Montessori – svet po meri otroka
Maria Montessori je s svojimi pedagoškimi idejami pred stoletjem oblikovala nov vzgojni pristop, ki otroke spodbuja in jih spoštuje.
Pred več kot stoletjem je mlado italijansko dekle oblikovalo popolnoma nov vzgojni pristop, za katerega sta značilna spodbujanje in spoštovanje otrok.
Maria Montessori priznanja svetovne javnosti ni uživala le zato, ker je postala prva zdravnica v Italiji, pač pa zaradi pedagogike, ki je bila z odprtimi rokami sprejeta po vsem svetu.
Prva hiša otrok
Maria Montessori (rodila se je pred 150 leti, leta 1870, umrla pa leta 1952) je kot zdravnica na kliniki v Rimu pogosto srečevala revne otroke. Med opravljanjem dela se ji je utrdilo prepričanje, da se vsak otrok rodi z osupljivim potencialom, ki pa se lahko razvija le, če ga odrasli v prvih letih življenja pravilno spodbujajo.
Prevzeta nad svojimi odkritji in z željo, da jih dokaže v praksi, je leta 1907 postala vodja organiziranega varstva za delavske otroke, ki so bili še premajhni za v šolo.
Maria Montessori je starejše otroke učila, kako lahko pomagajo pri vsakdanjih opravilih.
Ta svojevrstni vrtec v enem od najbolj problematičnih rimskih delavskih naselij je kasneje postal njena prva hiša otrok oziroma casa dei bambini. Ker so otroci odraščali zanemarjeni, skorajda brez starševske pozornosti in v strašljivih gmotnih razmerah, so bili mnogi agresivni, nemirni in moteči.
Svoje delo v tej ustanovi je Maria Montessori organizirala tako, da je starejše otroke učila, kako lahko pomagajo pri vsakdanjih opravilih. Z velikim začudenjem je ugotovila, da so se tri- ali štiriletniki z velikim užitkom lotevali praktičnih vsakdanjih opravil. Presenetljivo hitro so se usposobili, da so lahko samostojno skrbeli za šolske prostore, pomagali pri pripravi in postrežbi obrokov ter čiščenju. Njihovo vedenje se je v kratkem času korenito spremenilo: neukročeni, brezglavi poulični pobalini so postali vzorni in spoštljivi otroci.
Vse po meri najmlajših
Ob delu z otroki je Maria Montessori opazila, da je majhnim otrokom nelagodno v svetu, kjer je vse ukrojeno po meri odraslih. Zato je poiskala vrčke, skodelice in nože, ki so se prilegali drobnim otroškim rokam. Mizarji so po njenem naročilu izdelali mizice in stolčke, ki so bili ravno prav veliki in dovolj lahki, da so jih lahko otroci sami prenašali.
Opazila je tudi, da otroci zelo radi sedijo na tleh, zato jim je ponudila majhne preproge, s katerimi so označili delovno območje. Zelo hitro so začeli previdno stopati med njimi, da ne bi motili drugih pri delu.
Ob delu z otroki je Maria Montessori opazila, da je majhnim otrokom nelagodno v svetu, kjer je vse ukrojeno po meri odraslih.
Občutljiva obdobja
Po neštetih urah, ki jih je preživela med opazovanjem otrok in ukvarjanjem z njimi, je Maria Montessori ugotovila, da otroci v svojem razvoju prehajajo skozi določene razvojne faze. Vsako zaznamujejo posebna nagnjenost oziroma dojemljivost za neko področje, zanimanje in način razmišljanja. Na vsaki stopnji razvoja imajo otroci svojo lastno logiko, najljubše dejavnosti in značilne vedenjske poteze (več o občutljivih obdobjih preberite tukaj).
Izkazalo se je tudi, da se otroci zelo dobro odzivajo na mirno in urejeno okolje, v katerem ima vsaka stvar svoje mesto. Spremljala je, koliko truda otroci vložijo v svoje kretnje, in ugotovila, da se vznemirijo, če se spotaknejo ali jim kaj nehote pade na tla. Omogočila jim je tudi, da so uresničili svoje hrepenenje po neodvisnosti. To je pripomoglo k naraščajočemu samospoštovanju in samozavesti, kar se je pokazalo predvsem pri nalogah, saj so jih zmogli opraviti sami.
Danes dosežki Marie Montessori živijo naprej. Njen sistematični pristop je mogoče uporabiti v skoraj vsakršni situaciji. Nekatere vzgojitelje in starše pritegneta umirjenost in odgovorno vedenje, ki ga kažejo otroci v vrtcih in šolah, drugim pa je bliže njen koncept svobode, spontanosti in neodvisnosti.
