Kakšne barve je Marakeš? 

Casablanci pravijo belo mesto, Rabat je zelen, modro mesto pa je drugo ime za Chefchaouen. Severnoafriška kraljevina, ki jo na zahodu obliva Atlantik, na severu pa Sredozemsko morje, je resnično dežela barv, v kateri zlata puščava zasije pod safirno modrim nebom. Eden od zakladov kraljestva je Marakeš, ki so ga zaradi barve obzidja poimenovali rdeče mesto. Nastalo je v 11. stoletju na križišču karavanskih poti, v naših časih pa je postalo magnet za iskalce močnih doživetij.

Trenutna pandemija je prekinila neposredne letalske povezave Evrope z Marokom, zato turisti skorajda ne morejo tja. Še do nedavnega je bilo v Marakeš zelo priročno leteti iz Francije ali Španije, držav, ki sta s Kraljevino Maroko povezani tako zgodovinsko kot gospodarsko.

Zgodovinska povezava Maroka s Španijo sega v 12. stoletje, ko so španskim deželam vladali Almoravidi, muslimanska berberska vladarska rodbina. Njihovo glavno mesto je bil prav Marakeš, ki ga je dal leta 1060 zgraditi Emir Abu Bakr ibn Umar. Danes maroška manjšina v Španiji šteje približno milijon ljudi. Francoski protektorat nad Kraljevino Maroko je trajal do leta 1956, zato ne preseneča, da v Franciji živi do štiri milijone Maročanov, kar je največja maroška diaspora na svetu.

Poleg uro in pol trajajoče trajektne linije iz Španije, po progi Algeciras–Tanger skozi Gibraltarsko ožino, najkrajša pot do Maroka že celih 100 let poteka po zraku. Direkten let iz večine držav Evropske unije traja le nekaj ur. Za primerjavo: s trajektom od Genove do Tangerja, ki pluje vse leto, boste v Maroko potovali dva dni. 
 

Leteti kot Saint-Exupéry

Ena prvih rednih letalskih povezav v Maroko je potekala iz francoskega Toulousa v Casablanco in v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Antoine de Saint-Exupéry med dostavo letalske pošte prav na tej poti odkril svoje pisateljsko poslanstvo. Kot pilot je bil zaposlen v podjetju Aeropostale, ki je še do pandemije v Marakeš prevažala tako potnike kot pošto: v eno stran so vozili pisma, v drugo pa turiste.

Da so vozovnice za lete na legendarnih Saint-Exupéryjevih poletih med najcenejšimi, sem enkrat čisto naključno izvedel od Anje, visoke modrooke umetnice iz Sankt Peterburga, ki mi je s hodnikov univerze v spominu ostala po improviziranih uhanih iz pokvarjenega vezja ter jutranji halji namesto običajnih oblačil, v kateri je obiskovala predavanja. »Preveč sem bila lena, da bi se oblekla,« je opravičevala svoj imidž, kar je bilo v diametralnem nasprotju z njeno neusahljivo žejo po pustolovščinah. Zlahka si jo predstavljam, kako poskuša zaspati v umazani kabini poštnega letala, z varnostnim pasom pripeta na ozek sedež. 

Odhod ob štirih zjutraj. Nočni let. Ko so potniki opravili s sendviči iz šumečih plastičnih vrečk in so se otroci vendarle umirili, kapitan posadke pa je končal objave, je žareča sončna svetloba zadela naravnost v letalsko okno. Ker je ob prvih sončnih žarkih nemogoče zaspati, sem razmišljal o soncu, ki vsak dan požge več kot devet milijonov kvadratnih kilometrov peščenega oceana, ki je med ljudmi znan kot Sahara.

Njeno ime po eni od teorij ne izvira iz besede ṣaḥrā, puščava, temveč iz staroarabske besede »rdečerjava«. In res ima puščava ob zori poseben rdečkast odtenek! Ko sem se ozrl na pesek z višine, je imel prostor pod krili letala cinobariten odtenek, nato se je obarval v oker, čisto na koncu pa je dobil barvo starodavnega zlata. Zahodno od bakreno zlatega oceana, v katerem so sipine videti kot valovi, redke oaze pa kot otoki, kraljuje Marrakech la rouge, srednjeveška trdnjava, ki jo je njen ustanovitelj imenoval Hči puščave.
 

Morje, gore in pesek

Marakeš je mesto z veliko vzdevki, vendar kljub temu na videz navdušujočemu odnosu arabske avtoritete pravijo, da v primerjavi z velikimi mesti na Bližnjem vzhodu, kot so Bagdad, Meka in Jeruzalem, ni prav nič posebnega. 

V Aghmatu ob vznožju gorovja Atlas, ki leži v puščavi, blizu katere so v 11. stoletju nomadski Almoravidi postavili šotore in ustanovili svojo prestolnico, so ljudje živeli že v prazgodovini. Kar niti malo ne preseneča, saj gre za območje, bogato z vodo, ki po potokih in rekah do pomladi teče iz zasneženih gora. V bližini so rodovitne gorske doline. Na puščavski planoti Marakeša je nadmorska višina 450 metrov. Sredi poletja, se pravi julija in avgusta, temperature redko presežejo 40 stopinj Celzija (ponoči padejo na 20 °C), zrak pa je tam za razliko od atlantske obale suh, zato se da v teh krajih razmeroma enostavno prenašati vročino.

Največje afriško smučišče Oukaimeden Village (2600 m) je od Marakeša oddaljeno le 80 kilometrov oziroma uro in pol vožnje. V bližini je tudi najvišje maroško smučišče Jebel Attar (3258 m). Južno od smučišča Oukeimeden je najvišji vrh Atlasa – Toubkal (4165 m), ki je od mesta oddaljen približno 450 kilometrov, z njega pa je ob lepem vremenu mogoče uzreti Saharo. Če želite na oceansko obalo, boste iz Marakeša do nje potrebovali približno tri ure.

Do ribiškega mesta Essaouira, kamor se turisti običajno odpravijo za dan ali dva, je približno 170 kilometrov. Kljub razkošnim plažam se v vodo podajo le najbolj navdušeni plavalci, saj se ocean le redko segreje nad 20 stopinj Celzija. Po drugi strani imajo za kajtanje in deskanje naravnost odlične razmere. 
 

Mesto bojevnikov in svetnikov

A vrnimo se raje k zgodovini Marakeša. V zgodnjem srednjem veku so v Aghmat prišli sufijski pridigarji, ki so jih domačini začeli častiti kot svetnike. Nekatere izmed njih so pokopali v prestolnici Almoravidov, zato je Marakeš dobil še en vzdevek – Grob sedmih pravičnikov. 

In kdo so bili ti svetniki? Šele v 17. stoletju so islamski zgodovinarji odobrili končni seznam nebeških zavetnikov Marakeša in sestavili »zijarato« oziroma romarsko pot skozi rdeče mesto – od grobnice do grobnice svetnika. V skladu z navodili je moral romar vstopiti v mesto, obdano s šestmetrskimi stenami, skozi jugovzhodna vrata Bab Aghmat, ki ležijo blizu starodavnega pokopališča. Izstopiti je moral skozi vzhodna vrata, iti nekaj kilometrov vzdolž mestne utrdbe, spet vstopiti v »medino« oziroma staro mesto in nadaljevati pot vse do mošeje Koutoubia s 77-metrskim minaretom.

Tam so romarji opravili večerno molitev in mestno obzidje na koncu zapustili v temi, mimo Dar el-Makhzena, kraljeve palače, ki je še dandanes zaprta za obiskovalce. Takšno romanje je trajalo natanko teden dni, kar je idealen čas za obisk Marakeša tudi za sodobne popotnike. 

Marakeš še vedno ostaja središče sufizma, ki se tu meša s predislamskimi verovanji Afričanov, zato lahko tam uživate v ogledu plešočih dervišev in prisluhnete sufijski glasbi gnawa, ki je sestavljena iz tradicionalnega igranja na bobne in lutnjo na tri strune (sosednja Essaouira je znana po letnem festivalu te glasbe).

Umetnica Anja o teh stvareh ne ve nič, sedi v letalu in se bori s spanjem, zaslepljena z veličastnim spektaklom zore nad Saharo. Kot otrok je brala Malega princa in na misel ji same od sebe prihajajo čarobne Saint-Exupéryjeve misli: »Ali veste, zakaj je puščava dobra?« »Nekje v njej se skrivajo izviri.«
 

Privlačno razkošje

Ko je Anja nekaj časa preživela v Franciji, se je preselila v obmorsko mesto na Portugalskem, kjer je kot natakarica delala v eni od pristaniških kavarn. Tam so ji bogati Brazilci (tisti, ki se v Evropo odpravijo z oceanskimi jahtami) zaupali zgodbe o svojih življenjskih stiskah, med katerimi je prevladovala dilema, s kom dočakati starost, z ljubico ali z ženo. Anja jih je potrpežljivo poslušala in jim svetovala, naj se čim prej znebijo tako žene kot ljubice. Potem je srečala moškega, ki ji je podaril vozovnico za Maroko, na katero je s svinčnikom zapisal: »Videli boste veliko čiste barve in nič drugega.« Dobila je vozovnico za eno osebo, enosmerno, in tako se je začelo njeno afriško potovanje.

Po zgledu Saint-Exuperyja sem s francoskim poštnim letalom, ki se ponoči spremeni v turistični čarter, tudi sam obiskal Marakeš. Malo v čast pisatelju, malo zato, ker je bilo poceni. Pristali smo na letališču Marakeš-Menara, ki spominja na socialistično arhitekturo iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Med letališčem in mestom leži znameniti palmov gaj, ki so ga občudovali že sicer sila zadržani Almoravidi in kjer je zdaj do vsake palme napeljana cev s sladko vodo. 

Končno se pripeljemo do mesta oziroma Ville Nouvella, modernega okrožja Marakeša. Taksi ustavi ob stenah starodavne medine, od tam naprej pa je dovoljeno samo peš. Takoj opazim, da mesto v resnici sploh ni rdeče, pač pa bi barvo obzidja lahko kvečjemu označili kot koralno ali roza, saj barva bolj kot na rdeče vino spominja na oker zemljo iz dolin Atlasa. Toda mar ni »bistvo očem nevidno«? Rdeča je barva krvi in strasti in zato je Marakeš za iskalce pustolovščin verjetno rdeče mesto. 
 

Vrtovi Marakeša

Nekaj dni po prihodu sem samo posedal v riadu Le Dromadaire Bleu na prijetnem dvorišču nasproti bazena, okrašenem z arabeskami. Tradicionalno stanovanje Magreba je riad, kar dobesedno pomeni vrt. Običajno ima tri do štiri nadstropja, na strehi pa je terasa s pogledom na mesto in baldahin, ki varuje pred soncem. Na dvorišču, kamor so obrnjena okna, je obvezen vodnjak ali majhen bazen, pokrit s pisanimi ploščicami, zložljivi stoli, razkošne vrtnice in eksotične rastline v štirih gredicah, kar v resnici predstavlja vrt. 

Dromadaire Bleu je eden izmed mnogih marakeških riadov, ki so preurejeni v hotel. Zdaj sta v vsaki sobi prha in stranišče, v starih časih pa so se umivali v javnih kopališčih oziroma hammamih. Uredili so jih v zasebnih hišah bogatih meščanov, in sicer tako, da te je v notranjosti pričakal sijaj prekrasnih mozaikov, od zunaj pa je bilo mogoče opaziti le visoke stene brez oken in komaj opazen vhod z ozkimi, a težkimi vrati. Zato jih je zelo težko najti, poleg tega pa ravno zaradi teh gluhih zidov, ki so jih uporabljali za zaščito pred tatovi in nezaželenimi pogledi, staro arabsko mesto spominja na labirint. 

Francoski esteti in meščani so se za Marakeš ogreli v dvajsetih letih 20. stoletja, ko je umetnik Jacques Majorelle odkril čar rdečega mesta Parižanom. Njegova vila in sosednji vrt Jardin Majorelle, ki ga je ustvaril umetnik, je ena glavnih znamenitosti. Leta 1980 sta ga kupila modni oblikovalec Yves Saint Laurent in industrijalec ter mecen Pierre Bergé, kar je samo še okrepilo status Marakeša kot »afriškega Pariza«. 

Ameriške zvezdnice so tudi tokrat posnemale francosko bohemo in leta 2019 je letališče Menara gostilo rekordno število zasebnih letal, večino iz tujine. Leto prej je Madonna, ki se je za to priložnost oblekla v berbersko cesarico, v hotelu Riad El Fenn praznovala svoj 60. rojstni dan. Od leta 2001 je Marakeš na pobudo kralja Maroka gostil Mednarodni filmski festival, leta 2020 pa je mesto prejelo častni naziv »afriška kulturna prestolnica«. Če ne bi bilo pandemije, bi lokalni trgovci ime svojega mesta pred radovednimi turisti še vedno krajšali v »keš«.
 

Kamniti labirint

V nasprotju z ravnimi bulvarji novih okrožij v labirintu starega Marakeša ni nobene znamenitosti, ki bi obiskovalcem pomagala, da bi se bolje orientirali, zato boste pač tavali, dokler ne boste po naključju prišli do bazarja. Morda ni slabo, če imate pri sebi čisto navaden kompas. 

Nakupovalna središča se imenujejo souk in so v bližini osrednjega trga – ogromnega in natrpanega Jemaa el-Fnaa. Kljub obilici policije in turistov je treba biti v trgovskem predelu izjemno previden. Če boste pokazali najmanjše zanimanje za katero koli blago, boste pri prodajalcu običajno vzbudili burne reakcije, cena pa bo odvisna predvsem od vašega znanja francoščine. Ob prvi angleški besedi, ki jo boste izgovorili, se bo cena zvišala za desetkrat! Včasih morajo turisti kupiti blago samo zato, da se znebijo predrznih prodajalcev, katerih trgovske prijeme bi lahko poimenovali »zagrabiti za roko«. Izpustili vas bodo šele, ko boste privolili v nakup.

Na bazarju je treba znati barantati, najboljši način pa je, da takoj postavite zelo nizko ceno. »Quinze dihram« (petnajst diramov) so čarobne besede, po katerih bodo za vas izgubili vsak interes. Znani zahodnjaki Marakeš cenijo tudi zato, ker se je v njegovi permanentni gneči lahko skriti pred oboževalci. Z vidika trgovcev je zanimiva le vaša plačilna sposobnost.
Francozi radi pripovedujejo o območjih Marakeša, ki so prepovedana tujcem, kar je bolj mit kakor resnica. V teh krajih je ves čas cvetela trgovina, ki je neizogibno vplivala na svetovljanski utrip mesta: tu so uživali Berberi, Arabci, Judje, ljudje iz podsaharske Afrike, Evropejci in Američani. 

Umetnica Anja, ki me je navdihnila za obisk Marakeša, se je tja odpravila, da bi slikala Marakeš in njegove prebivalce. Morda bi svoje risbe lahko prodala bogatim turistom? Zdi se kot sila preprosto opravilo! Dejstvo je, da mora vsak pustolovec, ki vstopi skozi velika vrata starega Marakeša, paziti, da ga ne zaslepi žareče sonce Magreba. Pod tem soncem se dogajajo zelo čudne stvari.
 

Trg čudes

Na trgu Jemaa el-Fnaa, ki je srce rdečega mesta, se zvečer kar tare ljudi, pa četudi nosi zlovešče ime, ki se prevede v kraj, na katerem se »zbirajo mrtvi«. Kako tudi ne, saj so v starih časih na njem izvajali javne kazni. Bojevito samostansko bratstvo Almoravidov, ki je vladalo ozemlju današnjega Maroka, Alžirije, Španije in Portugalske, je bilo znano po doslednem spoštovanju muslimanske zakonodaje – šeriata. »Alahovi bojevniki« so v svoje vrste sprejeli le tiste, ki so se bili pripravljeni ne le odreči preteklim grehom, temveč zanje celo trpeti kazen: za pijančevanje je bilo predpisanih 80 udarcev z bičem, za razuzdanost pa 100. Tudi za najmanjši prekršek je pel bič. Kdor je denimo zamudil na molitev, je bil kaznovan s petimi udarci.

Na glavnem trgu pa niso izvajali samo usmrtitev, pač pa so na njem tudi trgovali. Kot v časih emirov iz okoliških vasi na trg dan za dnem prihajajo vozovi in vozički s hrano, sadjem in drugim blagom. V pločevinastih kotlih gori ogenj, dim pa se meša s pregretim zrakom, da se zdi še bolj vroče. Na pultih so razstavljene gore oljk in ovčjih glav. Diši po začimbah, svežih pomarančah in pečenem mesu. 

Naša umetnica Anja je na trgu pojedla ocvrte sardele in juho iz maroškega zelja, iz torbe je vzela tablico in prodajalca prosila, ali ga lahko nariše. Ni ji dovolil, saj islam prepoveduje upodabljanje človeka in celo odnos do fotografiranja je v najboljšem primeru nevtralen, v najslabšem pa negativen. Tavala je sredi bazarja, saj ni vedela, kaj bi sama s seboj. Ko se je žareče sonce končno skrilo za obzorje, se je vroč dan poslovil s sunkom pikantnega vetra, ki zaradi ostre spremembe temperature zapiha vsakič po sončnem zahodu in v sebi nosi rdečkast saharski pesek.

Glasba je postajala vse glasnejša, njeni ritmi pa čedalje bolj nasilni in impulzivni. V bližini se je pojavil »charmeur de serpents«, eden izmed desetih krotilcev kač na trgu. Težko je bilo reči, ali se živa kača vrti v rokah čarovnika ali gre za umetelno izdelano leseno igračo. Nekje sem slišal, da so v starih časih za tovrstne spektakle uporabljali lesene kače z zastrupljenimi kovinskimi konicami.

Nebo je bilo temno, na trgu pa je gorelo na stotine ognjev in luči. Berberi so pripovedovali zgodbice, okoli njih zbrana množica pa jih je navdušeno poslušala. Težko je bilo verjeti, da smo na pragu 21. stoletja in ne v srednjem veku in da je vse skupaj samo spektakel za turiste. In Francoze, ki po teh krajih hodijo tako samozavestno, kot da bi še vedno šlo za »njihovo državo«. Tudi domačini imajo do njih poseben odnos: melanholično si ogledujejo ženska telesa pod prosojnimi belimi oblačili in sem in tja zavpijejo: »Alah!«, ob tem pa prste zgovorno uperijo v nebo. »Vaša glava ni pokrita, ženska!«
 

Dolgo potovanje

»Turist ima karte do destinacije in nazaj, popotnik pa vedno samo v en konec,« je govoril Paul Bowles, ameriški pisatelj, ki je živel v Maroku. 

Kaj pa Anja? Tako kot na stotine turistov, ki so leta 2020 zaradi pandemije obtičali v Maroku, je tudi ona v kraljevini barv ostala precej dolgo. Med potepom po vročem mestu se je nekega dne zapletla v pogovor z mladim presušenim Arabcem, ki je privolil, da nariše njegov portret. Mladenič ji je nalival dišeči metin čaj iz kovinskega čajnika, ki ga je treba dvigniti čim višje, in ji sugeriral, da je v Marakešu preveč dolgčas in da je treba v Tanger. Gre za mesto, ki je bilo do leta 1956 svobodno ozemlje pod mednarodno oblastjo, zato so se tja vedno zgrinjali pustolovci, ki so upali, da bodo hitro obogateli, beatniki in hipiji, ki so sanjali o svobodi, pa tudi disidenti in kriminalci, ki so tam lahko živeli brez dokumentov. 

»Po štirih mesecih bivanja še vedno najdem pot do medine, tako da se premikam od ene do druge znamenitosti. Vonj je neverjeten in težko je prepoznati vse njegove sestavne dele. Široko so zastopani hašiš, zažgano meso, nečistoča. Vidite umazanijo, revščino, bolezni in vse to se dopušča z nerazumljivo ravnodušnostjo in brezbrižnostjo,« je o svojem bivanju v Maroku zapisal razvpiti ameriški pisatelj William Burroughs. Kdo ve, morda si je Anja kot lik iz Burroughsove novele govorila: »Moram od tod!«, ko se je po letu dni v Maroku vendarle vrnila domov. 

Življenje se od fikcije razlikuje po sledovih, ki ostanejo na telesu, in zdi se, da Maroko v tem smislu prizanaša popotnikom. Burroughs je navkljub razuzdanemu življenju dočakal 83 let, njegov »literarni oče«, pisatelj Paul Bowles, pa je umrl v starosti 88 let. Bowlesovi literarni junaki niso imeli te sreče, saj so v dekadenci pisanega Magreba bodisi znoreli bodisi umrli, kot je lepo pokazal sloviti Bernardo Bertolucci, ki je film Čaj v Sahari posnel po Bowlesovi knjižni uspešnici Zavetje neba.

Anja se med svojim bivanjem na srečo ni zapila in ni postala narkomanka, je pa nekaj mesecev po vrnitvi v domovino v naročje stisnila novorojenčka, za katerega se je morala boriti že pred njegovim rojstvom. Zdravniki so jo namreč že pred porodom prepričevali, naj naredi splav, saj so se bali, da lahko porod ogrozi tako mater kot otroka. Ni se dala in fant se je rodil, vendar slabega zdravja ter z razcepom ustnice in neba. Po večmesečnem intenzivnemu iskanju zdravnika so dojenčka vendarle operirali.

V Maroku ni narisala ničesar in celo po vrnitvi na sever je na ogromno platno naslikala eno samo sliko. Poimenovala jo je Jokajoča deklica, saj je na njej dekle, ki pod modrim nebom stoji na zlatem pesku, svoj obraz pa pokriva z rokami – bodisi zaradi svetlega sonca bodisi zaradi sramu. 

Ko sva se ponovno srečala v baru v Sankt Peterburgu, je na ulico padal sneg in pihal leden veter. »Poglej naokoli, vsi ti fantje izgledajo kot kadeti gasilske šole,« se je na široko zasmejala Anja. »Vsi so tako dolgočasni. V Maroku je bilo drugače. Bilo je zanimivo.«

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >