Cena narave

Stvari, ki so poceni, pa niso veliko vredne. In če je nekaj zastonj, tega praviloma ne cenimo.  Seveda je to potrošniška perspektiva, ki pa jo lahko hitro demantiramo. 

Stotisočkratno dražji diamant zelo malo prispeva h kakovosti življenja, voda pa daje in ohranja življenje, brez nje bi se svet zelo hitro ustavil. 

A tudi naravi se da pripisati ceno. Koliko je vredno odraslo zdravo drevo, ki raste sredi mesta? Nekje okrog 20 tisoč evrov. Pa ne gre za vrednost debla, ki bi ga morda lahko predelali v lesne izdelke. Gre za ekosistemske usluge, ki jih daje prebivalcem mesta: čisti zrak, daje senco, poleti hladi mestni beton, blaži premočan veter, uravnava vlago v zraku, izboljšuje odpadno vodo, ponuja zavetje in preživetje številnim koristnim bitjem, od ptičev do čebel in drugih opraševalcev. Sam po sebi je estetski užitek, zvišuje vrednost stanovanj in parcel v okolici. Vsaka usluga drevesa torej par tisoč evrov. In le v Ljubljani jih raste okrog 17 tisoč dreves. 

Seveda se ekonomisti ne bi ustavili le pri enem mestnem drevesu. Koliko je vreden gozd in njegove usluge, koliko močvirje in koliko travniki? Koliko je za turizem vredno čisto morje in podzemni koralni svet? Ali za energetiko vodnata reka? Taka vprašanja so na prvi pogled moralno sporna, celo neokusna. Le zakaj bi morali neprecenljivim naravnim sistemom, ki podpirajo življenje, določiti ceno? Izven možne ekonomske ocene se namreč zdi, da nam procesi v ekosistemih uravnavajo sestavo zraka, vzdržujejo globalno temperaturo in podnebje, uravnavajo kroženje in zadrževanje vode ter nastajanje in zadrževanje tal, omogočajo kroženje in privzem hranil, zraven pa so še prikladen vir biološkega materiala, hrane in surovin, ter dajejo možnosti za rekreacijo in estetske užitke. 

Pa smo spet pri denarju

Pa vendar se znanost vse bolj ukvarja ravno s temi vprašanji. Narava je namreč bogastvo ali, preprosteje, kapital. In bogastvo ljudje pač radi preštevamo. In vanj smo posegli, ne da bi plačali pravo ceno za usluge narave. In pri tem žal prešli vse razumne mere. V zadnjih dvesto letih je zemljan postal dvajsetkrat bogatejši, seveda če gledamo povprečni BDP na prebivalca planeta. Smo danes bolj delavni? Smo si to zaslužili z večjim znanjem in pridnostjo? Ali pa smo samo pohlepno in lahkomiselno posegli v kapital narave, ko smo se in se še ženemo za nafto, zemeljskim plinom, premogom in drugimi neobnovljivimi viri? Na našo negospodarnost se je odzval planet kot celota in ta odziv nas vse več stane. In smo spet pri denarju. Stanejo nas posledice globalnih podnebnih sprememb, stanejo nas lokalne ekološke katastrofe, kot so bile recimo lanske poplave.  

Poseganje v naravo je sicer prispevalo k razvoju, cena za to pa so spremembe v naravi, ki pomenijo vedno večje stroške za blaženje učinkov, nepredvidenih tveganj in nepričakovanih dogodkov. In kar je najvažnejše, pomenijo neprimerno slabše stanje okolja in virov za prihodnje generacije.

Če želimo stvari obrniti na bolje

V Evropi je na primer fragmentacija ekosistemov hujša kot na kateremkoli drugem kontinentu. Samo nekaj odstotkov gozdov zahodne Evrope je mogoče opredeliti kot gozdove, v katere človek ni posegel. V zadnjih petdesetih letih je Evropa izgubila več kot polovico močvirij in večino kmetijskih zemljišč z visoko naravno vrednostjo, tudi stanje morskih ekosistemov se slabša. Na ravni vrst grozi izumrtje 42 % evropskih domorodnih sesalcev, 43 % ptic, 45 % metuljev, 30 % dvoživk, 45 % plazilcev in 52 % sladkovodnih rib.

Če želimo stvari obrniti na bolje, si moramo pač pomagati tudi s postavljanjem prave cene za naše početje z naravo. Prek različnih ekonomskih modelov je nujno prikazati naravo kot del nacionalnega bogastva. Prelomen je bil članek Roberta Costanze in sodelavcev izpred dvajsetih let v reviji Nature, ki je ocenil ekonomske cene za različne ekosistemske usluge (uravnavanje podnebja, vode, tal, preprečevanje erozije, opraševanje, oskrba z vodo, pridelava hrane, estetski užitki ipd.) v različnih ekosistemih na do 54.000 miljard dolarjev letno (preračunanih na vrednost dolarja iz leta 1994). 

Človekov vpliv

Vrednost močvirja, upoštevajoč vse procese in dobrine, ki jih daje, znaša okrog 15.000 evrov na hektar na leto. Hektar tropskega pragozda prinese prek 2000 na leto, hektar jezera pa 8500. Seveda so to cene pri pravilnem gospodarjenju, sicer se vrednost hitro zmanjša in celo doseže negativno vrednost. Obseg delovanja naravnih sistemov je pač omejen. Obstajajo tudi grobe ocene za Slovenijo. Glede na opredeljene vrednosti posameznih ekosistemov na svetovni ravni lahko celotno ekonomsko vrednost ekosistemskih storitev Slovenije ocenimo na blizu 17 milijard evrov oziroma skoraj polovico slovenskega BDP.

Mnogi so mnenja, da zgornje številke verjetno daleč podcenjujejo resnično vrednost narave. Ravno tako je zaradi vztrajnosti človeških in naravnih procesov jasno, da se stanje ekosistemov še dodatno poslabšuje. Spremembe v okolju že dolgo niso posamične in človekov vpliv je prerastel z lokalne ravni na globalno. Podnebne spremembe, degradacija tal in zmanjšanja biotske pestrosti ogrožajo možnost Zemlje za vzdrževanje življenja. Morda je res edina rešitev v spremembi globalne ekonomije, ki bo upoštevala pravo ceno ekosistemskih uslug oziroma njihovega resničnega prispevka h globalnemu BDP. Etično gledano seveda vseh ekosistemskih storitev ne bi smeli ekonomsko vrednotiti. Res je neokusno vrednotiti biotsko raznovrstnost ali estetiko okolja, vendar to nezavedno počnemo vsak dan – z odločitvami, ki posegajo v rabo prostora. In te odločitve so pogosto nepremišljene in kratkoročno bogatijo posameznika, 

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >