstotna in v glavnem jim uspe, da se zaplete pri relativno mladih ljudeh – ali pa starih sploh ne štejejo. Testiranje je tako ali tako precej vprašljivo, ves april so oblasti vsak dan sproti javljale natančne podatke o številu okuženih, potem pa se je izkazalo, da sploh nimajo reaktivne sestavine za teste. 
Bolivija se je verjetno izognila najhujšemu, vendar pa so volitve spet odložene, in to za največ štiri mesece. Če se epidemija do takrat ne poleže in datum spet prekličejo, bodo šli ljudje na ulico, pa ne z medicinskimi maskami, ampak s tkanimi lluchu, s katerimi si staroselski protestniki ščitijo obraz pred solzilcem. In potem spet vse od začetka. Policija, barikade, vrvice, nakupovanje v lokalnih trgovinicah in peš v dolino Kallape.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >