Poučno in vsestransko odkrivanje olimpijskega sveta.
Avtobus se ustavi v Ouchyju, ki je nekoliko odmaknjen od središča starega univerzitetnega jedra in elegantnih vijugastih ulic, ki so razpredene okrog najsevernejše točke Ženevskega jezera s pogledom na čudovite Savojske Alpe. Kljub temu niti za trenutek ne podvomim, ali sem se v Lozani znašla na pravem naslovu. Ne nazadnje mi to dokazujejo stopnice, po katerih se moram povzpeti, če hočem doseči svoj cilj. Na vsaki drugi stopnici je vgraviran zapis letnice in kraja novodobnih poletnih olimpijskih iger.
Začnem torej v Atenah leta 1896, nadaljujem v Parizu (1900) in Saint Louisu (1904), Riu de Janeiru (2016), Tokiu (2021) in zaključim v Parizu 2024. Vmesne stopnice skrivajo imena nosilcev zimskih olimpijskih iger od leta 1924 v Chamonixu do Pekinga v letu 2022, nagrada za opravljen vzpon pa je srečanje s čisto pravim olimpijskim ognjem. A dogodivščina se zdaj lahko pravzaprav šele začne – za vrati Olimpijskega muzeja namreč nameravam o največjem športnem dogodku na zemeljski obli izvedeti vse, česar doslej nisem.
Za začetek nekaj osnovnih informacij o tem izjemnem muzeju s približno 10.000 artefakti, ki je s četrt milijona obiskovalcev vsako leto ena najpomembnejših in najbolj obleganih turističnih točk glavnega mesta kantona Vaud in okraja Lozana, za Ženevo drugega največjega mesta v frankofonskem delu Švice ter četrtega ali petega po velikosti v celotni državi (izmenjaje z Bernom).
Veličastno stavbo v južnem delu Lozane sta zasnovala mehiški arhitekt Pedro Ramírez Vázquez, sicer tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja, in Jean-Pierre Cahen.
Olimpijski muzej v Lozani so odprli 23. junija 1993 na pobudo tedanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha. Datum odprtja nikakor ni bil izbran naključno; 23. junija 1894 naj bi se namreč baronu Pierru de Coubertinu (1863–1937) porodila ideja za oživitev olimpijskih iger. Uresničil jo je že dve leti kasneje v Atenah. Coubertin zato velja za očeta sodobnih olimpijskih iger, ime tega aristokrata pa pogosto povezujejo tudi z njegovimi prizadevanji pri promoviranju uvedbe telovadbe kot učnega predmeta v francoske šole. Medaljo Pierra de Coubertina (znana tudi kot Coubertinova medalja ali medalja pravega športnega duha) Mednarodni olimpijski komite še danes podeljuje športnikom, ki se na olimpijskih igrah izkažejo s pravim športnim duhom.
A vrnimo se k veličastni stavbi v južnem delu Lozane, za postavitev katere sta poskrbela mehiški arhitekt Pedro Ramírez Vázquez, sicer tudi član Mednarodnega olimpijskega komiteja, in Jean-Pierre Cahen. Pičli dve leti po odprtju je njena vsebina prepričala strokovno javnost do te mere, da so muzeju podelili prestižni naslov Evropskega muzeja leta. Med letoma 2012 in 2013 je Olimpijski muzej doživel prvo korenitejšo prenovo, ki je trajala skoraj dve leti. 21. decembra 2013 so ga znova odprli za javnost, njegova površina pa se je v tem času s prejšnjih 2000 povečala na 3000 kvadratnih metrov. Najbrž je odveč poudarjati, da si je tu treba vzeti dovolj časa, da lahko spoznaš pravo bogastvo občasnih in stalne razstave. Slednja je zasnovana kot preplet treh glavnih tem, ki se »vijejo« skozi tri ločena nadstropja muzeja: olimpijskega sveta, olimpijskih iger in olimpijskega duha.
Med igrami že v antiki uzakonjeno olimpijsko premirje
Obisk je dobro začeti v najvišjem nadstropju, kjer je mogoče izvedeti vse o zgodovini olimpijskih iger, od antike do rojstva modernih olimpijskih iger. Olimpijske igre v antičnem času so bile vrsta atletskih tekmovanj med predstavniki mestnih državic in ena izmed vsehelenskih iger antične Grčije. Bile so v čast Zevsu in so jim Grki pripisovali mitološki izvor.
Olimpijski muzej v Lozani so odprli leta 1993 na pobudo tedanjega predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Juana Antonia Samarancha.
Prve olimpijske igre so datirane v leto 776 pred našim štetjem. Nadaljevale so se tudi, ko je Grčija prišla pod rimsko oblast, dokler jih cesar Teodozij I. leta 394 ni prepovedal ob uvedbi krščanstva kot državne religije. Pripravljali so jih vsaka štiri leta, olimpijad je postal časovna enota v zgodovinskih kronologiji.
Med igrami je bilo uzakonjeno olimpijsko premirje, da bi športniki lahko varno pripotovali iz svojih držav na igre. Nagrade za zmagovalce so bili venci iz oljčnih vejic ali krone. Igre so postale politično orodje, ki so ga mestne državice uporabljale za uveljavitev prevlade nad svojimi tekmeci. Politiki bi med igrami sklepali politična zavezništva, poleg tega so igre uporabljali tudi kot pomoč pri širjenju helenistične kulture po vsem Sredozemlju. Olimpijske igre so bile tudi izrazito versko praznovanje in umetniško tekmovanje – kip Zevsa v Olimpiji je veljal za eno sedmih čudes sveta.
Antične olimpijske igre so imele manj športov kot sodobne igre in sodelovali so lahko samo svobodno rojeni grški moški. Dokler so izpolnjevali merila za vpis, so se jih lahko udeležili tudi športniki iz katere koli mestne državice in Makedonije, čeprav je helanodik, pristojni sodnik, dovolil kralju Aleksandru I., da sodeluje pri igrah šele, ko je dokazal svoj grški izvor. Igre so bile vedno v Olimpiji namesto izmenično v različnih krajih, kot to velja za sodobne olimpijske igre. Zmagovalci so bili čaščeni in njihovi podvigi so bili zapisani za prihodnje generacije.
Poleg izčrpnih mitov in podatkov o antičnih olimpijskih igrah je v tej etaži muzeja na ogled še nekaj naravnost izjemnih artefaktov, mimo katerih preprosto ne morem. Med njimi so olimpijske bakle in video posnetki, ki prikazujejo najpomembnejše in najbolj nepozabne trenutke z odprtja olimpijskih iger v preteklosti. Izvem lahko, da so že prve olimpijske igre moderne dobe leta 1896 v Atenah doživele velik uspeh. Čeprav je tekmovalo vsega 250 tekmovalcev, je bil to tedaj vendarle največji mednarodni športni dogodek vseh časov. Grška javnost in oblast so bili navdušeni, zato so predlagali, da bi igre organizirali v Atenah vsaka štiri leta. A Mednarodni olimpijski komite se je odločil drugače in druge olimpijske igre so bile leta 1900 organizirane v Parizu.
Začnem v Atenah leta 1896, nadaljujem v Parizu (1900) in Saint Louisu (1904), Riu de Janeiru (2016), Tokiu (2021) in zaključim v Parizu 2024. Nagrada za opravljen vzpon je srečanje s čisto pravim olimpijskim ognjem.
Po začetnem uspehu so olimpijske igre doživele obdobje stagnacije. Igre v Parizu in štiri leta kasneje v St. Louisu sta zasenčili svetovni razstavi, v okviru katerih so bile vključene igre. So pa leta 1906, ob desetletnici modernih olimpijskih iger v Atenah, organizirali interkalarne igre, tako imenovane zaradi tega, ker so vskočile med dvoje rednih terminov. Čeprav jih je organiziral Mednarodni olimpijski komite, jih ta danes ne priznava kot olimpijske igre.
Kakorkoli že, igre so leta 1906 pritegnile široko mednarodno zasedbo – za razliko od olimpijskih iger v St. Louisu, kjer je bilo 80 odstotkov tekmovalcev Američanov. S tem se je začel vzpon priljubljenosti in obsega iger.
In kdaj so se poletnim pridružile zimske olimpijske igre? Konec januarja 1924 so v francoskem Chamonixu pod pokroviteljstvom Mednarodnega olimpijskega komiteja prvič organizirali Semaine des Sports d’Hiver (teden zimskih športov). Dogodek se je navezoval na olimpijske igre, ki so od maja do julija istega leta potekale v Parizu. Zaradi uspeha prireditve je Mednarodni olimpijski komite leta 1925 sklenil ustanoviti (od poletnih olimpijskih iger ločeno) posebne zimske olimpijske igre. Vse do leta 1992 so poletne in zimske olimpijske igre sovpadle na isto leto, nato so jih ločili. Tako danes zimske olimpijske igre prirejajo dve leti po poletnih.
Pa uganete, kdaj je prvič zaplapolala olimpijska zastava? To se je zgodilo že leta 1920 v Antwerpnu, enega osrednjih olimpijskih simbolov pa je skiciral in predložil že prej omenjeni Pierre de Coubertin. Ta je že leta 1913 ustvaril tudi olimpijski znak, sestavljen iz med seboj povezanih olimpijskih krogov, ki predstavljajo zvezo petih celin in srečanje športnikov vsega sveta na olimpijskih igrah.
Stalna razstava je zasnovana kot preplet treh glavnih tem, ki se »vijejo« skozi tri ločena nadstropja muzeja: olimpijskega sveta, olimpijskih iger in olimpijskega duha.
Ko olimpijske kostume navdihne glasbena skupina Kiss
Drugo nadstropje muzeja je skok v še sodobnejši čas, kjer so prava paša za oči olimpijski športni rekviziti iz različnih časovnih obdobij, kostumi športnikov in olimpijske maskote, posebna poudarka pa sta namenjena mladinskim olimpijskim igram (te so namenjene mladim športnikom med 14. in 18. letom) in paraolimpijskim igram, v katerih se preizkusijo športniki invalidi.
Več kot tisoč video posnetkov in vsebin z olimpijskih iger, ki si jih je mogoče ogledati v interaktivni obliki in dopolnjujejo zgodbe najuspešnejših športnikov v posameznih desetletjih, o katerih izvem veliko manj znanih podrobnosti, me pusti skoraj odprtih ust. Ste na primer vedeli, da je beloruski gimnastičar Vitalij Ščerbo doslej edini v zgodovini v moški konkurenci osvojil zlate olimpijske medalje v vseh osmih gimnastičnih disciplinah? Razglasili so ga celo za najboljšega tekmovalca poletnih olimpijskih iger leta 1992 v Barceloni, kjer je zmagal kar v šestih od osmih gimnastičnih disciplin.
In koga so Švicarji izbrali za svojega smučarja 20. stoletja? To je bil nihče drug kot Pirmin Zurbriggen, ki je na zimskih olimpijskih igrah 1988 v Calgaryju osvojil zlato v smuku in bron v veleslalomu. V svetovnem pokalu je osvojil štiri velike kristalne globuse za skupno zmago v sezonah 1984, 1987, 1988 in 1990 ter devet malih kristalnih globusov za skupno zmago v posamični disciplini, štiri v superveleslalomu, tri v veleslalomu in dve v smuku. Skupno je v svetovnem pokalu osvojil 40 zmag in 83 uvrstitev na stopničke. Enajstkrat je zmagal v kombinaciji, po desetkrat v smuku in superveleslalomu, sedemkrat v veleslalomu in dvakrat v slalomu. Z zmago na Streifu v smuku 11. januarja 1985 je postal prvi alpski smučar z zmagami v vseh petih disciplinah.
Se mogoče še spomnite hitrostnega drsalca Erica Heidna, ki je na zimskih olimpijskih igrah v Lake Placidu leta 1980 zmagal prav v vseh tedanjih disciplinah hitrostnega drsanja – na 500, 1000, 1500, 5000 in 10000 metrov? Njegovega rekorda do danes ni podrl še nihče, poleg tega je kar petnajstkrat popravil svetovne rekorde in se po zaključku športne kariere v drsanju nadvse uspešno posvetil kolesarstvu. Da, celo na Giro d’Italia se je odpravil! Ah, kako enkratne in navdihujoče zgodbe piše zgodovina športa in olimpijskih iger!
Medtem ko si jih poskušam zapomniti čim več, mojo pozornost pritegnejo barvito kričeči olimpijski kostumi, s katerimi človek (vsaj na prvi pogled) ne bi ravno oblekel vrhunskih športnikov. Vse skupaj še najbolj spominja na kakšno maškarado ali delo katerega od ekscentričnih modnih oblikovalcev. Na veliko presenečenje si pod njimi lahko preberem, da je nekatere kostume za poletne olimpijske igre v Londonu leta 2012 navdihnila garderoba, ki so jo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nosili glasbeniki. Na primer skupina Kiss. Lahko verjamete? Pa veste, da so prav Kiss nastopili na odprtju zimskih olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2002?
Resnici na ljubo je treba priznati, da so nastopi glasbenih zvezd velikokrat češnjica na torti ob vsem blišču ob odprtju olimpijskih iger. Takšni so bili nastopi Jimmyja Pagea na odprtju olimpijskih iger v Pekingu leta 2008, Alanis Morisette na zimskih olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010), Snow Patrol, Paula McCartneyja, zasedbe Queen in The Who na olimpijskih igrah v Londonu leta 2012 ali Celine Dion lani v Parizu.
Medtem ko »vijugam« med množico čudovitih dresov umetnostnih drsalk vseh časov, barvno prepoznavno garderobo južnoameriških atletov in naravnost izjemno zbirko športnih copat za vse možne vrste športov, tu pa tam preberem še kakšno zanimivost o oblikovalskih dosežkih in presežkih, ki so spremljali olimpijske igre skozi desetletja.
Ste vedeli, da so se oblikovalci in umetniki leta 1968, ko je olimpijske igre gostil Ciudad de Mexico, odločili, da s svojo umetnostjo okrasijo celotno mesto, vključno s parki, ulicami in javnim transportom? To so bile menda najbolj barvite olimpijske igre doslej. Ali da se je sloviti nemški grafični oblikovalec Otl Aicher, ki je že v šestdesetih letih oblikoval prepoznavni logotip Lufthanse, najbolj proslavil prav z izdelavo plakatov in izvirnimi piktogrami za olimpijske igre v Münchnu leta 1972?
Hidy & Howdy, Roni, Sukki, Nokki, Lekki & Tsuki in seveda … Vučko!
A zdi se, da največ navdušenja med obiskovalci muzeja žanjejo maskote olimpijskih iger. V Lozani so na enem mestu zbrane prav vse. Najlepša je brez dvoma Vučko, simbol moje mladosti. Postal je zaščitni znak zimskih olimpijskih iger v Sarajevu leta 1984, krasil je police dnevnih sob po vsej Jugoslaviji, postal je risani junak in mnogo let pozneje je še vedno navdih umetnikom.
In če je spomin na zimske olimpijske igre pred 41 leti že malce zbledel, mnogi niti malo niso pozabili časa ponosa, ko je tedanja Jugoslavija gostila svetovno športno elito in z drugim mestom Jureta Franka na veleslalomu dobila svojo olimpijsko kolajno – ki je tudi prva slovenska olimpijska kolajna. Vsaj takšen zvezdnik, kot je bil takrat Jure Franko, je bil tudi prijazni volk Vučko, ki ga je narisal slovenski akademski slikar in karikaturist Jože Trobec.
Ta se je s skico volka v zadnjem trenutku prijavil na natečaj za maskoto zimskih olimpijskih iger, ki je potekal leta 1981. Med 836 sprejetimi predlogi je bilo največ koz in zajcev, a le en volk. Komisija je izbrala šest finalistov, med katerimi so ljudje izbirali prek časopisnih dopisnic. Potem ko so jih objavili v časopisih, je prepričljivo zmagal Vučko. Dvakrat, saj so razpis morali ponoviti, je v enem od intervjujev v preteklosti razlagal Trobec.
Vučko je hitro osvojil srca ljudi, starih in mladih, po vsej Jugoslaviji. Skoraj vsaka družina je namreč nekje imela razstavljenega svojega Vučka. »Oživel« je tudi na televizijskih ekranih. Glas v risankah in televizijskih reklamah, ki jih je režiral za oskarja nominirani režiser Nedeljko Dragić − sicer avtor še ene legendarne jugoslovanske maskote Zagija − je Vučku posodil legendarni pevec Zdravko Čolić.
V Lozani so na enem mestu zbrane prav vse maskote olimpijskih iger. Najlepša je brez dvoma Vučko, simbol moje mladosti.
Da bi pomigala v pritličju muzeja, kjer je mogoče užiti duh olimpijske vasi in testirati svojo okretnost, ravnotežje ter druge psihofizične veščine z interaktivnimi vadbami, mi že skoraj zmanjkuje časa. V trgovini z vsem možnim, kar je povezano z olimpijskimi igrami, zato izberem le magneta z Vučkom in simbolom zimskih olimpijskih iger v St. Moritzu 1948. Ta se mi zdi nekaj posebnega; ne nazadnje so bile zimske olimpijske igre v tem mondenem alpskem letovišču v Švici simbol vrnitve športnega duha in enotnosti sveta po turbulentnem obdobju druge svetovne vojne.
Zadovoljna z vsem, kar sem videla, izvedela in doživela, jo mahnem še proti čudovitemu olimpijskemu parku, ki se nahaja ob muzeju. Številna umetniška dela, ki se povezujejo s tematiko športa, so paša za oči in balzam za dušo, za nameček pogled ošvrkne še plapolajoče zastave olimpijskih iger, ki se veličastno dvigajo nad Ženevskim jezerom. Si je mogoče želeti še česa več?
Mogoče Ameriškega atleta začetnika modernega kiparstva Augusta Rodina, ki prikazuje natančno študijo moške mišične strukture in s svojim lahkotnim odnosom predstavlja nasprotje drugim Rodinovim delom? Vtis sproščene moči, kjer najdemo ravnovesje med fizičnim in duhovnim, velja za eno najbolj prepoznavnih skulptur ob muzeju, čeprav znajo očarati tudi Nogometaši, delo Niki de Saint Phalle, francosko-ameriške kiparke, slikarke, filmske ustvarjalke in avtorice ročno ilustriranih knjig. Že laičnemu opazovalcu ne uide, da so Nogometaši za razliko od Ameriškega atleta veliko bolj pisani – in opazno močnejši.
A tudi Jeune Fille a la Balle figurativnega umetnika in kiparja Fernanda Botera, najbolj kolumbijskega med vsemi kolumbijskimi umetniki, čigar umetnost zbirajo številni večji mednarodni muzeji, korporacije in zasebni zbiralci, je prav v njegovem stilu – ogromna in v pretiranem obsegu. S kančkom hudomušnosti bi lahko zaključili, da (olimpijski) šport očitno ni rezerviran izključno za telesa, ki so izklesana do potankosti. Ampak to je seveda že druga zgodba.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
