Pisal se je 22. december 1910, ko so v dnevni sobi na Slomškovi ulici 30 v Šturjah v Ajdovščini uprizorili prvo lutkovno predstavo za javnost na Slovenskem: Mrtvec v rdečem plašču.
Pripoveduje zgodbo o gospodu Fakanapi, ki pa je bil vse prej kot vzoren posameznik. Po številnih prigodah in izgubi premoženja mu izziv postavi mrtvec, ki od njega želi, da ga obrije, kar lahko stori le nekdo, ki se ga ne boji. Fakanapa na koncu mrtveca odreši in podeduje bogastvo, kar je pravzaprav nenavaden, ne ravno poučen nauk. A tako je bilo v teh časih – komedija je bila namenjena predvsem zabavi. Kakorkoli, tega dne se je po zaslugi Milana Klemenčiča rodilo slovensko lutkovno gledališče, njegov oče pa je s svojo vsestranskostjo naše lutkarstvo že v začetku 20. stoletja postavil ob bok največjim evropskim narodom.
Ker letošnje leto mineva v znamenju 150. obletnice rojstva Milana Klemenčiča (1875‒1957) in 115. obletnice prve slovenske lutkovne predstave pri nas, je prav, da začetnika slovenskega lutkarstva (še) bolje spoznamo. Klemenčič se je rodil v Solkanu kot drugorojeni od štirih otrok. V rani mladosti je osirotel: najprej je umrl njegov brat Štefan, kmalu za njim sestrica Bogomila in mati Ana, leta 1882 še oče Štefan. Zanj je zato skrbela nona Katarina. Po končani ljudski šoli je obiskoval gimnaziji v Gorici in Trstu, likovno znanje je pridobil na beneški likovni akademiji, na akademiji Brera v Milanu ter na Kraljevi bavarski akademiji upodabljajoče umetnosti v Münchnu. Tu je obiskoval tudi gledališki tečaj.
Po končanem študiju je služil vojaški rok, leta 1899 pa se je poročil z Josipino Lorencuti – Pepco. Kmalu po poroki sta se jima rodila sinova Milan in Savo, nekaj let kasneje še hči Mojca. Klemenčič je sprva služboval v Bovcu kot sodniški uradnik, leta 1903 pa je službo našel v Ajdovščini in se tja preselil z družino. Tu je tudi poučeval risanje in geometrijo na obrtnonadaljevalni šoli, in sicer vse do leta 1914, ko je moral v vojsko. Zato se je njegova družina z otroki preselila v Solkan, po koncu vojne so se Klemenčičevi selili v Domžale in nato v Ljubljano. Tu je leta 1920 ustanovil in vodil Slovensko marionetno gledališče, po letu 1924 pa je delal kot vodja opreme v Drami in Operi.
Avtoportret Moj atelje, 1907. Vir: zasebna last Mirka Kambiča
Želel je vzpostaviti »pravo« gledališče
Kot je bilo mogoče izvedeti na priložnostni prireditvi v Lavričevi knjižnici v Ajdovščini, ki so jo postavili v začetku letošnjega leta ob 150. obletnici Klemenčičevega rojstva, je oče slovenskega lutkarstva prav v Ajdovščini, natančneje v Šturjah, preživel svoja najlepša leta in najplodnejše obdobje slikarskega, fotografskega in lutkovnega ustvarjanja. Z lutkarstvom se je sicer seznanil že v Gorici in med študijem v Münchnu, ideje pa so dozorele v času bivanja v Šturjah. Tu se je namreč bolj posvetil tej umetniški obliki: začel je skicirati in izdelovati lutke ter sceno, zasnoval oder, prevajal tuje lutkovne igre in 22. decembra 1910 je luč sveta ugledala prva lutkovna predstava na odru Malega marionetnega gledališča, ki je bila hkrati tudi prva na Slovenskem.
Klemenčič je v Ajdovščini uprizoril še nekaj predstav, potem pa je lutkovno ustvarjanje nadaljeval v Ljubljani – kot vodja Slovenskega marionetnega gledališča. Po besedah Tjaše Juhart, vodje Lutkovnega muzeja v Ljubljani, je Slovensko marionetno gledališče delovalo do leta 1924. »Milan Klemenčič je želel vzpostaviti ‘pravo’, profesionalno slovensko lutkovno gledališče, vendar čas očitno še ni bil pravi. Do prvega slovenskega profesionalnega lutkovnega gledališča je prišlo šele po vojni, leta 1948. Milan Klemenčič je bil torej zelo napreden. V omenjenem gledališču, ki je – zanimivo – delovalo v isti stavbi, kot danes deluje Lutkovno gledališče Ljubljana, je bil Klemenčič tako organizator kot ‘umetniški’ vodja gledališča. Kot prej je tudi tu izdeloval lutke, kostumirala jih je žena Pepca, bil pa je tudi režiser predstav, pedagog za igralce-naturščike – in sam je igral Gašperčka ter druge vloge,« pove Tjaša Juhart.
.jpg)
Zastor slikarja Ivana Vavpotiča z lutkami Slovenskega marionetnega gledališča. Vir: Ikonoteka Slovenskega gledališkega inštituta
Ko je Slovensko marionetno gledališče svoja vrata odprlo 20. januarja 1920, je bilo to hkrati rojstvo prvega tovrstnega (pol)poklicnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS. Otvoritvena predstava so bile Čarobne gosli – po izvirniku Franza Poccija je delo priredil dr. Ivo Šorli, prolog pred igro pa je napisal literat in prevajalec dr. Ivan Lah. »Gledalci so bili navdušeni, ocene kritikov so bile dobre. Istega leta je gledališče igralo že tudi svojo, prvo lutkovno igro izpod peresa slovenskega avtorja, dr. Ivana Laha – Sneguljčico. Žal je večina materialnih pričevalcev tega gledališča izgubljenih – obstaja namreč le še deset lutk in nekaj delov lutk ter zastor Ivana Vavpotiča. Največ nam povejo pisni viri, ki jih je več ohranjenih, sploh dnevniki Milana Klemenčiča,« pravi sogovornica.
Po njenih besedah je bila podpora gledališču žal predvsem načelna, kljub vsem hvalospevom kritikov in kulturnikov. Na četrti rojstni dan gledališča, 20. januarja 1924, je to po 15 premierah, 6 prologih in 105 odigranih predstavah zato zaprlo svoja vrata, Milan Klemenčič pa je zaradi razočaranja za dolgo časa lutke »obesil na klin«. Kljub temu ne gre prezreti, da je bil Klemenčič vsestranski ustvarjalec, saj je za krstno predstavo Poccijeve igre Čarobne gosli v Slovenskem marionetnem gledališču v Ljubljani naredil celo načrt za oder ter zasnoval sceno in lutke. »Zato so bile tudi njegove lutkovne umetnine prave ‘celostne umetnine’. Klemenčič je bil namreč izšolan za slikarja, ukvarjal se je tudi s fotografijo, v svojih gledališčih pa ni bil samo likovni snovalec, temveč tudi izdelovalec in lutkovni tehnolog, po svoje tudi ‘izumitelj’, saj je do svoje tehnologije izdelovanja prišel prek poskusov in napak, neskončnega poskušanja in prečutih noči … Pri svojih predstavah je bdel nad vsem: tudi nad igro – animacijo, oblikovanjem luči, glasbeno opremo, da o režiji in dramaturgiji sploh ne govorimo,« izpostavlja Tjaša Juhart.
.jpg)
Otvoritveni plakat Slovenskega marionetnega gledališča. Foto: Žiga Koritnik, arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana
Lutke zaživele kar na njegovem domu
Po smrti žene Pepce je Klemenčič ustanovil gledališče z imenom Miniaturne lutke kar na svojem domu. Leta 1936 je tako njegova dnevna soba na ulici Zrinjskega 7 (danes Ulici Janeza Pavla II.) na pobudo njegove hčerke Mojce zopet postala lutkovno gledališče – a le za povabljene goste. »Gre za vrhunec njegovega delovanja, sploh uprizoritvi Sovji grad (1936) in Doktor Faust (1938). Slednja je na sporedu Lutkovnega gledališča Ljubljana še danes kot ena najpomembnejših »lutkotečnih predstav« slovenske lutkovne zgodovine (obnovljena leta 1982 v režiji Jelene Sitar Cvetko in Igorja Cvetka). Sovji grad pa je bil navdih za poustvarjanje francoskega režiserja Renauda Herbina, ki je ustvaril sodoben in zelo zanimiv hommage Misterij sove. Spet gre za miniaturne lutke, velikosti približno deset centimetrov, kot v prvem obdobju; v vmesnem obdobju Slovenskega marionetnega gledališča so bile namreč lutke zaradi velikosti odra in dvorane večje, okrog 30 centimetrov,« pojasnjuje Tjaša Juhart.
Po njenih navedbah je bil Klemenčič tudi v ‘domačem’ gledališču snovalec vsega, igralci pa so bili nekateri njegovi prejšnji stalni sodelavci, sin Savo, Milenko Doberlet … »Gostje so bili navdušeni in te predstave so veljale za prave ‘kulturne poslastice’,« dodaja vodja Lutkovnega muzeja, ki prav letos praznuje svojo prvo desetletje delovanja.
.jpg)
Klemenčičeve miniaturne marionete. Foto: Žiga Koritnik, arhiv Lutkovnega gledališča Ljubljana
Klemenčič je bil po besedah Tjaše Juhart v lutkovnih krogih zelo dobro znan in poznan. »Morda je bil zapostavljen podobno, kot je včasih zapostavljena sama lutkovna umetnost, sploh tista, ki je namenjena odraslim. Klemenčič je namreč ustvarjal samo za odraslo publiko in celo na svoja vabila pisal: ‘Še ne šoloobvezni otroci nimajo vstopa.’ Gotovo je premalo ljudi videlo njegovega kultnega Doktorja Fausta, ki nikogar ne pušča ravnodušnega – sploh ko lahko po predstavi na povabilo igralcev stopimo v zaodrje in si ogledamo to njegovo ‘magično mašinerijo’ – in to, koliko truda je vključenega v vsako predstavo, ki jo je ustvaril.«
Milan Klemenčič je ne samo pionir slovenskega lutkarstva, ampak tudi tisti slovenski lutkovni ustvarjalec, s katerim in zaradi katerega je naše lutkarstvo že v začetku 20. stoletja postavljeno ob bok največjim evropskim narodom. Njegova ustvarjalnost je resnično na visoki ravni in izstopa od povprečja serijsko izdelanih lutk in lutkovnih odrov, ki so bili zelo popularni v 20. stoletju, poudarja Tjaša Juhart. »Njegove lutke so resnično umetniški dosežek.«
Akvarelna skica za Klemenčičeve lutke. Vir: Ikonoteka Slovenskega gledališkega inštituta
O tem se je mogoče prepričati tudi iz besed dr. Nika Kureta, svetovljana in velikega poznavalca lutkovne umetnosti tistega časa. »Umetnost g. Klemenčiča ima svojski značaj. Je kot brušen dragulj, ki ga more občudovati le ozek krog. Je kabinetna, ker je okvir res miniaturen, intimna, ker je ljudi, ki bi znali ceniti to umetnost, v Ljubljani res malo … G. Klemenčič vrši kulturno delo, ki se z njim postavlja Ljubljana v vrsto ostalih velikih kulturnih mest in vzdrži vsako primero,« je zapisal.
Na pobudo Akademije za igralsko umetnost so leta 1949 obe predstavi – Sovji grad in Doktor Faust – spet oživili. Milanu Klemenčiču je predsedstvo vlade na slavnostni predstavi podelilo denarno nagrado in priznanje za njegovo delovanje v lutkarstvu. Kot navaja Matjaž Loboda, lutkar in raziskovalec umetnikovega življenja, je Klemenčič od prezidija tedanje Ljudske skupščine prejel dopis, s katerim ga obvešča, da mu je dodeljena dosmrtna mesečna podpora v znesku 5000 din kot narodno priznanje. Več kot nagrade pa je verjetno lutkovnemu mojstru pomenilo dejstvo, da njegovo delo vendarle ni bilo prezrto. Izjemnost Klemenčičevega ustvarjanja, ki je slovensko lutkarstvo tako rekoč čez noč postavilo ob bok najboljšim evropskim dosežkom, dokazuje tudi podatek, da ga je leta 1958 mednarodna lutkovna organizacija UNIMA posthumno imenovala za svojega častnega člana.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
