Je še lepo biti mlad?

Dolgo časa je veljalo, da je uspešno leto za nami tisto, ko nam je šlo vse po načrtih, ko so se nam uresničila tudi tiha pričakovanja. V zadnjem desetletju je marsikdo svoje kriterije postavil precej nižje, saj je bilo leto uspešno, če vsaj ni bilo slabše kot predhodno. Ampak za nami je leto, ko tudi največji okoljski optimisti ne morejo najti pozitivnih obračunov iztekajočega se leta. 

Verjetno izgubljamo na vseh področjih, ne le na okoljskem. Izgubljamo demokracijo, začasno pa tudi vero vanjo, izgublja se odgovornost, varnost, človekove pravice in socialna pravičnost. Bogati so se naučili manipulirati z našimi političnimi sistemi in uspešno rešujejo svoj dolgoletni problem – demokracijo. Nepovratno pa izgubljamo našo življenjsko oporo – ekosisteme, led in sneg, Zemljino ozračje. In to ne glede, kdo je na oblasti. Če smo prej izgubljali počasi, zdaj izgubljamo hitro. 

Klimatska kriza se je v zadnjem letu poslabšala. Ne gre le za to, da bo leto 2024 najtoplejše, odkar imamo meteorološke meritve. Energijsko neravnovesje, ki vodi v segrevanje, se je povečalo za desetino, višje so koncentracije vseh toplogrednih plinov, temperaturni dvig in dvigovanje morske gladine pa se stopnjujeta. Če izpusti ne začno upadati, imamo le še šest let možnosti, da dosežemo omejitev dviga temperature na 1,5 stopinje. In če želimo doseči cilj še varnega dviga temperature, se morajo izpusti do leta 2030 zmanjšati že za vsaj 40 odstotkov začenši že v letu 2025. Je še kdo, ki se spozna na fizikalna dejstva podnebnega sistema, optimist?

Vprašajmo se tudi o optimizmu politologov in družboslovcev. Ali z optimizmom gledajo na populistične politike? Na politiko, ki ne prepreči genocida in ekocida v Gazi in ki vleče ukrajinsko vojno v nedogled? Za politike je zlom podnebja v retoriki že desetletja najpomembnejša, vendar očitno najmanj nujna globalna kriza. Potisnejo jo na stran, ko se spoprijemajo z na videz bolj akutnimi težavami. 

Svet in tudi še Evropa čuti posledice inflacije prek rasti cen energije in hrane, spodbujene s pandemijo in vojno v Ukrajini. Inflacija in dolgovi povečujejo domače pritiske na vlade, usmerjene v podnebne ali druge okoljske cilje, da najprej porabijo denar za najbolj nujne potrebe. V Bruslju je že vidno populistično nasprotovanje stroškom zelenih politik in celo odkrito posmehovanje zelenemu prehodu. Že skoraj bivši predsednik Biden je pod pritiskom naraščajočih stroškov goriva podprl vrtanje nafte in projekte naftovodov, nedvomno pa bo novi predsednik Trump podobne trende le še stopnjeval. Žal smo v tem letu nazorno videli, da se da volitve po svetu dobiti tudi za ceno odmika od razogljičenja.   

Podnebne spremembe očitno delujejo kot povečevalno steklo. Probleme okolja in ustroja človeške družbe povečajo in s tem razgalijo pretekle slabe odločitve in resnično podobo naše pravičnosti in  solidarnosti. To smo v Sloveniji doživeli ob poplavah v avgustu 2023, to so doživeli Španci ob katastrofi letos novembra in še milijoni ljudi po svetu, ki so se borili s smrtonosno vročino, neusmiljeno sušo in divjajočimi gozdnimi požari. Vlade ob ujmah ne ukrepajo učinkovito, saj nimajo celovitega pristopa, ki vključuje pravočasno obveščanje, pripravljenost na krizne razmere, ustrezno usklajevanje med različnimi vladnimi organi, trajnostne naložbe v infrastrukturo in podporo znanstvenim raziskavam. 

Tudi pri medgeneracijski solidarnosti se izkaže, da je pravzaprav ni. Mladim edino lahko priznamo, da v zadnjih petdesetih letih z vidika resnejše obravnave podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja nismo prišli tako rekoč nikamor. 

Nedavna znanstvena raziskava je pokazala, da je bilo od raznih 1500 globalnih podnebnih politik le 63 resnično uspešnih, vse ostale so bile le zelena kulisa za pomiritev zahtev. Deluje žal tisto, čemur se politika na daleč izogiba: davki na gorivo, cene ogljikovega dioksida, prepovedi škodljivih tehnologij, obvezna raba obnovljivih virov, obveznosti za večjo energetsko učinkovitost, strogi predpisi za gradbeništvo in višji industrijski standardi.

Mladi čutijo, da poslušajo prazne obljube ali celo zanikanje problema, ki je zanje vitalnega pomena. Res mislimo, da ne vidijo, da nobena država noče zaradi blaženja podnebnih sprememb izgubiti gospodarske rasti, no¬bena zapreti svojih termoelektrarn ali ustaviti gradnje že načrtovanih, nobena ne bi črpala manj nafte, nobena ne bi zmanjšala števila svojih letal na nebu, nobena zmanjšala po¬trošništva svojih prebivalcev. 

Breme posledic podnebne krize bodo nosili današnji mladi in še nerojeni otroci, ki za izpuste toplogrednih plinov v preteklosti in sedanjosti niso krivi. Za povrh danes sploh ne morejo aktivno sodelovati pri oblikovanju mednarodne ali državne podnebne politike. In priznajmo si, da na mlade prelagamo tudi rešitve drugih vprašanj – od družbenih do tehnoloških inovacij, reforme mednarodnega finančnega sistema ter globokih sprememb gospodarskega modela rasti. 

Kako omogočiti, da bo biti mlad spet nekaj lepega? Vsekakor z uporom, da bi tudi pri nas zunanje vrednote, osredotočene na prestiž, status, podobo, slavo, moč in bogastvo, ne postale projicirane na vsak zaslon in v vsak um. Pa tudi z uporom ne le proti zlorabi ekosistemov, ampak tudi zlorabi žensk, drugačnosti, vere, strank ali migrantov. In z gradnjo ekološke civilizacije, ki podreja ekonomijo Zemljinim sistemom, ne obratno.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >