Modrozelene alge oziroma cianobakterije, kot zdaj vem, da jih poimenujemo pravilno, so moja nočna mora že leta.
Doma se sicer delajo norca iz mene, da je okrog našega kužka zame itak vse polno strahov, a se mi zdi, da počasi ugotavljajo, da imam (kdaj tudi) prav – še posebej takrat, ko o »mojih« strahovih razmišljajo, pišejo in razpravljajo tudi drugi. Če je pa še na televiziji …
Sredi junija smo lahko spremljali pretresljive izpovedi o smrti kužkov, ki so se zastrupili med plavanjem v Bohinjskem jezeru (in zelo verjetno tudi popili kaj jezerske vode – kužki pač to počno). Nisem zasledila, da bi njihovi skrbniki opazili tudi, da so pojedli goščo iz alg, v kateri je »strup« bolj koncentriran. Le dobro so jim hoteli, ko so jih v teh vročih dneh, ki jih živali praviloma še težje prenašajo, odpeljali do jezera, da bi se ohladili. Zgodilo bi se lahko vsakomur.
Pri živalih so mikrocistini povezani s poškodbami jeter, srca, imunskega sistema in celo kostnega mozga.
Za cianobakterije sem prvič slišala pred leti, ko smo potovali v Veliko Britanijo in sem pred odhodom poguglala, kakšne nevarnosti na Otoku prežijo na našega Jacquesa. Izvedela sem, da naj bi bile potencialno najbolj nevarne stoječe vode (pozor, modrozelene alge!, sem brala na spletu), njegova vzrediteljica pa me je opozorila, da tudi mesta, kjer se mešata sladka in morska voda, niso nedolžna. Kasneje sem ob nekaj jezerih in na delu morske obale prebrala opozorila o morebitni prisotnosti cianobakterij. Četudi na jezerih nisem videla niti mrvice, tudi pomislila nisem, da bi popustila prosečemu »papi« pogledu. Zelena packarija ob morski obali pa me je itak kar odbila, še preden sem opazila opozorilo s prekrižano lobanjo.
Verjetno boste pomislili, da je potovanje zame en sam strah in skrivanje ter da večino časa ne stopim iz avta niti ne pomolim nosu iz hotela. Ni tako, sem pa previdna. In zato sem se že pred odhodom poučila tudi o invazivki, imenovani orjaški dežen (ironično je, da cvet spominja na precej manjši zdravilni rman, ki ga je na pretek po naših travnikih), ki ob dotiku povzroči opekline oz. fototoksično reakcijo ob hkratni izpostavitvi sončnim žarkom.
Cvetenje ni le estetska težava, ampak tudi resna grožnja ekosistemom, saj lahko povzroči pomanjkanje kisika v vodi (anoksijo) in pogin rib in drugih vodnih organizmov.
Vem tudi, da pes ne sme med plavanjem in igranjem v vodi zaužiti preveč vode (četudi čiste), ker prekomerni vnos zmanjša raven natrija v telesu, slana voda pa lahko povzroči ravno nasprotno (milo rečeno) težavo. Na izust vam znam našteti potencialno nevarna živila in rastline. Skrbijo me tudi srečanja s skrbniki, ki vztrajajo, da se bosta psa »že sama zmenila«, predvsem pa me vsakič znova sesuje, ko preberem, da so v kakšnem naselju spet našli nastavljen strup oziroma ostre predmete, ovite v salamo.
Seveda se zavedam, da je življenje ravnovesje med užitki in tveganji. Verjamem pa tudi, da je bolje poskrbeti za varnost kot obžalovati.
Na spletni strani www.ciano.si nas pozivajo, naj postanemo varuh voda. »Če nam želite pomagati, lahko postanete naš terenski poročevalec in nas obveščate o stanju vodnih okolij. Bodite pozorni na zelene gošče na površini vode v zadrževalnikih, ribnikih, jezerih, rekah ali potokih. Če kakšno opazite, jo fotografirajte in izpolnite obrazec. Območje bomo po potrebi vzorčili in preverili, če so prisotne strupene cianobakterije, ter vas obvestili o rezultatih. … Hvala, ker vam ni vseeno!«
Odzvala sem se in zelo hitro prejela njihov odgovor. Prosim, pomagajte tudi vi! Ne njim, vsem nam. Ekipi CianoSlo na NIB pa najlepša hvala za njihov trud!
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
