Danska pisateljica Solvej Balle je s knjižno serijo O prostornini časa ustvarila eno najbolj odmevnih del sodobne evropske književnosti. Poetična in filozofska zgodba o Tari Selter, ki obtiči v istem dnevu – 18. novembru – je osvojila bralce in kritike po svetu ter bila prevedena v več kot 20 jezikov.
Ko je k danski pisateljici Solvej Balle prispela novinarka New York Timesa, jo je ta pozdravila z besedami: »Je res ponedeljek? Te stvari me v resnici ne zanimajo več.« Kako popoln odziv pisateljice, ki je napisala serijo sedmih knjig o enem dnevu, 18 novembru.
Solvej je študirala književnost in filozofijo na Univerzi v Københavnu in zaključila izobraževanje na Danski pisateljski akademiji. Pri 56 letih je zaključila magistrski študij filozofije na Univerzi Južne Danske. Živela je v Evropi, Avstraliji, Kanadi in Ameriki. Že kot študentka je delala v Parizu, se nato pisateljsko kalila v Københavnu, kmalu po rojstvu otroka pa je mestne tlakovce zamenjala za vetrovne plaže odročnega danskega otoka.
Ena največjih literarnih senzacij na Danskem
Ko se je z družino iz Københavna preselila na majhen otok Ærø, je ustanovila svojo založbo. Razočarana nad vedno večjo komercializacijo danskega založniškega sveta se je odločila, da bo ustvarila prostor za literaturo, ki je ne poganja zgolj zaslužek.
Knjižice O prostornini časa je tako izdajala v samozaložbi brez velike medijske podpore in marketinškega pompa. No, bralci so bili navdušeni in vest o njeni knjigi se je začela hitro širiti od ust do ust med Danci, potem pa prestopila meje in povzročila, da so jo prevedli v več kot 20 jezikov.
Ideja za zgodbo o Tari, preprodajalki starinskih knjig iz severne Francije, se je Solvej porodila že pred tridesetimi leti, a pisati jo je začela šele pred nekaj leti. V danščini je prvi del izšel februarja 2020. Prve tri knjige so osvojile prestižno nagrado nordijskega sveta za književnost, prva pa se je uvrstila še v ožji izbor za mednarodno nagrado booker.
Poetično, filozofsko in hkrati napeto pripoved o Tari Selter, ki nekega 18. novembra obtiči v času in je prisiljena podoživljati isti dan znova in znova, medtem ko se njen mož in vsi drugi ljudje vsako jutro zbudijo v nov 18. november, so kritiki razglasili za nadčasovno mojstrovino spekulativne fikcije.
Uporna filozofinja
Nekaterim se zdi, da si v majhni skupnosti, kjer živi zdaj, lažje predstavlja, kaj pomeni biti ujet v enem samem dnevu, vendar hitro odgovori, da življenje v naravi oziroma na podeželju sploh ni monotono. Spreminjajo se letni časi, ki močno vplivajo na tvoj vsakdanjik, medtem ko je v velikem mestu vsak dan enak, saj prebivalci goreče ignorirajo vse zunanje vplive. Solvej pravi, da so mesta, ki so ji bila v mladosti tako ljuba, saj so bila stičišča posebnih ljudi, postala zelo konvencionalna in da jih na svojem otoku prav nič ne pogreša. Njena neomajna individualnost in sproščenost, da brez zadržkov pove to, kar si misli, dajeta poseben glas tudi protagonistki njenih nagrajenih knjig. Tako kot Solvej tudi Tara išče svojo pot v svoji edinstveni situaciji. Brez drame, brez vika in krika, premišljeno, umirjeno, a vedno s ščepcem radikalnosti.
Knjiga O prostornini časa je znanstvenofantastična, saj govori o časovni anomaliji, vendar nima tipične strukture znanstvene fantastike – gre bolj za filozofsko knjigo. Nam lahko poveste, kako in zakaj ste se odločili, da bo roman obravnaval bivanjska vprašanja obstajanja v zanki časa?
Idejo za knjigo sem dobila leta 1987, vendar sem sprva vedela le to, da bo zgodba govorila o dnevu, ki se ponavlja, in da bo glavna junakinja ženska. V naslednjih letih sem napisala nekaj »scen« ali »situacij«, vendar se še nisem zavedala, koliko se bo knjiga razširila. Nekateri liki v zgodbi (v naslednjih knjigah jih je še več) so imeli imena, vendar zelo čudna in minimalistična. Šele kasneje je roman dobil svojo končno obliko. A na neki način sem že na začetku vedela, da ta ideja odpira veliko vprašanj – nekako je bilo očitno, da bo prinesla veliko eksistencialnih razmislekov –, vendar nisem vedela, koliko materiala se skriva v tem, od tega, kako dojemamo čas, do tega, kako se obnašajo predmeti in kako se do njih (in drug do drugega) vedemo v različnih okoliščinah. Nisem vedela, na primer, da bo vprašanje, kaj se zgodi s hrano, ki jo Tara poje – ali izgine ali ne –, odprlo vprašanja o
tem, kako ravnamo s svetom, v katerem živimo.
Lahko knjigo beremo kot metaforo za obstoj? Ali kot metaforo za življenje?
Nisem prepričana. To je eno tistih vprašanj, ki si jih ne zastavljaš sproti – ali pa vsaj ne prideš do odgovora. Mogoče, če bi si rekla, da delam na metafori za obstoj, bi začela razmišljati – in pisati – o obstoju, namesto da bi pisala o ženski, ki sedi v hiši in posluša moževe korake. Mislim, da si moraš priznati, da v resnici ne veš, o čem tvoja knjiga »v resnici« govori. Mora obstajati odprtost do zgodbe same – da greš tja, kamor te vodi. Del veselja pri pisanju je včasih prav v tem, da te preseneti in zmede. Ne verjamem, da bi lahko to knjigo pisala toliko časa, če bi imela načrt ali če bi vnaprej vedela, kaj točno želim povedati. Hotela sem slediti ideji in videti, kam me pripelje. A kljub vsemu sem glavne elemente definirala precej zgodaj, tako da sem vendarle imela nekakšen okvir.
Knjiga je tudi dnevnik Tare Selter. Kaj vas kot pisateljico zanima pri dnevniških zapisih?
Na začetku sploh nisem vedela, kako naj povem to zgodbo. Nisem vedela, da jo bom napisala v prvi osebi, kaj šele, da bo imela dnevniško obliko. Poskusila sem jo zapisati iz druge perspektive – da bi nekdo drug pripovedoval Tarino zgodbo ali v obliki Tarine retrospektive. A šele ko sem našla to obliko, sem zgodbo lahko zares povedala.
Lahko poveste nekaj o liku Tare? Kako ste jo gradili, kakšna oseba naj bi bila in zakaj?
Rastla je zelo počasi. Na začetku mi je bila precej abstraktna, a z leti je postajala vedno bolj »svoja«, če se lahko tako izrazim. Njeno ime sem odkrila konec devetdesetih let (na imenski znački bančne uslužbenke v Londonu) in počasi sem dojela, kako zelo se razlikuje od mene. Ko sem končno ugotovila, da gre za prvoosebno pripoved, sem morala najprej napisati knjigo o svoji preteklosti in družini, preden sem se lahko vrnila k Tari Selter. Mislim, da je bil to moj način, da sem svojo zgodbo umaknila proč od njene, da bi ji dala več prostora, da zraste. Vendar nisem prepričana, da sem si kdaj zastavila vprašanje, kakšna bi morala biti – bolj je šlo za vprašanje, kakšna je. Mislim, da jo je zelo definiralo to, kar se ji je zgodilo. Nekako je doživela svet, ki se obnaša nenavadno. Morda je zato ne srečamo, dokler ni že 121. dan v istem dnevu, 18. novembru, ko že ima občutek, da je bila nekako »preoblikovana «. Mogoče sem morala počakati, da sem ugotovila, kako se počuti in kako jo je situacija spremenila, preden sem lahko napisala njeno zgodbo.
Zakaj roman v sedmih delih?
Na začetku nisem vedela, da bo na koncu sedem knjig, mislila sem, da gre za »običajen roman«, nato sem začela slutiti, da bosta dva dela, kasneje štirje. Nekaj let pred izidom prvega dela sem dojela, da jih bo sedem – in da se bo vsak del osredotočal na svojo »temo« ali vprašanja. Tako se je vsaj zdelo.
Kaj je po vašem mnenju osrednje vprašanje te pripovedi?
To se je med pisanjem precej spreminjalo. Dolgo sem mislila, da gre predvsem za ljubezensko zgodbo, vendar seveda filozofsko, saj govori tudi o tem, kako »se obnaša « čas. Kasneje pa je postala tudi knjiga o tem, kako ravnamo s svetom, v katerem živimo. In kako se odzivamo na spremembe. In o naši želji po spoznavanju sveta okoli nas. Prva knjiga je izšla v danščini le malo pred tem, ko se je ves svet zaprl zaradi covida-19 – izšla je 2. februarja 2020 –, tako da je veliko ljudi v njej videlo tudi zgodbo o izolaciji in o tem, da si odrezan od sveta. Mislim, da si pri branju (in pisanju) knjig pogosto želimo, da bi krožile okoli nečesa, kar se nam zdi pomembno. Zato se zdi, da se osrednje vprašanje mnogih knjig sčasoma spreminja.
