Italija, postavljena na glavo

Je kraj, v katerem čas skorajda ne obstaja – tako in drugače, saj se zdi, da se v njem neulovljivo spajata preteklost in sedanjost, kazalci na njegovi uri pa se vrtijo ne v nasprotno smer, temveč v vse smeri hkrati.

Če je Berlin povsem drugačen od preostale Nemčije in prav tako New York (City) od preostalih Združenih držav Amerike (ZDA), je Neapelj Italija, kot je še niste doživeli. Prav tu, v tem največjem mestu na jugu Italije, ki ima s širšo okolico za poldrugo Slovenijo prebivalcev, boste občutili razliko med severom in jugom naše severne sosede. Pozabite na šminkerski Milano in turistične Benetke, poleg Rima, prestolnice, ki je od Neaplja oddaljena približno 220 kilometrov, oziroma med tremi in štirimi urami vožnje z avtomobilom, je Napoli, kot mu pravijo Italijani (domačini pa Napule), najbolj pristen del Italije, ki se ga splača doživeti. Že kratek sprehod po zgolj eni od neapeljskih ulic lahko pomeni sprehod skozi stoletja zgodovine.

Da lahko o Neaplju sploh začnemo pisati, je treba na začetku nasloviti nekaj mitov in stereotipov. Nekateri so sicer dokaj resnični, spet drugi skoraj fiktivni, a del mesta so tudi te zgodbe in misteriji, ki so ga skozi čas (tudi sodobni) spremenile v legendo. Prvi predsodek o Neaplju je zagotovo ta, da ga vodi in nadzira mafija. Leta 2006 so v medijih po svetu odmevale novice, da je mesto zajelo nasilje zaradi kriminala in obračunov med mafijskimi »družinami«, ki naj bi bile prav tako razvpite kot tiste na Siciliji. Neapelj je takrat svoj »slab« sloves še povečal, saj so tisto leto našteli 72 ubitih ljudi, od tega naj bi bilo 50 umorov povezanih prav z mafijo. 

V mestu in njegovi okolici je po mnenju oblasti še pred slabimi 14 leti delovalo 4000 članov kriminalnih sindikatov, ki naj bi si za glavno tarčo izbrali krajevne poslovneže, od katerih naj bi mafija za »zaščito« na leto pobrala kar 30 milijard evrov. Pred njo pa, tako je takrat poročala lokalna oblast, niso bile varne niti trgovine v središču mesta. Te so bile prisiljene, da vsak mesec mafiji odštejejo od 500 do 1000 evrov, trgovska središča pa kar 3000. Tako so si kupovala mir. Razmere se po vsej verjetnosti glede tega danes niso kaj dosti spremenile, čeprav naj bi bila »čistka« v tistih letih dokaj uspešna.

A če boste o tem povprašali Neapeljčane, ki tam živijo, hodijo v službo, se šolajo ter redno uživajo v dnevnem in nočnem življenju, bodo zgolj zamahnili z roko in vam povedali povsem drugačno zgodbo. S tako imenovano mafijo so se navadili živeti. A bojazen, da bi bile ulice v Neaplju zaradi tega kaj nevarnejše od drugih evropskih metropol, je odveč. Lokalci pa vam bodo še zagotovili, da mafije turisti niti malo ne zanimajo. 
 

Mafijska stigmatizacija mesta 

Najodmevnejše pričevanje o neapeljski mafiji pa ni bilo predvajano na televizijskih poročilih, temveč v knjigi, ki je pravzaprav hibrid med leposlovjem in raziskovalnim novinarstvom. Gre za leta 2006 izdano uspešnico Gomóra, ki jo je napisal Roberto Saviano, novinar, pisatelj in diplomirani filozof iz Neaplja, ki ga je orisal kot mesto, ki mu vlada mafijska veja camorra. Knjiga je bila prevedena v več kot 42 jezikov (tudi slovenščino), po njej pa je bil posnet tudi odmeven istoimenski film, ki je ostro podrezal v osje gnezdo mafije, zaradi česar Saviano še danes živi v smrtni nevarnosti in je nenehno obdan z osebnimi stražarji, 24 ur na dan pa ima na voljo tudi policijsko zaščito. 

Saviano je trn v peti neapeljski podzemni združbi predvsem zato, ker je nanjo opozoril mednarodno skupnost, ki je pred tem o camorri vedela zelo malo, na tapeti je bila namreč predvsem sicilijanska mafija, »opevana« tudi v TV-serijah in hollywoodskih filmih. Pisatelj kar v enajstih poglavjih s številnimi informacijami razkrinkava posle neapeljske mafije, ki sežejo od preprodaje drog in trgovanja z orožjem do prostitucije in gradbeništva. Camorra je bila za svetovno javnost zanimiva predvsem zato, ker deluje mednarodno, mnogi so njen obstoj zato označili za evropski problem, saj so v Evropi njeni posli največkrat legalni.

A stigmatizacija Neaplja z mafijo preseda že marsikateremu lokalnemu voditelju. Mestni svetnik Angelo Pisani je leta 2013 nasprotoval temu, da bi Gomora služila tudi za podlago nove televizijske serije. »Čas je, da rečemo, dovolj je izkoriščanja Neaplja in še zlasti tega območja,« je leta 2013 povedal Pisani za Corriere del Mezzogiorno. »Ta stalna pretiravanja – samo negativne stvari, ki sicer res obstajajo, tega se ne da zanikati, ampak ne rešujejo ničesar; celo nasprotno, probleme samo še poslabšajo in utrjujejo stigmatizacijo.« 

Pri tem ga je podprl tudi neapeljski župan Luigi de Magistris: »Siti smo že gledanja, kako se Scampio (neapeljsko predmestje, op. p.) zreducira na zavojevano ozemlje camorre, kot da v Scampii ne bi obstajalo ničesar drugega razen prekupčevanja z mamili in spopadov med klani.« Ob tem je primerjal učinek Gomore z »negativno medijsko oznako«, zaradi katere naj bi bili domačini »razkačeni«.
 

Sorrentino in Maradona

O Neaplju pa se danes v medijih snemajo tudi pozitivne zgodbe. Ena takšnih je denimo letošnja novica, da se znameniti italijanski režiser Paolo Sorrentino s kamero vrača na neapeljske ulice, saj bo pod okriljem Netflixa posnel nov film z naslovom E stata la mano di Dio (Bila je božja roka), ki bo luč sveta ugledal prihodnje leto. Sorrentino je film opisal kot intimen, oseben in kot radostno ter obenem bolečo zgodbo o odraščanju in vrnitvi domov. Naslov filma naj bi aludiral na gol, ki ga je leta 1986 na svetovnem prvenstvu na tekmi Argentine proti Angliji za svoje moštvo z roko zabil Diego Armando Maradona. Ta je v poznih 80. letih preteklega stoletja igral za neapeljski nogometni klub. 

Sorrentino je namreč velik oboževalec Maradone, obenem pa je v medijih že večkrat poudaril, da mu je prav to rešilo življenje. Kot najstnik je namreč zaradi zastrupitve z ogljikovim monoksidom izgubil starše. Tragedija se je zgodila medtem, ko sta bila na počitnicah, sam pa je ostal doma v Neaplju, da bi gledal tekmo z Maradono. »Nekaj let sem očeta prosil, da me pusti na gostovanje mojega ljubega kluba Napolija, a me je zavračal, ker sem bil premlad. Tisti usodni dan pa mi je vendarle dal dovoljenje, tako da nisem odšel s starši, temveč na tekmo,« je režiser povedal za Corriere della Sera.

Največja težava Neaplja v resnici ni mafija, temveč visoka stopnja brezposelnosti, ki je še posebej kritična pri mladih oziroma mlajših od 30 let. Ta povzroča, da številni tudi leta po koncu študija še vedno živijo doma pri starših, dela, ki jih opravljajo, pa so v večini bolj priložnostna, saj rednih zaposlitev tako rekoč ni. 
 

Razredne razlike in smeti

Neapelj je tudi paleta razrednih razlik. Strogi center mesta je pribežališče revnih in pozabljenih, premožnejši sloj pa se je umaknil v naselja zunaj mestnega zidu, predvsem v prestižno sosesko Chiaia, ki velja za meko premožnih in vplivnih. Svoj prostor ima tudi srednji razred. Slednji se je naselil na mestni hrib Vomero, ki je s središča dostopen z vzpenjačo. Najprestižnejši del zgodbe o Neaplju, čeprav uradno ni del mesta, pa leži le lučaj stran – na otoku Capri boste za macchiato odšteli najmanj sedem evrov, za družinsko večerjo pa boste lahko tam pustili tudi minimalno slovensko plačo. Tako revni kot bogati pa so si enotni le v enem – denar se ne zapravlja za osebne avtomobile. Italijani že stereotipno veljajo za slabe voznike, v Neaplju pa še posebej ne boste našli avta, ki ne bi bil udarjen ali opraskan oziroma kako drugače poškodovan. Zato vsi vozijo manjše in cenejše avtomobile, ki jih po potrebi tudi popravijo z navadnim lepilnim trakom, kar sem videl na lastne oči. 

Velik problem v Neaplju so smeti. Kriza z odpadki je vrhunec dosegla leta 2008, posredno pa je pomagala tudi Silviu Berlusconiju, da je prišel na oblast, saj je volivcem obljubil, da bo za vedno rešil težavo odlaganja smeti v regiji. Svet so takrat obšli posnetki, kako se je Neapelj dejansko utapljal v smeteh, ulice so bile polne neodpeljanih odpadkov, zaradi česar je Italiji žugala tudi Evropska komisija na čelu s slovenskim komisarjem Janezom Potočnikom, saj so s tem tvegali tudi zdravstveno krizo. Edina sežigalnica odpadkov v regiji, Acerra, ni delovala v skladu s pravili, zato oblasti, tudi če bi želele, takrat niso mogle ne uresničiti uničenja starih odpadkov ne obvladovati dotoka novih smeti. Zdelo se je, da je Neapelj v 21. stoletju postal boksarska vreča Italije, ki se je znašla pod plazom kritik in se ji je posmehovala celotna Evropa. Daleč od slovesa nekoč visoko kulturnega in spoštovanega mesta ... 
 

Pestra zgodovina

Ja, zgodovina tega mesta je nekaj povsem drugega. Prav zaradi zgodovine ima Neapelj še danes hipnotično romantičnost in nesmrtno poetično dušo. Neapelj po arhitekturi zelo spominja na Barcelono, kar je razumljivo, saj je bil dolga leta pod španskim imperijem. Španci so ga namreč od Francozov prevzeli po italijanski vojni (1499–1516), in sicer z mirovno pogodbo leta 1516. Francija je dobila Milano, Španija pa Neapelj. Ta je bil v 17. stoletju drugo največje mesto v Evropi (z okoli 250.000 prebivalci), večji je bil zgolj Pariz. 

A zgodba Napolija sega še bolj daleč v preteklost, saj je bilo mesto naseljeno že od neolitika. V 2. tisočletju pred našim štetjem so Grki na območju Neaplja postavili prve naselbine. V času rimske dobe so prebivalci Neaplja obdržali grški jezik in navade, mesto pa so krasile rimske vile, akvadukti in terme. V tem obdobju se je v mestu prvič pojavilo krščanstvo, pravijo, da sta tu vero oznanjala tudi Peter in Pavel.

Zaradi pisane zgodovine v Neaplju najdemo veliko zgodovinskih zgradb in znamenitosti, vključno s srednjeveškimi gradovi in široko paleto pomembnih kulturnih in zgodovinskih najdišč v okolici. Med slednje spadajo tudi kraljeva palača v Caserti, znameniti Pompeji in Herculaneum, starodavno rimsko mesto, uničeno ob izbruhu ognjenika Vezuv, ki še vedno »bdi« nad Neapljem in je ena od glavnih turističnih atrakcij. V Neaplju je najbolje ohranjena arhitektura v srednjeveškem, renesančnem in baročnem slogu, čeprav boste morda presenečeni nad številnim stavbami, ki že desetletja in stoletja niso bile obnovljene. Mestu namreč daje poseben čar prav ta večna brezbrižnost, prašnost, nečistost, lahko bi rekli, da tudi dekadenca. Neapelj ima kar 448 zgodovinskih cerkva, ki so tako rekoč na vsakem koraku, večinoma povsem prosto odprte za obiskovalce, kar pomeni, da lahko mirno zavandrate med zidove ter od blizu občudujete umetnine številnih znanih umetniških mojstrov. 

Najpomembnejša je stolnica Marijinega vnebovzetja, bolje poznana kot stolnica Svetega Januarija, najbolj priljubljenega mestnega zavetnika, ki slovi po čudežu utekočinjene krvi. Vsako leto so ulice Neaplja polne vznemirjenja, ali se bo svetnikova kri utekočinila ali ne. V zgodovini naj bi se že nekajkrat in vraževerni Neapeljčani pravijo, da se takrat mestu piše slabo, saj se potem vedno zgodi kakšna tragedija, kot je eksplozija Vezuva ali potres. Na sploh je religija močno vpeta v življenje Neapeljčanov, povsem enako kot nogomet ali mafija. Nekatere kapelice v mestu so celo posvečene nogometašem – Diego Maradona ima v Neaplju status živega svetnika. 

Staro mestno jedro Neaplja, ki so ga leta 1995 uvrstili na seznam Unescove svetovne dediščine, bi lahko označili kot raj za pisatelje. 
 

Rojstni kraj pice

Kar nekaj ste morali prebrati, da smo (končno) prišli do tega, kar vas najbrž teži že od začetka – kakšne so torej pice? To, da pica izhaja iz Neaplja, danes ko imamo tudi v Sloveniji že dodelane specializirane picerije z neapeljskimi recepti, ni več kakšna skrivnost. V Neaplju je pica, za razliko od Ljubljane, praviloma dokaj poceni, saj si lahko osnovno naročite že za tri ali štiri evre. Na krožnikih je večinoma opaziti margerite – torej testo, paradižnikova omaka in sir, ki je tam obvezno mozzarella.

Legenda pravi, da so prvo pico spekli leta 1889, in sicer ob obisku italijanskega kralja Umberta in kraljice Margherite. V Neaplju jo je pripravil »oče pice« Raffaele Esposito Brandi. Kraljevi par je bil nad njenim okusom in videzom navdušen, še posebej kraljica, ki ji je tudi poklonila svoje ime. Ker je želel kuharski mojster visokima gostoma pripraviti patriotsko jed, je pico obložil z dodatki v barvah italijanske zastave – rdečim paradižnikom, belim sirom mozzarela in zeleno svežo baziliko. Brandijevi potomci še danes hranijo pisno zahvalo kraljevih gostov s kraljičino posebno pohvalo kulinaričnemu mojstru pred 131 leti.

Pica (pizza) je po vsej verjetnosti edina italijanska beseda, ki nima prevoda, saj je ponarodela praktično po vsem svetu. Nič čudnega, gre namreč za eno od najbolj priljubljenih jedi v sodobni družbi. Sama beseda pa izvira iz korena besede pezzo, ki pomeni kos. 

Najboljše picerije v Neaplju najdete v ulici Via Tribunali. Preostala lokalna oziroma tradicionalna hrana je zelo mastna (večinoma cvrta) in za tiste z bolj občutljivimi brbončicami nič kaj preveč okusna. Tuji kulinariki ne zaupajo preveč, zato tudi ne boste videli veliko kitajskih restavracij ali McDonaldsov. Neapeljčani ostajajo zvesti svoji tradiciji, torej pici in testeninam. Je pa mesto poznano tudi po sladicah, kot so sfogliatelle (sladica iz listnatega testa, napolnjena z rikoto in sadjem), strufolli (majhne ocvrte kroglice testa, prepojene z gostim medenim prelivom) in pastiera (rahla pita z rikoto). Slednje ponujajo tako v slaščičarnah in kavarnah kot tudi na stojnicah na ulici. 
 

Tržnice in stojnice 

Neapelj slovi tudi po manjših tržnicah, ki so v starem delu mesta postavljene kar v ozkih ulicah. Bogato obložene stojnice z zelenjavo, sadjem in dnevnim ulovom so lahko za tiste, vajene predvsem čistih in urejenih ljubljanskih tržnic ter ribarnic, pravi kulturni šok. A še posebej, če imate radi morsko hrano, se enostavno morate sprehoditi skozi ribji tržnici Pignia Secca Market in Porta Nolana Market, ki sta morski svet v malem. Za pičlih deset evrov lahko domov odnesete polno vrečo kakovostnih rib, školjk in drugih morskih sadežev. 

Neapelj ima tudi svojo podzemno železnico, ki pa za razliko od drugih evropskih metropol ni tako nabito polna, kar je za turiste pravi oddih. Med čakanjem na vlak pa lahko v miru občudujete unikatne postaje, ki so med najlepšimi v Evropi, še posebej navdušujejo Garibaldi, Museo in postaja neapeljske univerze.

Na stojnicah s spominki, ki jih je malo morje, kraljujeta maskirani gledališki lik Pulcinella, ki naj bi se v mestu prvič pojavil leta 1300, in pa zaviti feferon (čili), ki po starodavnih prepričanjih odganja nesrečo in zlo. Našli pa boste tudi številne zvezdnike, od glasbenih do športnih, pa tudi papeža, seveda, v podobi karikiranih lutk ter obeskov vseh vrst. 

Neapelj ne bi bil to, kar je, tudi brez bližine morja, saj ima ogromno obalo, imenovano Lungomare, in kar nekaj otokov, med katerimi je najbolj monden in širše znan Capri, najlepša plaža pa je Gajola, ki je sicer težje dostopna, a vsekakor vredna ogleda. Prostran razgled mesta si lahko natančneje ogledate z gradu Elmo, od koder je viden tudi prekrasen park Capo di Monte, primeren za dopoldanski sprehod. Če bi radi izkusili tipične zahodne znamke in trgovine z oblačili, pa zavijte v nakupovalno ulico Via Toledo, ki še najbolj spominja na vrvež prepolnih evropskih ulic v slogu Londona.
 

Odprto in strpno mesto

Neapelj je ne glede na tradicionalistično Italijo tudi družbeno zelo odprto mesto. Zelo dobro obiskana je denimo parada ponosa, na kateri se vsako leto zbere tudi več kot 100.000 ljudi. Gre za vseneapeljski dogodek, kjer tudi stare gospe z balkonov pozdravljajo udeležence, med katerimi ni zgolj LGBT+ populacija, temveč tudi številni podporniki, ki verjamejo v enakopravnost in svobodnega duha. Med njimi so tudi neapeljski župan Luigi De Magistris in mnoge lokalne javne osebnosti. 

Neapelj je bil kot stičišče Mediterana vedno odprt, toleranten in pisan, prav zato je tam tudi italijanska LGBT+ skupnost našla svoje zavetje. V Neaplju istospolna usmerjenost v javnosti ni tabu, neapeljska gejevska scena pa ima že dolgoletno tradicijo. Morda je k temu pripomoglo tudi to, da ima Neapelj v zadnjih 30 letih vedno levičarskega župana, ne glede na to, katera politična opcija je na oblasti v Rimu. 

Zelo razvita je tudi kulturniška scena. Eno od zanimivejših zbirališč predvsem mladih in bolj umetniško usmerjenih je zagotovo Piazza Bellini (trg Bellini), ki zaživi predvsem ob večernih urah, takrat se mestni vrvež kar ne poleže. Danes 29-letni Matej iz Ljubljane je v času študija v Neaplju preživel pol leta, tja je šel kot erasmusovec. »V Evropi ni več prav veliko mest, kjer bi se življenje še dogajalo na ulici, Neapelj je tu svetla izjema, saj se življenje dogaja v ozkih uličicah in na trgih skozi vse leto.

Sosedje tu še vedno komunicirajo med seboj, se prepirajo in veselijo skupaj, kar je skoraj neizbežno, saj med ozkimi ulicami in vedno odprtimi okni, pa naj bo zaradi poletne pripeke ali lepega sončnega dne, ni prav veliko možnosti za zasebnost, kot jo poznamo drugje po Evropi,« pripoveduje. 
 

Glasni sosedje, glasno mesto

Posebna značilnost Neaplja so tako imenovani »pianini«, to so stanovanja v pritličju stavb, ki gledajo direktno na ulico. Ker so v pritličju, so skoraj vedno slabo osvetljena in zato imajo stanovalci vhodna vrata zmeraj na stežaj odprta. Domovanje se tako dobesedno preseli na ulico, saj lahko vsak mimoidoči pogleda v stanovanje, pride na obisk, vpraša za pot ali le prijazno pozdravi. 

Večina prebivalcev dneve preživlja na stolih pred svojim domom. Nič nenavadnega ni »prisluškovati« pogovoru sosedov, ki se glasno pogovarjata čez ulico. Nekaj, kar bi pri nas razumeli kot znak pomanjkanja kulture in manir, je v Neaplju razumljeno kot dobrosrčna naklonjenost. A glasnih sosedov se v tako živahnem mestu tako ali tako ne sliši. Po ulicah drvijo ljudje na bučnih vespah, prodajalci glasno ogovarjajo stranke, nekje v bližini poteka cerkvena procesija, mimoidoči prepevajo kot v kakšnem Felinijevem filmu ... 

Ne, Neapelj ni (zgolj) mafijsko mesto. Je precej več kot to. Je Italija, postavljena na glavo, Evropa, kot je bila nekoč, je film, kot so ga imeli radi naši starši in stari starši. Je vse tisto, o čemer so pisali pisatelji in pesniki, ko je bila romantika še živa. In vse tisto, česar danes Hollywood ne zna ujeti. Je tudi vse tisto, česar ne moremo doživeti prek Instagrama ... in si bomo morali ogledati v živo. In doživeti.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >