150 let periodnega sistema

Zamisel o elementih je zelo stara, rodila se je pred kakšnimi 2600 leti v stari Grčiji. A grški misleci so verjeli, da je svet narejen iz vsega skupaj štirih elementov; ti naj bi bili zemlja, voda, ogenj in zrak. Vplivni učenjak Empedokles je prvi trdil, da so ti elementi gradniki vseh struktur.

Šele veliko kasneje so znanstveniki spoznali, da nobeden od njih ni dejanski element. Tisoče let so vsi, od egipčanskih svečenikov do srednjeveških evropskih alkimistov, razglabljali o definiciji in opredelitvi elementa.

Srednjeveški alkimisti so na primer verjeli v zmes znanosti in magije ter poskušali navadne kovine (recimo svinec) spremeniti v zlato. Ni se jim posrečilo, kajti elementov ni mogoče spreminjati enega v drugega. Vendar pa so pri tem procesu odkrili številne nove elemente in razvili nekatere procese, ki jih kemiki še danes uporabljajo.

Prvi človek, ki je elemente poskušal razložiti na znanstven način, je bil irski znanstvenik in izumitelj Robert Boyle. Znanosti se je loteval z razumom; v 60. letih 17. stoletja je izvedel prve kemijske eksperimente in z njimi pokazal, da je bilo veliko tistega, v kar so verjeli alkimisti, napačno.

Dimitrij Mendelejev je bil prvi, ki mu je uspelo razporediti elemente v tabelo, in sicer glede na njihovo atomsko število in kemijske lastnosti. Sistem ni bil popoln, saj je bilo takrat poznanih le 63 elementov. Vendar je Mendelejev napovedal položaje teh manjkajočih elementov, in ko so mnogo let kasneje bili končno izolirani, so se njegove napovedi izkazale za pravilne.

Danes je v periodnem sistemu 118 elementov; 92 od njih najdemo v naravi, druge je naredil človek. Vsak element je edinstven. Galij je recimo kovina, vendar se stali v roki. Ena od žveplovih spojin smrdi po pokvarjenih jajcih, fluor je plin, ki lahko vžge luknjo naravnost v beton. Osupljivo, kajne?

S periodnim sistemom znanstveniki z vsega sveta popisujejo in določajo elemente. Periodni sistem namreč daje ključne informacije, ki znanstvenikom pomagajo pri izdelavi različnih stvari: flourova spojina v zobnih kremah utrjuje zobe, silicijevi kristali v mikročipih pa upravljajo naprave in telefone.

• Okrog 99 odstotkov človeškega telesa je sestavljenih le iz šestih elementov, ki pa so med sabo povezani tako, da tvorijo tisoče različnih spojin. Po drugi strani je zemeljsko ozračje mešanica plinov, ki so v večini čisti elementi. Okrog 99 odstotkov zraka sestavljata dušik in kisik.
• Nemški rudarji so v srednjem veku kobaltove rude pogosto zamenjevali z dragocenimi kovinami. Ko so jih skušali očistiti z ogrevanjem, se je iz njih sprostil plinast arzen, zaradi česar so zboleli. Ta neželeni stranski učinek je pripeljal do imena kobold, kar v nemščini pomeni »škrat« oziroma »hudobni duh«.
• Starodavni Egipčani so verjeli v življenje po smrti, zato so trupla umrlih konzervirali. To so naredili tako, da so telo umili, odstranili organe, nato pa telo izsušili s kristali natrijevih spojin. Na koncu so telo ovili in mumifikacija je bila končana.
• Ljudje so izdelovali zlato okrasje že pred več kot 6000 leti. Čisto zlato lahko v naravi tvori kepe, večinoma pa se najde v majhnih koščkih. Največji kos naravnega zlata so našli 19. oktobra 1872 blizu mesteca Hill End v Avstraliji. Ime je dobil po odkritelju Bernhardtu Holtermannu, vseboval pa je več kot 90 kg čistega zlata.
• Živo srebro je edina kovina, ki je pri sobni temperaturi tekoča. Poleg vode je ena redkih tekočin, ki jih najdemo v naravi na zemeljskem površju. Čisto živo srebro nastaja okrog ognjenikov, kjer se zaradi visoke temperature izloča iz mineralov, kot je cinober.
• Fluor je reaktiven element in je v čisti obliki neverjetno nevaren: že majhna količina fluora v zraku lahko človeka ubije. Fluor je bledorumen plin, ki reagira z opeko, steklom in jeklom ter vanj vžge luknjo. Ta plin in njegove manj nevarne spojine se uporabljajo za različne namene, npr. teflon (politetrafluoroetilen) se uporablja za posodo, saj prepreči, da bi se hrana sprijela s ponvijo.