Poletna romanca

Seveda tudi ne upaš, da bo tvoj princ kar nenapovedano pozvonil pri vratih, ker bi te potem verjetno kap. Vsaj počesati bi se morala prej, trikrat preobleči in si obriti noge. 

Cel kup vprašanj mi je rojilo po glavi, medtem ko sem kot zadeta buljila v telefon in čakala.

Ali moraš fantu, ki te je prejšnji večer poljubil, naslednji dan pogledati v oči? 

Ali je to, da te je nekdo poljubil, enako, kot če bi te vprašal, ali hodita?

Kako veš, da z nekom hodiš?

Kaj moraš delati, ko z nekom hodiš?

Ali moraš človeku, s katerim hodiš, gledati v oči? 

Ali se kaj laže pogovarjaš, ko z nekom hodiš, ali ti je še vedno tako nerodno?

Ali se človeku vidi, da ga je prejšnji večer nekdo poljubil?

Kaj pa, da z nekom hodi?

Ali moram o tem komu povedati?

In predvsem: se je prejšnji večer sploh zares zgodil ali sem ga le sanjala?

Tom pa še vedno ni ne klical, ne poklical in ne zvonil na vratih.

Čustvenček!

Razneslo bi me, če ne bi komu povedala.

Tom je bil včeraj pri meni, sem napisala Klari Jasni.

Odgovorila je s štiriindvajsetimi čustvenčki sumljivega pomena. 

Resno, sem dodala. In zdaj ne vem, če hodiva.

Ker je bil pri tebi? Potem bi jaz hodila s polovico šole, je bila zoprna Klara Jasna.

To seveda ni bilo res. Doma sva jo obiskovali samo midve s Polono in včasih Aleks iz petega be, ki je živel nadstropje nad njenim, in prej bi pomislil, da hodi s predpražnikom kot s katerim od nas treh.

Ker me je poljubil! 

Nalašč sem napisala tako, kot je bilo, ker mi je šlo na živce, da je zajedljiva.

Očitno je deset minut lovila sapo, ker je šele potem prišlo dvaintrideset novih čustvenčkov z nedvoumno interpretacijo: Kaaaaj?!?! 

Jap, sem odgovorila in upala, da ni videti, kot da se važim (čeprav sem najbrž malo se). A misliš, da zdaj hodiva?

Ne vem, zakaj ga pa ne vprašaš. 

Očitno ji ni bilo všeč, da sem se malo važila. 

Odgovor pa seveda ni bil niti malo uporaben: ne moreš človeka, ki te je večer prej poljubil, kar vprašati, če je zdaj tvoj fant, no. Saj bi umrla od sramu.

Romantika v šavju

Raje sem vse popoldne umirala od negotovosti. Je pa res, da sem se medtem počesala, trikrat preoblekla in si obrila noge. 

Šele zvečer je prišel. Pozvonil je, ko sem se hotela že četrtič preobleči, in to v pižamo – po mečih so mi medtem že spet pognale kocine –, in me odpeljal na vrt med tisto mamino šavje, kjer sva se večer prej poslovila, kot da vmes ne bi bilo najdaljšega dneva v mojem življenju. Še preden bi se lahko uprla, da je to katastrofalna izbira lokacije, ker bi naju lahko z balkona videli moji starši, je že nadaljeval, kjer sva sinoči nehala, in se mi pritisnil ob ustnice, topel, mehek, s sapo, ki je dehtela po pašteti, in očitno željo, da nadoknadi, kar sva zamujala ves ta čas, ko sva se pretvarjala, da se druživa samo zato, ker sva pač soseda. Sodelovala sem, jasno, ker ti ni treba govoriti, če se poljubljaš, in je to pomenilo znatno manj pritiska, da moram reči nekaj pametnega, zabavnega, kulskega, izjemnega, nepozabnega in dovolj dvoumnega, da bom iz odziva lahko razbrala, ali imam zdaj fanta ali ne. Za vse to bo najbrž še zadosti časa? 

Čez čas se mi je vseeno uspelo iztrgati iz njegovega objema. 

»Malo moram pa tudi dihati, no,« sem rekla. Najbrž to ni bilo tisto pametno, zabavno, kulsko ipd. pogovarjanje, ki sem ga imela v mislih, ko sem še lahko razmišljala, ampak Tom se je kljub temu zahihital in počutila sem se dokaj kul. »A greva lahko zdaj nekam, kamor moja ta stara dva nimata dostopa?« 

Tom je pokimal in me za roko potegnil proti igrišču, kjer so njegovi prijatelji igrali košarko. 

Zveza

Čez en teden sem bila že skoraj prepričana, da s Tomom hodiva. Kadar nihče ni gledal, me je objemal, kot fantje objemajo le svoje punce, da mi je že kar malo presedalo; ne nazadnje je poletje in se pri petintridesetih stopinjah utapljaš v potu, tudi če nimaš na sebi dodatne grelne blazine s srčnim utripom. Pogovarjala sva se malo, in tudi to mi je presedalo, ker sem si od nekdaj predstavljala, da bo moj fant moja sorodna duša in bova drug drugemu dopolnjevala stavke. Midva sva imela v besedišču toliko praznine, da je ne bi zapolnili niti vsi stavki v najdebelejšem romanu, kar jih je bilo kdaj napisanih. Tolažila sem se, da je neverbalna komunikacija tudi komunikacija in da je tako laže biti kul, kot če moraš v mislih brskati za iztočnicami, dovtipi in izrazi, ki opisujejo čustva.

V družbi sva se še naprej vedla, kot da sva samo soseda, znanca, ki sta slučajno nekam skupaj prišla. Niti Klara Jasna mi ni čisto verjela, da se res vsak večer poljubljam v šavju in da je Tom skoraj zagotovo moj fant. 

Vsaj starši naju še niso zalotili.

Mar, ne mar

Toda potem je prišel teden, ko smo šli s starši na morje.

»Jutri grem na morje,« sem rekla Tomu večer pred tem, držala sva se za roke in lovila sapo. »Za en teden, s starši.«

Izpustil je mojo roko, kot da se je opekel, in se mi zastrmel naravnost v oči. »Kako to misliš?«

Debelo sem pogledala. »Ja na morje gremo, kot vsako leto. V Fažano. Plavat. Se sončit. Jest sladoled. Te pogrešat.« Vsake toliko sem si že dovolila ekskurz v čustva, včasih pa so ta v zanosu kar sama pokukala iz mene in se vrgla nekam v globel.

»Prej nisi nič rekla.«

Nisem. Odrivala sem to misel. Ni se mi šlo na morje. Poleg tega pa niti nisva kaj dosti govorila …

»Ampak saj ne moreš iti kar brez mene!« To je bila daleč najbolj čustvena stvar – če ne štejemo čustvenčkov –, kar mi jih je kdaj povedal. 

Zajecljala sem: »Mislim … moram iti. Kaj bodo pa starši rekli?«

Pogledal me je z velikimi očmi: »Kaj pa, če bi šel z vami?«

Ob misli na to, da bi morala staršem v isti sapi povedati, da imam (najbrž) fanta in da ga bomo vzeli s sabo v mobilno hiško, kjer se bo najbrž hotel vsak dan poljubljati, sem skoraj omedlela. 

»Mislim, da ne bo šlo,« sem odgovorila. »Moji starši te še ne poznajo. In kap bi jih.«

»Mene bo tudi. Kako bova lahko tako dolgo narazen?«

Od sreče, ker mi je prvič povedal, da mu je mar zame, sem ga kar objela. Šele potem sem se spomnila, da je v resnici jezen name in da mu mogoče prav zaradi tega zdaj ne bo več mar.

»Tudi jaz te bom pogrešala,« sem ponovila, če mogoče prvič ni slišal. »In vsak dan ti bom pisala.«

»Ni fer,« je pribil, vstal in izginil v oblaku dima. (Pretiravam. Saj ni konj ali vespa, da bi se kadilo za njim. Drži pa, da je hodil dokaj hitro in se ni niti ozrl.) 

Nisem si tako predstavljala najinega zadnjega skupnega večera.

Vdih, izdih

Na morju je bilo bedno.

Tom je na moja sporočila odgovarjal z enozložnicami.

Ni všečkal mojih fotografij plaže in sončnega zahoda.

Niti grama nisem shujšala, ker sem se tolažila s sladoledom.

In mami in oči sta se nonstop prepirala. (To je že za kako drugo zgodbo.)

Domov sem se vrnila v skrajno obup(a)nem stanju. Cmok sem imela v grlu, ko smo zavili na domači dovoz, in nehote sem s pogledom prečesavala okolico, kot da bi se Tom lahko skrival v grmovju, visoki travi ali krošnji kakega drevesa (na bolj izpostavljenih mestih ga namreč nedvomno ni bilo). 

Zajokala sem, ko sem se po dolgem tednu končno spet vrgla na domačo posteljo in zakopala nos v svojega najljubšega plišastega medvedka. 

Šele zvečer je pozvonil. Bila bi že v pižami, če ne bi bila preveč nesrečna, da bi se preoblekla. Prestopal se je pred vrati in buljil v tla. 

»Greš ven?« je rekel svojim podplatom, čeprav je najbrž mislil mene.

Še preden je prišel do vprašaja, sem že stala pred njim in ga tipaje gledala. (Ja, blazna metaforika me popade, ko se spominjam tega večera. Mislim, da z njo nadomeščam pomanjkanje čustvene bližine v dnevih, ko sva bila s Tomom ločena.) Obotavljala sem se kakšen trenutek, dva, potem pa sem globoko zajela sapo, zamižala in ga objela. Medtem ko je ovijal roke okoli mene, je namesto mene izpustil globok izdih.

Besede so včasih res odveč.

Šavje, spet

»Kako si se imela na morju?« je vprašal.

»Bedno,« sem odgovorila. »Pogrešala sem te. Nič mi nisi pisal.«

»Sem,« se je branil.

»Enozložnice.«
Skomignil je z rameni.

»Si tam koga spoznala?«

Na glas sem se zasmejala. »Ja, prodajalca sladoleda!«

Odmaknil se je od mene in me grdo pogledal. 

»Hecam se. Prodajalec je imel brke in kakih tristo dvanajst let. Je pa res, da sem pri stojnici s sladoledom preživela kar veliko časa.« Šele potem sem se spomnila, da mogoče ni fino preusmerjati pozornosti na dodatna kilograma.

»Kaj pa mlajši fantje?« 

Najraje bi zavpila, da me še nikoli ni pogledal noben mlajši fant – razen njega – in da sem skoraj stoodstotno prepričana, da so morske romance samo pravljični mit. Še samorogi se zdijo bolj resnični, no.

»Pa ne, da si bil ljubosumen?« Komaj sem verjela, da sem to rekla na glas. Očitno me je obup navdal s pogumom.

Tom je gledal v tla. »Nisem.« Še bolj je sklonil glavo in zamomljal nekaj, kar je zvenelo kot: »No, prav, mogoče.«

»Pa zakaj?!«

»Kaj pa vem, koliko ti je do mene,« je bruhnilo iz njega. »Zmeraj si tiho, samo včasih kaj namigneš, tako na hitro, skoraj mimogrede. V družbi se delava, kot da se ne poznava, in potem mi niti ne poveš, da greš na morje, kot da je čisto vseeno, kaj si jaz mislim o tem …«

Osupnilo me je, da govori prav tisto, o čemer sem razmišljala tudi sama. Seveda me je osupnilo tudi to, da sploh govori, ker ga še nikoli nisem slišala izreči toliko stavkov na kupu. 

»Zakaj pa nisi ti česa rekel?« je bruhnilo tudi iz mene. Ko bi le vedel, da jaz v svoji glavi ves čas nekaj brbljam in sem samo čakala, da bom lahko odprla ventil! 

Njegov odgovor sem poznala. Enak je bil kot moj. Drug od drugega sva pričakovala, da bo naredil prvi korak, razkril čustva, najino zvezo obelodanil svetu. (Razen staršem, jasno.)

»Torej hodiva?« sem rekla, ko sem prišla do sape.

Ni odgovoril, ampak me je samo poljubil. 

Ja, no, bova že enkrat drugič delala na besedišču.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >