Severni medvedi

In takrat, v kratkem poletju, tundro obarvajo pisane barve arktičnih makov, kamnokrečev, zlatic, nekaterih vrst vresja. Časa, da zacvetijo, pa imajo samo dobre tri mesece, nato jih spet objameta sneg in led.

Postanek na smetišču

Severni medved je samotar, več skupaj jih je mogoče videti samo jeseni, ko se selijo iz gozdov na severu Kanade še bolj na sever. V Kanadi tudi sicer živi kar 60 odstotkov teh severnih velikanov. Takrat se zberejo v mestu Churchill na obali Hudsonovega zaliva, kjer čakajo, da morje v zalivu zaledeni in se bo začel lov na tjulnje. Ti so namreč njihova glavna hrana, za preživetje v okolju, kjer so temperature večino leta precej pod lediščem (spustijo se lahko celo do -50 stopinj Celzija!), potrebujejo predvsem veliko tolšče, te pa imajo veliko prav tjulnji. Seveda so v mestu postali prava turistična zanimivost, nemalokrat pa tudi velika nadloga za prebivalce. Priljubljeno zbirališče severnih medvedov v Churchillu je mestno odlagališče smeti, kjer med gospodinjskimi odpadki najdejo kaj za pod zob. Takoj ko zaliv zamrzne, se odpravijo naprej na sever.

Votla in brezbarvna dlaka

Severni medved je odlično prilagojen na življenje v mrazu. Njegova koža je črna, pokriva jo gosta bela podlanka. Zato pa so vrhnje dlake votle in brezbarvne ter tako prepuščajo sončno svetlobo in s tem toploto. Tudi šape ima severni medved močno poraščene. Dolgih krempljev ne more vpotegniti, med njimi pa ima plavalno kožico. Pred mrazom ga varuje tudi debela plast podkožne tolšče – te je lahko tudi več kot deset centimetrov. Toploto izgublja samo skozi črn smrček in le malo skozi ušesa, ki so precej manjša kot pri drugih vrstah medvedov. Tudi sicer se od drugih vrst razlikuje po telesni zgradbi, ima daljšo glavo in vrat in ni tako robusten. 

Stalnega prebivališča nima. V iskanju hrane dnevno prehodi ali preplava velike razdalje, saj se tjuljni, njegova najljubša hrana, ves čas selijo. Na uro prehodi do 10 kilometrov, na krajše razdalje pa lahko teče tudi do 35 kilometrov na uro. Vendar se pri tej hitrosti hitro utrudi ali celo pregreje, kar je lahko zanj smrtno nevarno. Najlažje se ohladi s skokom v ledeno morje ali pa plosko leži na ledu in se počasi ohlaja. Beli medved je zelo dober in hiter plavalec. Dnevno lahko preplava do 100 kilometrov. Potuje tudi s pomočjo plavajočih ledenih plošč.

Spretni in močni lovci

V nasprotju z drugimi vrstami medvedov je severni medved predvsem mesojedec. Najljubši so mu tjulnji. Nanje preži ob luknjah v ledu, kamor prihajajo po zrak. Z močnim udarcem šape v trenutku ubije in potegne na suho skoraj osemdesetkilogramsko žival. Najraje je kožo in tolščo, dele, ki niso tako bogati z maščobo ali beljakovinami, pa običajno pusti, zato mu v varni razdalji pogosto sledijo polarne lisice in se nahranijo z ostanki. Severni medved potrebuje za preživetje najmanj dva kilograma tjulnje tolšče na dan. Loti se tudi mroževih mladičev, vendar so lahko odrasli mroži s svojimi okli nevarni. Zgodi se, da medvedu v morju z oklom razparajo nezaščiten trebuh. Sicer severni medvedi nimajo veliko naravnih sovražnikov, eden redkih je orka.

Parjenje in mladiči 

Severni medved spolno dozori dokaj pozno, samci šele pri osmih, samice pa pri treh do štirih letih. Parijo se od konca marca do konca maja – najraje tam, kjer je v bližini veliko tjulnjev. Ker je veliko več godnih samcev kot samic, se samci spopadajo in poskušajo samico čim prej odpeljati na samo. Sama brejost je dokaj kratka, čeprav od oploditve do kotitve mine osem ali devet mesecev, traja samo dva do tri mesece. Če je med letom premalo hrane in si oplojena samica ustvari premalo zaloge za kotitev in vzrejo mladičev, se brejost prekine. Samice imajo mladiče praviloma na tri leta, in ker je življenjska doba severnega medveda v naravi do 30 let, po 20. letu starosti pa pri samicah plodnost pade, jim v tem času uspe vzgojiti največ osem mladičev. Prvo leto starosti preživi le vsak tretji mladič, veliko jih ubijejo samci, poginejo pa tudi zaradi mraza in bolezni ter pomanjkanja hrane. Severni medvedi so kanibali, saj samci ubijajo nemočne mladiče za hrano.

Kotitveni snežni brlogi

Zimo preživijo v snežnih brlogih samo samice z mladički. Luknjo za kotitveni brlog si breja samica začne kopati v začetku oktobra. Domovanje za svoje mladiče izkoplje do pet metrov globoko v sneg in led. Nebogljeni mladički se skotijo sredi najhujšega mraza, decembra ali januarja, ko je na Arktiki polarna noč. Samica skoti največ štiri mladičke, preživita pa največ dva. Ob rojstvu so slepi in gluhi, pokriva pa jih nežna gosta dlaka; le malo večji so od morskih prašičkov. Mladički ob mastnem materinem mleku v toplem brlogu hitro rastejo in v začetku marca prvič pridejo na plan. Sprva se skupaj z materjo zadržujejo v bližini brloga, kmalu pa jih medvedka odpelje proti morju, da jih nauči spretnosti lova na tjulnje in iskanja hrane. Materino mleko sesajo do prvega ali do drugega leta starosti. Mladičem so najbolj nevarni odrasli samci, spopad med materjo in veliko večjim samcem se žal velikokrat tragično konča za mladiča, saj je pol lažja samica nemočna nasprotnica odraslemu samcu. Mladiči ostanejo z materjo skoraj do tretjega leta, šele takrat so sposobni sami preživeti. 

Ali veš?

• Severni medved se je od vseh vrst medvedov razvil zadnji, njegov najbližji sorodnik pa je rjavi medved.
• Severni medved zavoha luknjo v ledu, kamor prihajajo tjulnji po zrak, kilometer daleč in potem ob luknji lahko nepremično ždi tudi štiri ure.
• Severni medvedi počivajo poleti, ko se tali led in lomijo ledene plošče. Takrat ne lovijo tjulnjev in živijo od maščobnih zalog, hudo lakoto pa potešijo s kakšnim jagodičevjem.

Članek je bil objavljen v reviji Moj planet

Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >