Poletje je čas, ko je dan najdaljši, vreme pogosto manj oblačno in je sonce naš stalni spremljevalec. Nekateri iščejo senco in zaščito pred njim, drugi pa se mu predajajo dobesedno s celim telesom.
Morda je v poletnih dneh čas, da se vprašamo, koliko pravzaprav vemo o naši zvezdi. Smo si pri pouku fizike zapomnili dovolj, da vemo, kako Sonce deluje? Ali pa bolj kot ne vemo le to, da je Sonce edini vir svetlobe in toplote, ki ohranja življenje na planetu?
Razlogi, zakaj nimamo globljega znanja o Soncu, so številni. Astrofizika je kompleksna in abstraktna, opravka ima z velikimi prostorskimi in časovnimi skalami – milijoni kilometrov, milijarde let – kar si težko predstavljamo in povežemo z vsakdanjim življenjem. Fizika Sonca običajno ni ključni del osnovnega izobraževanja in tu je še pomanjkanje poljudnoznanstvene komunikacije. Mediji pogosto prikazujejo spektakel sončnih mrkov ali polarno svetlobo, a redko razlagajo fizikalno ozadje. Večina prispevkov o Soncu ostane na površinski ravni. In zelo površinsko je tudi naše znanje.
Od začetka natančnih satelitskih opazovanj leta 1978 do danes sončno obsevanje ne kaže naraščajočega trenda, medtem ko se je površinska temperatura Zemlje najbolj dvignila prav v zadnjih desetletjih.
To žal vse bolj izkoriščajo zanikovalci človeškega vpliva na podnebje. V zadnjem času je podoben pristop ubral tudi del politike. Ne le v ZDA, tudi v Evropi in pri nas. Računajo na naše pomanjkljivo vedenje in kot glavni vir in vzrok ogrevanja planeta razglašajo Sonce. In če je krivo Sonce, potem prehod na obnovljive vire energije ali zelene tehnologije sploh ni potreben. Gre za preusmerjanje pozornosti od toplogrednih plinov in ustvarjanje dvoma o človekovem vplivu na podnebje.
Najpogostejša taktika pri tem je načrtna izbira kratkega časovnega obdobja in ustvarjanje videza, da se globalno segrevanje ujema s spremembami Sonca. Daljši podatki pa jasno kažejo, da sprememba obsevanja v zadnjih sto letih ni dovolj velika, da bi pojasnila izmerjeno dviganje temperature. Pogosta je uporaba zastarelih ali popačenih grafikonov, ki so bili kasneje popravljeni ali celo zavrženi v strokovni literaturi.
Tu je še poudarjanje marginalnih znanstvenih mnenj oziroma izpostavljanje redkih raziskovalcev, ki trdijo, da ima Sonce večji vpliv, a po stroki niso klimatologi. Nevarna je tudi zamenjava korelacije z vzročnostjo. Trdijo, da je Sonce, ker je v preteklosti (npr. med ledenimi dobami) obstajala močna povezava med sončnimi cikli in temperaturo, glavna gonilna sila tudi danes. To je povsem zgrešena primerjava, saj so primarni mehanizmi ledenih dob spremembe kroženja Zemlje in ne nihanja v moči samega Sonca.
Vrtenje Sonca je hitrejše na ekvatorju (25 dni), počasnejše na polih (35 dni). Dejstvo, da v tem ciklu Zemljo doseže enkrat manj, drugič več energije, se izrablja za izgovor, da je to vzrok za podnebne spremembe.
In kaj pravi znanost? Najprej seveda osnovno – da je Sonce srednje velika zvezda, stara okrog 4,6 milijarde let in sestavljena pretežno iz vodika in helija. V jedru pri temperaturi okoli 15 milijonov stopinj Celzija poteka jedrska fuzija, pri kateri se vodik zliva v helij, kar sprošča ogromno energije. Vidna površina Sonca ni tako vroča, kot je jedro, a ima še vedno 5.500 °C. Zelo pomembna lastnost Sonca, ki vpliva na izsev, je vrtenje. A vrtenje Sonca je hitrejše na ekvatorju (25 dni), počasnejše na polih (35 dni). Zaradi tega nastajajo zapleteni magnetni tokovi, ki vodijo v enajstletni cikel aktivnosti, ki vključuje Sončeve pege in sončne izbruhe. In dejstvo, da v tem ciklu Zemljo doseže enkrat manj, drugič več energije, se izrablja za izgovor, da je to vzrok za podnebne spremembe.
Znanost zato skrbno preučuje vpliv sončne aktivnosti in ga primerja z učinki toplogrednih plinov na današnje podnebne spremembe. Pri tem uporablja izračune energijske bilance planeta, ki temeljijo na meritvah, številkah in fizikalnih dejstvih. Energijske tokove označuje v vatih na kvadratni meter (W/m²). Sončeva aktivnost se v enajstletnem ciklu spreminja za približno desetinko odstotka, kar pomeni ±0,25 W/m² za celoten planet.
Sonce nekoliko spreminja svojo aktivnost tudi v daljših časovnih intervalih. Znanstvena ugotovitev je, da se je izsev Sonca od leta 1750 do danes povečal le za borih 0,05 W/m², kar je izredno malo. Če bi šlo samo za sončni vpliv, bi bilo segrevanje izjemno počasno. Tudi vpliv toplogrednih plinov na sevalno bilanco Zemlje izražamo v isti enoti in ta se je od leta 1750 povečal za kar 3,3 W/m² zaradi povečane vsebnosti CO₂, metana, dušikovih oksidov in fluoriranih plinov v ozračju. Od tega je vpliv samega CO₂ približno +2,1 W/m². Toplogredni plini, predvsem zaradi človekovega delovanja, imajo najmanj 60-krat večji vpliv na segrevanje. In izmerjeno globalno segrevanje je zato skoraj v celoti posledica človeškega vpliva, ne naravnih sprememb Sonca. Zanikovalci povsem zamolčijo, da od začetka natančnih satelitskih opazovanj (od leta 1978) do danes sončno obsevanje ne kaže naraščajočega trenda, medtem ko se je površinska temperatura Zemlje najbolj dvignila prav v zadnjih desetletjih. Podnebni učinek povečane vsebnosti toplogrednih plinov se kaže kot ogrevanje nižje plasti atmosfere in hlajenje zgornje plasti, kar potrjujejo meritve. Nasprotno bi povečano sončno sevanje ogrevalo obe plasti. Ob tem je globalno segrevanje tudi neenakomerno: noči se segrevajo hitreje kot dnevi, zime hitreje kot poletja in Arktika hitreje kot ekvator. Če bi bila vzrok Sončeva aktivnost, bi bili ti vzorci drugačni in bi pokazali enakomernejše segrevanje čez dan in noč ter po vsej Zemlji.
A del politike in populistična, nacionalistična ali konservativna gibanja se za argumente znanosti, ko jim niso všeč, pač ne zmenijo. Pa ne gre le za dogajanje v ZDA, tudi skrajnežem v Nemčiji, na Poljskem, pri naših sosedih Italijanih in Madžarih se zdi Sonce primeren krivec za vse. Si bomo res tudi mi dopustili takšno podcenjevanje svojega razuma in razgledanosti?
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
