Za nekatere kraje velja, da so »pozabljeni« ali da se je tam čas ustavil. Za Banjško planoto tega ne bi mogla reči. Pač pa mislim, da lahko sodobni človek, vajen nenehnega dogajanja in hrupa, na tem razgibanem koščku zemlje dobrih 800 metrov nad morjem dobi občutek, da se je čas odločil za dolg, zaslužen počitek na visokokraškem »otoku«, ujetem med dolino Soče na zahodu in suho Čepovansko dolino na vzhodu. Za slednjo si strokovnjaki še vedno niso povsem edini, kako je nastala, prevladuje pa mnenje geografa Antona Melika, da je najdaljšo suho dolino v Sloveniji, globoko od 300 do 400 metrov, izdolbla reka, ki je nekoč izvirala v južnem delu Julijskih Alp.
Na Banjšice smo se pripeljali iz Gorenje Trebuše čez prelaz Drnulk in Čepovansko dolino – ne po najkrajši ali najhitrejši, a gotovo po eni bolj zanimivih, adrenalinskih cest, ki je že sama posebno doživetje. Žal je, podobno kot cesta čez Vršič, terjala zelo visok davek. Serpentinasto »rusko cesto«, speljano čez prepadna skalna pobočja in skozi v živo skalo izklesan predor, ki mu kmalu sledi še visok skalni usek, so namreč gradili ruski ujetniki med prvo svetovno vojno. Gradnja se je začela leta 1915 ob nastopu vojaških operacij na soški fronti. Najpomembnejšo vlogo je odigrala v 11. soški bitki.
Naš tokratni cilj je bil Lašček, najvišji vrh Banjšic ali natančneje razgibane, zakrasele Lokovške planote, ki je prepredena s številnimi vrtačami in suhozidi. Lašček s 1071 metri obljublja krasne razglede do Julijskih Alp ali Jadranskega morja – če ti je boginja Fortuna tisti dan naklonjena. Nam je zagotovila čudovito vreme, o popolnih razgledih pa v knjigi pohval za tokratni obisk ne bi pisala.
Krožna pot
Krožno, dobrih 11 kilometrov dolgo in skrbno označeno pot začnemo v Srednjem Lokovcu, pri cerkvi svetega Petra in Pavla z začetka 19. stoletja. Njena podoba je točno taka, kot se mi je vtisnila v spomin pred skoraj 40 leti, ko sem bila tu na obisku pri daljnih sorodnikih. Ti so na nekoč edini domačiji v vaškem jedru, ki je bila hkrati krčma, še stoletje pozneje vodili gostilno. Danes je ni več, sta pa v bližnjem župnišču in šoli nastala manjši Muzej kovaštva in Center tehnične dediščine.
Za razmeroma pozno poselitev Lokovca v 17. stoletju, v obdobju, ko so na Gorenjskem cvetele fužine, v bližnji Trebuši in na Trnovski planoti pa glažutarstvo, so zaslužni zlasti oglarji. Njihove kolibe – kolperji ob oglarskih kopah naj bi sčasoma postale domačije. Drugi val priseljevanja sodi v čas kmečkih uporov, zlasti tolminskega punta (1713). Tako po stavbarstvu kot po narečni govorici lahko ločimo kulturne vplive oz. smer priselitve na planoto: iz Goriške in Furlanije na eni strani ter s Tolminskega in Idrijsko-Cerkljanskega na drugi.
Poleg nekdanje šole, gostilne, pokopališča in župnišča, v katerem je danes kovaški muzej, v vaškem jedru Srednjega Lokovca stoji cerkev sv. Petra in Pavla, zgrajena na prelomu 19. stoletja.
Življenjske potrebe, zlasti slabe razmere za kmetijstvo, so botrovale razvoju domačih obrti, od zidarstva, kamnoseštva in kolarstva do čevljarstva, izstopalo pa je kovaštvo, ki je doseglo vrhunec v prvi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. Tako rekoč vsaka hiša je imela svoj »vigenj«, kjer so sprva kovali predvsem žeblje, širši sloves pa je lokovškim kovačem prineslo zelo iskano rezilno orodje: fauči (pipci), noži, sekire, renčelice in predvsem svedri.
Po prvi svetovni vojni
Število prebivalcev je naraščalo do prve svetovne vojne, nato pa je začelo upadati, posebej drastičen upad se je zgodil po drugi svetovni vojni, ko se je zaradi spremenjenega načina življenja in zaposlovanja v industriji začelo pospešeno izseljevanje v industrijske kraje po Sloveniji, gradnja bližnje Nove Gorice pa je tok migracij še okrepila.
Bezgova prstasta kukavica
Ceste, ki povezujejo labirint zaselkov Spodnjega, Srednjega in Gornjega Lokovca, najdaljših in najbolj razpršenih krajev v Sloveniji, imajo danes asfaltno prevleko, a je tudi gozdnih poti, kolovozov in vlak, ki so bile v preteklosti marsikje edina povezava med zaselki, še vedno dovolj, da smo po asfaltu pešačili le kratek čas. Prav ta razpršenost in oddaljenost med posameznimi domačijami sta se mi zdeli kot otroku ob tistem prvem obisku Lokovca konec osemdesetih let zelo nenavadni. Spomnim se, da so domačini pripovedovali o dolgih, hudih zimah z močnim vetrom in visoko snežno odejo – tu se namreč mešata sredozemsko in celinsko oz. alpsko podnebje –, o zelo težkih zgodbah iz druge svetovne vojne, prvič pa sem bila tudi v čisto pravi kovaški delavnici.
Nekatere kamnite hiše, ki so bile morda že takrat napol porušene, so do danes dokončno propadle, druge se še vedno trudijo kljubovati času in pričajo o tem, da so bili domačini spretni kamnoseki, precej hiš pa je tudi obnovljenih. Vračajo se potomci tistih, ki so po drugi svetovni vojni iskali priložnost za delo v dolini, odmaknjenost in mir pa privlačita tudi tujce, kot so Angleži, Nizozemci, Francozi, Italijani in celo Avstralci. Pohodnikov je malo – mi nismo srečali nikogar, le v zvezku na vrhu Laščka sem našla nekaj svežih vpisov, pa še ti so prišli z zahodne strani.
Zapuščena domačija s kamnitimi jrtami nemo priča o tem, da so bili domačini tudi spretni kamnoseki.
Takoj na začetku poti, nad igriščem med nekdanjo šolo in župniščem, se je steza postavila pokonci. Razen zadnjega vzpona do cilja in še nekaterih krajših odsekov je bil to tudi edini strmejši klanček na razgibani poti v nasprotni smeri urnega kazalca – gor skozi lokovški zaselek Novo mesto, dol pa čez Reštelo. V obratni smeri bi nekaj časa grizli kolena po asfaltni cesti, tako smo se po njej spustili proti cilju.
Lašček je poraščen z gozdom, sam vrh pa je očiščen, tako da omogoča razglede na vse strani. Prepoznavanje okoliških hribov olajša tabla na stebričku, ki označuje vrh. Julijce je bilo slutiti skozi modrikasto meglico, morje sem lahko zgolj vizualizirala. Umaknili smo se v senco, kjer je Arvy po zasluženi malici oddremal kitico ali dve, medtem ko je Mia vztrajala z nama na preži.
Peterolistna konopnica
Staroversko izročilo
Postanek sem izkoristila za obnovo védenja o kačarskem staroverskem izročilu, pravzaprav kar načinu življenja, ki je bilo na Lokovški planoti v preteklosti močno prisotno. Spomnila sem se namreč, da so sodelavci v uredništvu, kjer sem delala kot študentka, o tem posneli dokumentarno oddajo. Še danes so ohranjene nekatere naravne lokacije, ki so bile del mitske krajine, in izročilo o tročanu (svetem trikotniku v naravi), z njim pa tudi s kovaštvom povezan mitološki simbolizem in skrivnostna predkrščanska božanstva. Pomemben položaj v staroverskem obredju so imele kačje glave – kamni iz narave v tej obliki. Včasih so vanje izdolbli luknje za oči ali dodali katero drugo podrobnost, da so bili bolj razpoznavni. Kačja glava je po prepričanju starovercev vplivala na plodnost, imela pa je tudi varnostno funkcijo.
Banjška planota s svojim najvišjim vrhom resda ni za ljubitelje adrenalina, ponuja pa popoln mir in dovolj časa za občudovanje narave, na primer cvetja (posebej sem si zapomnila številne rožnate peterolistne konopnice in rumene divje orhideje, za katere se je izkazalo, da so bezgove prstaste kukavice), suhozidov, kamnoseških detajlov na kamnitih hišah, pa tudi umetelnih izdelkov sodobne kamnoseške obrti.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
