Visoka je kot domača mačka, dolga pa približno dvakrat toliko. Samica tehta toliko kot mačka, samec je dvakrat težji. Njena podlanka, spodnji sloj dlake, je tako gosta, da ostane suha tudi v vodi.
Zver
Kdor divjih živali ne pozna prav dobro, bi jo morda lahko zamenjal z bobrom ali nutrijo. Vsi trije so večji rjavo obarvani sesalci, ki živijo ob vodi in imajo kratke tačke s plavalno kožico. Razlika je v tem, da sta bober in nutrija glodavca in rastlinojedca, vidra pa je zver in obožuje ribe. Lovi jih tako, da se potopi in jih preganja pod vodo. Poganja se z repom, s tačkami pa spreminja smer. Pri potapljanju ji pomaga tudi okostje, ki je odebeljeno in zato težje. Pod vodo zdrži do 4 minute.
Zelo ogrožena
Pri lovu je zelo učinkovita in poje toliko rib, da jo ribiči ponekod še vedno vidijo kot škodljivca. Poleg tega je njeno krzno premehko in pretoplo, da ga ne bi ljudje stoletja predelovali v krznene plašče. Za končni udarec pa vidra potrebuje popolnoma čiste in mirne vodotoke, v katere človek ne posega. Jezovi, odstranjevanje rastlin ob rekah, urejevanje bregov so spremembe, ki jih ne prenese. Izpiranje gnojil in škropiv s kmetijskih površin ter odplake iz mest in tovarn zastrupijo vodo in ribe, s katerimi se vidra prehranjuje. Zaradi tega je vidra, ki je bila nekoč pogosta žival, v drugi polovici 20. stoletja postala ena najbolj ogroženih vrst sesalcev na večini svojega območja razširjenosti. In to območje je zares veliko. Razširjena je od Evrope in severne Afrike prek Azije do Japonske. Ni je le v Sibiriji, na Arabskem polotoku, v Avstraliji in na Antarktiki.
Prihodnost vidre
Če bodo ljudje upoštevali, da vidra potrebuje mir, čisto vodo, zaraščeno obalo in veliko rib, jo bodo počasi spet privabili, saj drugače ni zahtevna glede življenjskega prostora. Na območja, kjer je izumrla, se lahko vrne sama. Vseeno ji je, če se naseli ob jezeru, reki, potoku, kanalu ali zajezitvi. Na Norveškem in Škotskem živi ob morski obali, v Španiji pa ob umetnih jezerih na igriščih za golf. Vidra je zdaj strogo zaščitena po vseh državah, kjer živi.
Obstaja 13 vrst vider
Vidre so zveri, spadajo v družino kun, tako kot jazbeci in dihurji. Za celotno družino kun je značilno, da lahko uplenijo žival, ki je mnogo večja od njih samih. Poleg velikih rib lahko uplenijo žival do velikosti gosi. Jedo tudi dvoživke, črve, školjke, rake, žuželke, ptice in njihova jajca ter tudi majhne sesalce. Včasih na jedilnik dodajo tudi kakšno rastlino.
Vidreki
Vidra je samotarska in zelo teritorialna žival. Meje svojega območja označuje z iztrebki – vidreki. So zeleni, vsebujejo ribje luske in kosti in smrdijo po ribah. Za večji učinek jih pušča na vidnih mestih. Je zelo plašna. Njeno prisotnost največkrat ugotovimo po prisotnosti svežih vidrekov. Vidrin teritorij je dolg in ozek. Ena vidra si v povprečju lasti okrog 18 km obrežja. Če živi ob morju, kjer je plena veliko, lahko živi na manjšem območju. A to območje mora imeti vir sladke vode, da si očisti kožuh.
Zanimivosti
Kjer je plena malo, si bo lastila do 40 km obrežja. To je skoraj toliko, kot meri celotna slovenska obala. Svoje ozemlje vidra brani samo pred drugimi vidrami istega spola.
Vidre lovijo ponoči. Dneve prespijo v brlogu, ki si ga izkopljejo v brežini. Vhod je pogosto med koreninami kakega drevesa in včasih pod vodo. Vidrin brlog imenujemo vidrína.
Ne spi zimskega spanja, pari se lahko kadarkoli v letu. Samica prvo leglo skoti v starosti dveh let in pol. V leglu so dva do trije mladiči, za katere skrbi malo več kot leto dni. Oče pri oskrbi mladičev ne pomaga neposredno. Je pa ozemlje samice v celoti na njegovem teritoriju. Tako oče mladiče posredno brani pred drugimi samci.
Če mlada vidra preživi prvo leto življenja in si najde svoj teritorij, lahko živi do 18 let. Na kopnem je zaradi kratkih tačk počasna. Kljub temu lahko v iskanju teritorija prepotuje veliko razdaljo. Znan je primer vidre, ki je šla od Bohinjskega jezera v Baško grapo in pri tem prečkala 2000 metrov visoke gore.
V Sloveniji so velike reke preveč onesnažene, zato vidre živijo ob manjših potokih. Pri nas živi okrog 120 vider.
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
