Hribovje z bujno naravo in prikupnimi vasmi

Ene izmed mnogih v belgijskih Ardenih, posejanih po pobočjih hribovja in v dolinah žuborečih rek, ki slikovito pokrajino sekajo po dolgem in počez. Vsaka vas ima svoj značaj in vsaka svojo zgodbo, le mir, ki tam vlada, je skupen vsem.

Ardeni so zelena oaza v jugovzhodnem delu Belgije, raztezajo pa se tudi v Luksemburgu in Franciji. Hribovje, ki seže do skoraj 700 metrov visoko, je poraščeno z gosto travo, ki spominja na mehko preprogo, ter prekrito z bujnimi gozdovi, polnimi divjadi. Območje ni zelo poseljeno in narava je tu še precej neokrnjena. Zrak je čist in oči se spočijejo na prostranstvih, kjer ni industrije, ki prevladuje v večjem delu države. Zato sem pogosto prihajamo že leta, vsakič, ko se želimo umakniti iz mestnega vrveža. 

Tu nastajajo ene najbolj priznanih vrst belgijskega piva

Ovinke, ki so sledili strugi rečice, smo polagali nedeljsko počasi. V dolini Molignée tik pod hribom Ranzinelle leži Sosoye. Ponaša se z nazivom ene najlepših vasi v Valoniji in res, cerkev z visokim sivim zvonikom in hiše, zgrajene iz kamna, so nadvse prikupne. Vas je tiha, le s terase vaške gostilne, pred katero visijo suhe klobase in kjer so na prodaj tudi druge lokalne dobrote z okoliških kmetij, je bilo slišati sproščene pogovore. 

Tišino so sem in tja prerezali ostri kovinski zvoki, ki so prihajali iz daljave. Po opuščeni progi so turisti v vas prikolesarili na železniških vozičkih in nato svojo pot nadaljevali do benediktinskega samostana Maredsous nedaleč stran. V Belgiji imajo samostani bogato preteklost in v Ardenih jih je še zdaj veliko. Mnoge so zgradili v srednjem veku, ko so na belgijskem podeželju začeli nastajati prvi meniški redovi.

Samostani so v regiji religiozno pomembni ter obiskovalcem ponujajo možnost za duhovnost in sprostitev, zanimiva pa je tudi vloga, ki jo imajo na področju kulinarike. Prav za zidovi nekaterih ardenskih samostanov namreč nastajajo ene najbolj znanih vrst belgijskega piva, ki so cenjene po vsem svetu. Pivo je pridelano na tradicionalen način in odlične kakovosti, v pivnicah pri samostanih pa ga je mogoče tudi pokusiti, po navadi skupaj s samostanskim sirom, ki se k posameznemu pivu najbolj prileže. Pred leti, ko smo obiskali samostan Orval, enega redkih, kjer v skladu s strogimi pravili varijo trapistovsko pivo, so nam sir ponudili na rezini slastnega črnega kruha.

Vasica Redu je v preteklosti zaradi izseljevanja s podeželja skoraj izumrla, zato je bil projekt oživitve kraja s knjigami še kako dobrodošel. Takrat so zapuščene hiše spremenili v knjigarne, ki še vedno privabljajo ljubitelje tiskanih knjig, novih in rabljenih. Čeprav vse večja digitalizacija, v katero se usmerja svet, v vasi pušča sledi, je obisk Reduja nekaj posebnega. 

Številne športne dejavnosti ponujajo posebna doživetja

Posebnih doživetij si želijo tudi tisti, ki se v Ardenih udeležijo katere izmed športnih dejavnosti, ki so tu na voljo. Reka Lesse, ki teče mimo vasice Redu, jih ponuja veliko. Njena dolina je slikovita, saj je polna skalnatih formacij. V kraju Han-sur-Lesse, kjer reka ponikne, je na apnenčastem terenu nastal sistem podzemnih jam, ki je v Belgiji najdaljši ter zaradi lepote kapnikov in ogromnih dvoran svetovno znan. 

Stali smo na rečnem bregu in opazovali živobarvne kanuje, ki so se spuščali čez majhen jez in nadaljevali po reki navzdol. Vriskanje in smeh sta odmevala od petdeset metrov visoke pečine, na kateri kraljuje grad Walzin, eden največjih gradov v Belgiji. Pogled nanj je veličasten, zato ni čudno, da je s svojo lepoto skozi zgodovino navdihoval tudi nekatere umetnike, zdaj pa privablja množice, ki ga navdušeno fotografirajo. Vanj namreč ne morejo, saj je zaprt za javnost.

Dinant, biser Ardenov, ni daleč, le nekaj kilometrov stran po dolini reke Lesse, ki se tik pred mestom izlije v veliko večjo in plovno reko Meuse. Popoldne je sredi bujne narave nepričakovano nastala gneča. Ljubitelji plezanja, ki so še pred kratkim uživali v skalnih stenah, nastalih z erozijo, ki plezalcem ponujajo dah jemajoče izzive, so se začeli vračati domov.

Tudi v Dinant smo prišli skozi skalo, razklano na pol. Rocher Bayard je znamenitost v dolini, podobno kot trdnjava, ki se na visoki pečini dviga nad mestom in ki je imela zaradi svoje lege skozi zgodovino pomembno vojaško in strateško vlogo. Z nje je osupljiv pogled na mesto, ki se razteza vzdolž reke pod prepadnimi stenami, kar mu daje poseben čar. 

Rojstni kraj izumitelja saksofona

Sprehajali smo se ob reki Meuse, mimo barov in restavracij, v katerih so na popoldanskem soncu posedali številni turisti, ki redno obiskujejo mesto. Morda so se ravno vrnili z izleta z ladjico ali pa z vožnje z najetim električnim čolnom, enim mnogih, ki krožijo po reki. S čolna, ki je ravno priplul mimo, nam je pomahala nasmejana družina, ki je očitno uživala dan.

Nedaleč stran od gotske cerkve z zaobljeno kupolo smo poiskali staro pekarno, v kateri že četrta generacija peče mestno specialiteto, couque de Dinant. Ta veliki piškot je narejen samo iz prvovrstne moke ter medu in, kot nas je poučila prodajalka, jesti ga je treba previdno po koščkih, ki se počasi topijo v ustih, saj je sicer zelo trd. Najbolj so nas navdušili podrobno izdelani odtisi na tej sladici – obris mesta, kočija, konj in med drugim tudi saksofon. Instrument, na katerega je Dinant nadvse ponosen.

Tu se je namreč rodil Adolphe Sax, izumitelj saksofona ter nekaterih drugih glasbil. V njegov spomin so v mestu odprli muzej, na most Charles de Gaulle pa postavili 28 ogromnih poslikanih saksofonov, ki predstavljajo evropske države ter povezujejo glasbo z grafično umetnostjo. Saksofoni, sprva namenjeni predvsem uporabi v orkestrih in vojaških godbah, so skriti tudi po drugih kotičkih v Dinantu in obiskovalce stalno spominjajo na to, kako pomemben pečat je pustil ta belgijski izumitelj in glasbenik v mestu, preden se je kot mlad fant preselil v Pariz, kjer je še naprej ustvarjal.

Tlakovane ceste in kamnite hišice

Durbuy je bil že v srednjem veku pomembno trgovsko središče v regiji in duh tistega časa je v tem očarljivem mestecu še vedno navzoč. Tlakovane ceste in kamnite hišice, po katerih se razraščajo plezalke, se zdijo kot iz pravljice, odlične restavracije in izbrani butiki, ki so raztreseni po mestu in v katerih so na prodaj tudi lokalni izdelki, pa privabljajo številne obiskovalce. Teh je včasih več kot domačinov, saj jih v mestu živi samo približno štiristo. Durbuy je status mesta dobil v srednjem veku in ga ohranil vse do zdaj kljub majhnemu številu meščanov, ki prav zaradi njegove strnjenosti še vedno radi trdijo, da je to najmanjše mesto na svetu.

Sredi gozdov na drugem koncu Ardenov leži Spa. Sedeli smo za mizo v središču kraja in ob pogledu na mogočne stavbe, polne zgodovine, si ni bilo težko predstavljati zlatih časov v 18. stoletju, ko so Spa odkrili plemiči in drugi veljaki ter ga začeli redno obiskovati. V kraj so prihajali zaradi izjemnih naravnih danosti, izvirov vroče zdravilne vode, ki je pomagala pri zdravstvenih težavah in sproščala, pa tudi zato, ker so sem preprosto morali priti, če so nekaj veljali. Spa jim je ponujal vse, kar so si zaželeli – udobje v luksuznih hotelih, izvrstno hrano in zabavo v kazinoju.

Stoletje pozneje so v Spaju začeli rasti novi hoteli, saj so sem množično prihajali tudi drugi gosti. Po temeljiti obnovi term je tako začel dobivati zdajšnjo podobo in z ostanki glamurja še vedno ostaja zelo priljubljen topliški kraj, ki je odlično izhodišče za pohode v naravo. Znan je tudi po ustekleničeni vodi, ki jo izvažajo po vsem svetu. Njegovo vlogo in pomen pri razvoju evropske topliške kulture je potrdil tudi Unesco in Spa uvrstil med pomembne topliške kraje v Evropi.

Generično poimenovanje

Zgodovina kraja Spa v belgijskih Ardenih je tesno povezana z mineralno vodo, ki tam izvira. Njeno zdravilno moč so odkrili že v rimskih časih in od takrat je kraj postajal vse pomembnejši. Voda iz Spaja je bila v 16. stoletju že tako znana, da so jo začeli prodajati po regiji in tudi širše. Glas o njenih pozitivnih učinkih se je tako širil daleč naokoli in kraj je privabljal vse več obiskovalcev. 

V kraju je bilo znanje o tem, kaj lokalna voda zdravi, vse bolj poglobljeno in široko. Spa si je na tem področju pridobil tako velik ugled, da je njegovo ime v angleščini in tudi nekaterih drugih jezikih postalo generično poimenovanje za kraj z izviri mineralne vode, ki se med drugim uporablja za zdravilne kopeli.

Hrumenje dirkalnih avtomobilov odmeva po gozdovih

Ljubitelji Formule 1 zelo dobro poznajo dirkališče Spa-Francorchamps, dolgo približno sedem kilometrov. Ko tu potekajo dirke za Veliko nagrado Belgije, ki jih organizirajo že od leta 1925, ter druga državna in mednarodna tekmovanja, je hrumenje dirkalnih avtomobilov najboljših svetovnih dirkačev slišati daleč po ardenskih gozdovih. Vožnja po dirkališču je hitra in vreme pogosto nepredvidljivo, teren pa hribovit, zato so tu dirke polne izzivov.

Zimski meseci so čas pričakovanja. V državi z zmernim podnebjem, kjer so zime mile in deževne, ne sneži pogosto. Zato v Belgiji mnogi komaj čakajo, kdaj bo pobelilo Ardene, ki so dovolj visoko, da tam občasno zapade sneg. Takrat po radiu glasno obveščajo, da so se odprla redka smučišča, ki so tam urejena. A treba je pohiteti. Tako hitro, kot jih odprejo, jih lahko tudi zaprejo, saj sneg po navadi ne ostane prav dolgo.

Imeli smo srečo in konec tedna je bil bel. Fotografije zasneženih hribov na družbenih omrežij, ki smo jih spremljali že nekaj dni, so obetale veliko. Končno smo se odpravili do Baraque de Fraiture, smučarskega središča, kjer so pozimi urejena smučišča, sankališče in steze za tek na smučeh. Tik pred ciljem se je pred nami prikazala prekrasna zasnežena pokrajina. A že po gneči na parkirišču smo vedeli, da je ne bomo uživali sami.

Veselje, ko zapade sneg

Tako kot mi so bili najbrž tudi drugi veseli, da končno vidijo sneg, in jih gneča pri koči, kjer so izposojali smuči in sanke, ni motila. Vzdušje je bilo na svežem zraku sproščeno in mnogi so se, namesto da bi se spustili po smučarski progi, zibali ob glasni glasbi ter uživali ob pijači in prigrizkih. Po bližnjem pobočju so s sankami drveli radoživi otroci. Za vsakega se je kaj našlo, glavno pa je bilo, da smo bili sredi čarobne narave, pokrite s snegom, ki je v Belgiji bolj redkost, in daleč stran od vsakdanjih poti.

Prav to magično moč imajo Ardeni. Sredi hribovja se lahko sprostiš in pozabiš na vse. Čeprav so ti kraji med obiskovalci v vseh letnih časih zelo priljubljeni, se tu še vedno najdejo samotni kotički, kjer prevladuje spokoj. Prepustiti se je mogoče vonju poletnih cvetočih trat, jesenskim barvam gozdov listavcev in jelke, sprehodu po zimskih belih poljanah ali stezicah sredi pomladnega zelenja, pogosto premočenih zaradi obilnega dežja.

Zanimivo se je ustaviti v kateri izmed vasi ali pa se kar tako, brez pravega cilja, voziti po ozkih, razgibanih cestah, kjer se za naslednjim ovinkom morda prikaže prekrasen pogled na jutranje meglice, ki pogosto lebdijo nad pokrajino. Te slike so značilne za Ardene ter vzbujajo občutke, ki jih je mogoče doživeti le tu. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >