Veselili smo se morja, vročina je bila zmerna, morje pa prijetno osvežilno. Posebne gneče ni bilo, ne na obali ne pozneje na naših jezerih ali na planinskih pohodih. Zlahka si dobil parkirni prostor, ki je bil seveda še zastonj. Poletje je bilo tudi čas vrtičkanja in pa domačih kmetijskih pridelkov, od prvih jabolk do rabutanja še na pol mlečnih koruznih storžev. Nismo se ves čas ozirali v nebo, spremljali radarskih slik, poslušali, kje in kdaj nam grozijo meteoalarmi. Zadnje desetletje poletja izgubljajo mnoge svoje čare in pesimistično gledano celo postajajo smrtno nevarna.
Ekstremna vročina
Letošnje poletje je bilo sicer ekstremno, ampak žal samo nadaljevanje trenda, ki ga smo ga klimatologi predvideli že pred vsaj dvajsetimi leti. Ekstremno visoke temperature vsega okolja – od zraka, tal, rek do morja – so nam dale novo izkušnjo, na kaj vse vročinski valovi vplivajo. Svojo lekcijo so dobili upravljavci infrastrukture, od mestnih sistemov, železnic, cest do vodnih sistemov. V vročini se tiri deformirajo, asfalt tali in vodovodna omrežja so bistveno bolj obremenjena. Energetiki vročina ne prizanaša, saj rastejo potrebe po hlajenju, omrežja postajajo nestabilna. Evropa in Slovenija nista bili zgrajeni za tako podnebje. Padci storilnosti in delovne nesreče so neposredno povezani z vročino. Tudi v kmetijstvu vročina prej jemlje, kot daje. Prezgodnje dozorevanje in manjši pridelki so vidni takoj, škoda na drevju in v gozdovih pa pozneje. Ne nazadnje tudi zdravstveni sistem ni bil pripravljen na težave tako starostnikov kot drugih ranljivih skupin. Psihologi ugotavljajo tudi porast agresije in duševnih stisk, tako družinskega nasilja, agresije v prometu in kaznivih dejanj. Vročina zvišuje raven stresnega hormona ter povzroča razdražljivost in nespečnost.
Suša ni bila nepričakovana
Druga značilnost poletja je bila suša in z njo povezana tveganja in dogodki. Ne smemo se sprenevedati, da je bila nepričakovana. Evropa se suši že desetletje, še zlasti zmanjkuje vode v tleh in gladine podtalnice se vztrajno nižajo. Tudi lekcije, ki nam jih daje pomanjkanje vode ne le v tleh, ampak tudi v rekah in akumulacijah, so grenke. Kmetijstvo v Sloveniji enostavno ni pripravljeno na namakanje, na strukturne spremembe in na prilagajanje podnebnim spremembam. Škode se nam pojavljajo že skoraj trideset let. Smotrnejše ravnanje z vodo, oblikovanje zajetij, upravljanje zajezitev in vodotokov nasploh, varčevanje s pitno vodo in še kaj – vse to nas prej ali slej neizogibno čaka. Nadzor nad odvzemi vode in prilagajanje obratovanja hidroelektrarn morata zagotoviti, da v strugi reke vedno ostane toliko vode, ki še omogoča preživetje rib, rastlin in mikroorganizmov. Požari v naravi so samo podaljšek suše in tudi tu nas poletje opozarja, da gašenje potrebuje vodo. Letala in helikopterji niso dovolj. Nedopustno je, da se recimo voda zajema v Triglavskem narodnem parku, ker prej nismo mislili na to.
Poletni turizem – ni vse v neprestanem naraščanju
Tretja lekcija tega vročega poletja zadeva poletni turizem. Če kdaj, smo lahko vsi letos spoznali, da ni vse v neprestanem naraščanju turističnih statistik. Kako naj se veselimo vse večjega števila prihodov, nočitev in obiskovalcev, če pa vse to v vročem poletju, ko vsi množično iščejo osvežitev, presega nosilno sposobnost večine destinacij pri nas. Piran, Bled in Bohinj ne rastejo! Nosilna sposobnost označuje največje število turistov, ki jih območje lahko sprejme hkrati, ne da bi pri tem prišlo do nepopravljive škode za naravno okolje, poslabšanja življenjske kakovosti domačinov ali slabše izkušnje samih obiskovalcev. Gre za večdimenzionalni pojem, ki ne zajema le fizičnega prostora, temveč tudi naravne vire, komunalno infrastrukturo ter družbeno sprejemljivost. Začne se že z neobvladljivimi kolonami vozil, nadaljuje s problemi parkiranja, neprilagojenim javnim prevozom. Končni rezultati so vidni v predolgih čakalnih vrstah, v gneči na prav vsaki plaži, na vsaki planinski poti, na vsaki stranski cesti. Slovenija se že leta pozicionira kot zelena, aktivna in trajnostna destinacija. Ampak ali res spoštujemo in dosegamo visoke standarde pri merjenju in spodbujanju trajnostnega ravnanja? Odgovor tega poletja se ponuja sam.
Na koncu se moramo vprašati, ali se bomo kot družba in kot posamezniki iz teh lekcij kaj naučili. Kaj spremenili. Seveda se bo poletje končalo in namesto nostalgije bomo zadovoljni, da je že končno mimo. Ko se ohladi vreme in tudi naše glave, je čas, ko je treba ukrepati. A bojim se, da bomo s strategijami in ukrepi čakali do prihodnjega poletja in do še bolj grenkih lekcij.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
