Ranko Rajović: Preprosto pustite otroke, da se igrajo!

Na Pedagoški fakulteti v Kopru deluje kot višji predavatelj na področju razvijanja nadarjenosti, izkustvene in socialne pedagogike. Ranko Rajović je tudi utemeljitelj nagrajenega sistema NTC-učenja, priljubljen predavatelj in sogovornik staršev, vzgojiteljev in učiteljev ter avtor knjižnih uspešnic Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka in IQ otroka – skrb staršev. 
 

Marsikdo misli, da so intelektualne sposobnosti v celoti podedovane, vendar v resnici niso odvisne od števila nevronskih celic, ki je res genetsko določeno, temveč od števila povezav med njimi, kajne?

Ko govorimo o inteligenci, je genetika pomembna, ni pa odločilna. Potencial je res stvar genetike, od okolja pa je odvisno, kako se bo določen potencial uresničil. To je popolnoma jasno, če si predstavljamo otroka, ki raste v prazni beli sobi in se z njim nihče ne pogovarja.

V tem primeru seveda ne more razviti svojega potenciala. Razumeti moramo, da je okolje zelo pomembno, težava pa je, ker se bliskovito spreminja. Še zlasti zadnjih dvajset let. Če starši zanemarimo pomen okolja, lahko upočasnimo razvoj otroka oziroma otroka pri razvoju celo oviramo.
 

Starše seveda najbolj zanima, kako vplivati na število miselnih povezav pri otroku. Lahko na kratko strnete, kaj lahko naredimo za to?

Otrok nenehno išče akcijo, osmišlja dejavnosti, preizkuša različne oblike gibanja, preverja meje. Njegovo vedenje izvira iz potrebe po stimulaciji in interakciji z okoljem, oboje pa je neposredno povezano z razvojem možganov. Vsi poznamo prizore, ko se otrok do onemoglosti vrti okrog svoje osi, skače po blatu ali se spušča po toboganu.

Najkrajši odgovor na vprašanje, kaj lahko starši storijo za kognitivni razvoj svojega otroka, bi bil: »Nič, samo pustite ga, da se igra!« Kaj mislim s tem? Otroka bo telo samo vodilo k optimalnemu razvoju, če raste v spodbudnem okolju (to so park, gozd, igrišče, ne pa najnovejša tablica ali telefon). Pri tem imam v mislih zlasti mlajše otroke, čeprav to velja tudi za starejše. Čeprav starši ne »naredijo« ničesar, da otrok shodi, ta vseeno shodi, saj ga vodita notranja motivacija in nagon. Njegovo telo zelo dobro ve, kaj počne. Če pa mu v želji, da bi mu pomagali, denimo kupimo hojco, mu učenje le otežimo. Prevelika želja po tem, da bi ugodili otroku (ali sebi) in ga obvarovali vsakršnih težav, frustracij, dolgčasa, napora, nemira ali drugih negativnih čustev, le upočasnjuje otrokov razvoj. In to je po mojem mnenju glavna težava sodobnih staršev. 

Šele ko je to pod streho in otroku pustimo, da se razvija v naravnem biološkem okolju, se lahko začnemo pogovarjati o dodatnih stvareh, ki spodbujajo kognitivni razvoj in inteligenco. 

Menda le 15 odstotkov članov Mense, ki imajo v povprečju IQ 148 in več, sodi v skupino nadarjenih. To je sicer bistveno več kot v splošni populaciji, v kateri je ta delež dva odstotka, vseeno pa je podatek zanimiv. Kaj je »šlo narobe«? 

Zanimivo, a tudi razumljivo, zdaj ko vemo, da je inteligentnost zgolj potencial. V Mensi torej merijo potencial, ne pa nadarjenosti in kreativnosti. Kaj pa se bo s tem potencialom zgodilo, je odvisno od spodbudnega okolja. Uresničenje tega potenciala pa je tisto, kar se kaže kot nadarjenost. Eden od pomembnih dejavnikov razvoja nadarjenosti je divergentno mišljenje (op. avt.: razvijanje številnih zamisli namesto ene same, iskanje povezav ter nepričakovanih in nenavadnih rešitev, ki zahtevajo drugačen pogled na problem oziroma sintezo predhodnih izkušenj in znanja), ki bi moralo biti prioriteta pri delu z otroki, tako doma kot v izobraževalnih ustanovah.

To lahko dosežemo skozi igro oziroma z novimi metodami dela. Predšolski otrok se lahko denimo nauči grbe slovenskih mest, potem pa ga vprašamo, kaj povezuje grb Ribnice in ribiško mrežo. Pravilen odgovor je riba, saj je na ribniškem grbu riba, kar je tudi asociacija na ribiško mrežo. Ko otrok osmišlja mogoče odgovore in kombinira asociacije, razvija divergentno mišljenje. Ali drug primer. Kaj povezuje golaž in plastično kocko? Pravilen odgovor je Madžarska, saj sta tako golaž kot Rubikova kocka povezana s to državo. 
 

Pojasnite nam temeljne principe sistema učenja NTC, katerega utemeljitelj ste. 

Glavni cilj programa NTC je razvoj funkcionalnega znanja pri otrocih. Otrok, ki ga vodimo po principih NTC, je otrok, ki misli, povezuje informacije, je kreativen in zna razmišljati ter ima razvito divergentno mišljenje. Je spretnejši, samostojnejši in bolj iznajdljiv, za kar pa gre zasluga tudi staršem, ki se naučijo (ko spoznajo principe NTC) »pustiti« otroka, da je samostojen.

Osnovno izhodišče je, da so dejavnosti igrive in da je seveda v učilnici veliko smeha, da otrokom vrnemo nasmeh na obraz! In da se otroci ne učijo na pamet, temveč skozi igro. Kdo kdaj napačno razume in misli, da se otroci samo igrajo, saj naše metode res izvirajo iz igre. Spomnim se, da so me v neki ljubljanski šoli vprašali, kakšno učenje je to, če pa se otroci smejijo. Moj odgovor je bil: najboljše mogoče učenje, saj otroci mislijo, da se igrajo, v resnici pa se učijo. Rezultati kažejo, da je način pravi, program NTC pa zdaj izvajamo že v več kot 20 evropskih državah.
 

Otroci se torej radi učijo, če učenje temelji na igri in sproščenosti. Razlog za to je pravzaprav v biokemiji možganov. Pojasnite nam povezavo med delovanjem možganov, učenjem in hormoni sreče. 

Točno tako! Učenje na pamet ni nič drugega kot mehanično ponavljanje snovi, ne da bi bila pri tem vključena različna središča v možganih. Kako si neko informacijo zapomnimo, da jo lahko pozneje reproduciramo? Neko besedilo večkrat ponovimo, a ga že čez nekaj dni pozabimo. Za možgane učenje na pamet tako rekoč ne obstaja. Takšno učenje možganov ne zanima. Motivacija je navadno dobra ocena, zato je učenje na pamet le sredstvo, s katerim pridemo do cilja, ki je lahko dobra ocena ali neka druga zunanja nagrada. Pravo učenje je veliko širši pojem od tega, da si nekaj zapomnimo in potem dobimo dobro oceno. Pravo učenje vedno izvira iz notranje motivacije in je samo sebi cilj in namen. 
 

Učenje na pamet nas ravno ne navdaja s srečo, kajne?

Možgani so organ za preživetje, in ko se nečesa naučimo, nam telo pošlje sporočilo, da bomo zdaj lažje preživeli, in nas nagradi s hormoni sreče. Ko se naučimo brati ali voziti kolo, ko se naučimo nekaj o temi, ki nam vzbuja radovednost, ko se naučimo česa težkega, se počutimo dobro, kar nas motivira za nadaljnji napredek. Celo ko se učimo iz strahu (recimo ko so pred tremi tisočletji naši predniki spoznavali strupene rastline pred jamo in odkrivali, katerih ne smejo jesti), nas preplavlja občutek sreče.

Naši možgani delajo, kar najbolje znajo: izkoriščajo svoje vire in čutila, da povezujejo, odkrivajo in sprejemajo zaključke, ne pa da se učijo na pamet. Žal pa je v Evropi učenje na pamet še vedno prevladujoči model učenja. In če je ob zastarelih metodah tudi učna snov odmaknjena od otrokovega sveta, otrok nima nobene motivacije, da bi se učil, oziroma je motivacija za večino otrok ocena ali pohvala, se pravi zunanja motivacija. 
 

Igra, pravite, je sploh eden temeljnih principov celostnega spodbujanja otrokovih potencialov. O kakšni igri govorimo in zakaj je tako pomembna?

Odlično vprašanje, ki nam bo pomagalo razrešiti prej omenjeno »težavo« z motivacijo. Igra je proces, ki temelji na notranji motivaciji. Ravno igra lahko v otroku vzbudi radovednost in željo po usvajanju informacij. Eden od primerov, ki ga pogosto navajam, je zgodba Usaina Bolta, najhitrejšega človeka na svetu. V otroštvu je želel čim več časa preživeti na igrišču, česar pa mu oče ni dovolil, ker je moral pomagati mami pri delu. Mama mu je pogosto dovolila na dvorišče, vendar ji je moral obljubiti, da se bo vrnil pred očetom. Mali Usain se je igral, ko pa je videl, da se oče z motorjem pelje iz službe, se je na vso moč zapodil po hribu navzdol. In tako večkrat na dan. 

Danes vemo, da je tek po hribu navzdol izredno pomemben za krepitev nekaterih »tekaških« mišic. Usain Bolt teka ni doživljal kot mučenje, temveč kot sestavni del igre. Predstavljajmo si, da bi starši od otroka vsak dan zahtevali, da teče dvesto metrov po hribu navzdol, da bo nekega dne slaven tekač. Nič ne bi bilo od tega. Jasno je torej, da je za otroke edina prava motivacija igra, kar je v šoli treba upoštevati. 
 

Povejte nam kak primer, kako se otroci učijo po programu NTC.

Vzemimo primer, da se v šoli pri biologiji učimo o telesu vretenčarjev ali o divjih živalih v Afriki. Pri klasičnem pouku bo učitelj te informacije pasivno prenesel otroku, ki se jih bo moral naučiti. Kaj pa, če vse skupaj malce obrnemo in pred začetkom ure otroke vprašamo, kako sta povezana žirafa in število 11, ter pri tem povemo še, da gre za rekord v svetu kopenskih živali. Odgovori bodo začeli prihajati z vseh strani, vsi učenci se bodo vključevali, odgovori bodo presegali meje biologije. Otroci bodo razmišljali in se povezovali. Nekdo bo predlagal, da gre za višino. Pohvalimo ga za idejo, a ga spomnimo, da govorimo o žirafi, ne o dinozavru. Povemo, da je pri žirafah samec visok šest metrov, samica pa pet. Kdo drug bo vprašal, ali žirafa živi 11 let.

Pojasnimo, da v naravi v povprečju živi dvajset let, v živalskem vrtu pa osemindvajset. Morda bo kdo vprašal, ali žirafa živi v enajstih afriških državah, in dotaknili se bomo geografije. Ob vprašanju, ali drži vrat pod kotom enajst stopinj, stopimo na področje geometrije. Učenci so polni pričakovanja in pozitivnih čustev, vpijajo vprašanja sošolcev in učiteljeve odgovore. Na koncu pridemo do odgovora, da žirafino srce tehta enajst kilogramov. V metodologiji NTC je odgovor manj pomemben od poti, ki pripelje do odgovora. Tako se otroci naučijo veliko več od tistega, kar je v učnem načrtu, dejavnosti pa ne doživljajo kot učenje. 
 

Vaše raziskovanje na področju spodbujanja celostnega razvoja otroka se je menda začelo, ko ste želeli pomagati svojemu sinu, ki je že pri treh letih hotel brati. Kako se je vse začelo?

Opazil sem, da Danila zelo zanimajo črke in da bi se rad naučil brati. Najprej sem pomislil, da je premajhen za učenje črk in branja, a se mi je hitro posvetilo, da je to nekaj, kar želi sam, da je pripravljen in zelo motiviran. Opazil sem, da se pri otrocih precej zgodaj pojavi zanimanje za učenje abstraktnih simbolov in pojmov, kar pa na zahodu navadno zanemarimo ali sploh ne opazimo. Seveda se to ne zgodi na enak način in ob istem času pri vseh otrocih, a vseeno je bilo to takrat dovolj zame, da sem začel raziskovati. Stvari so se preprosto povezale.

Otroci pogosto poznajo znamke avtomobilov ali druge logotipe iz svojega okolja. Brez težav jih prepoznajo. Navadno s to sposobnostjo otrok ne naredimo ničesar, čeprav je z njo povezan velik potencial, saj odpira vrata asociativnemu razmišljanju, ki je na lestvici principov NTC izredno visoko, saj je pomembno za poznejši razvoj divergentnega in funkcionalnega razmišljanja.

Veliko poudarjate povezanost razvoja motoričnih spretnosti in intelektualnih sposobnosti. Raziskave kažejo, da zlasti v kovidnih časih otroci izgubljajo gibalne sposobnosti, toda tudi brez tega velja, da so današnji otroci gibalno manj spretni od otrok preteklih generacij. 

Gibanja je že toliko manj, da to postaja resna težava. Pri otrocih je vse več ploskih stopal, nepravilne drže, oslabljene so večje mišične skupine, izgubljajo se nekateri pomembni fiziološki mehanizmi (lovljenje predmeta med gibanjem, razmišljanje med gibanjem), zmanjšujejo se kognitivne sposobnosti. Starši se res moramo zavedati, kako zelo pomembno je gibanje za razvoj možganov in kognitivnih sposobnosti, in omogočiti otroku, da se čim več giblje. Letos poleti smo na taboru NTC merili, koliko kilometrov lahko prehodijo šestletniki od sedmih zjutraj do sedmih zvečer. V tem času smo se sprehajali, premagovali poligone, uživali ob športnih igrah, učenju na prostem, prostih dejavnostih. Ko smo ob sedmih zvečer preverili, smo obstrmeli – otroci so naredili triindvajset kilometrov. In sploh niso bili pretirano utrujeni, le zelo hitro so zvečer zaspali. 

Prvi znak, da se otroci premalo gibljejo, je pogostost ploskih stopal. Otroci premalo hodijo, sploh pa bosi. Celo na plaži in v morju so v sandalih. Pred nekaj leti smo denimo v vrtcu Pedenjped v Novem mestu uvedli projekt »Bosih nog naokrog«. Ob lepem vremenu so bili otroci zunaj na igrišču bosi. Sprva je bilo nekaj pripomb staršev, vendar smo organizirali predavanje in zdaj je projekt v teku že nekaj let.
 

Ne moreva se izogniti dejstvu, da živimo v »zaslonskih« časih, ko so tudi otroci vse več pred elektronskimi napravami. Kakšne posledice to prinaša? 

Zasloni prinašajo vrsto težav. Kradejo čas za igro in gibanje. Večurno gledanje v zaslon lahko vpliva na zmanjševanje globokih predelov možganov. Prihaja do pojava hiperpozornosti, kar pomeni, da je otrok zmožen video igrico igrati po več ur, ker ga ves čas obstreljujejo dražljaji in preplavljajo hormoni sreče, uči pa se težko več kot 15 minut. Takšen otrok lahko ima težave s spominom, učenjem. Odrasli smo zmožni globoke pozornosti, beremo lahko več ur. Otrokom moramo starši pomagati razvijati globoko pozornost, najbolje čim prej v predšolskem obdobju. Za to so odlične igre s kartami, človek, ne jezi se, šah …

V okviru Erasmus projekta NTC for all smo tako razvili igro Brez strahu do šaha po principih NTC sistema učenja. Ta igra, ki je na voljo tudi v Sloveniji, je odlična za aktivacijo globoke pozornosti, poleg tega pa se otrok mimogrede nauči igrati šah.

Kupujte knjige še ceneje v Ciciklubu!

Člani Cicikluba imajo vedno najmanj 20 % pa tudi do 70 % popust.

Knjige Ranka Rajovića so na voljo tudi v Ciciklubu.