(Ne)tipične slovenske družine

Družino največkrat definiramo kot skupino oseb, ki živi v skupnem gospodinjstvu in jo sestavlja vsaj en otrok in vsaj ena odrasla oseba ter je med seboj povezana z zakonsko zvezo (ali s skupnim življenjem) in starševskim razmerjem. A poznamo različne oblike družin …

Jedrna/nuklearna družina je arhetip med družinami. Sestavljajo jo biološka starša in otroci.

Enostarševsko družino tvori eden od bioloških staršev z otroki.

Pri razširjenih družinah pod eno streho živi več sorodstveno povezanih generacij. Nastajajo zaradi podaljševanja izobraževanja, zaradi gospodarske situacije, zaradi varstva otrok … Najpogosteje skupaj živijo otroci, starši in stari starši.

O reorganiziranih družinah govorimo, ko je vsaj eden od bioloških staršev v preteklosti že imel drugo družino oz. takrat, ko vsaj eden od staršev ni biološki starš otrok.

Čeprav je družin zakoncev z otroki v Sloveniji še vedno največ (popis 2015: 224.000), se njihovo število že od leta 1991 zmanjšuje. A ker jedrna družina še vedno velja za arhetip, si jo oglejmo podrobneje.

Zadnjih nekaj desetletij je prineslo velike spremembe v tem, kako doživljamo družine. Vse pogosteje se pojavljajo zagovorniki ideje, da je definicija družine pravzaprav odvisna od vsakega posameznika. Slovenska zakonodaja družino opredeljuje kot »življenjsko skupnost staršev in otrok, ki zaradi koristi otrok uživa posebno varstvo.« Tudi zakonska definicija je torej precej ohlapna.

V postmoderni družbi se znotraj družin posebna pozornost namenja ženskam. Položaj žensk se je namreč zaradi družbenih, političnih in ekonomskih sprememb konec prejšnjega stoletja precej spremenil. Dokazale so, da lahko prevzamejo tudi najbolj odgovorne naloge v vseh sferah življenja, po drugi strani pa so še vedno močno vpete v tradicionalne vloge, tj. vloge mater, žena in gospodinj. In ravno ta razdvojenost med novimi in tradicionalnimi vlogami žensk pomembno spremeni podobo družin.

Na podobo sodobnih družin vpliva tudi upad števila zakonskih zvez; življenje »na koruzi« je danes povsem običajno.

Sodobne družine zaznamuje tudi upad števila rojstev. Nekateri verjamejo, da število rojstev upada zato, ker v sodobni družbi družina ne pomeni več pomembne vrednote, spet drugi trdijo ravno obratno – ravno zato, ker je družina tako pomembna vrednota, se rojeva vse manj otrok. Številni mladi se zavedajo, da biti starš ne pomeni samo preprosto imeti otroka.

Na novo podobo družin vplivata še izobraževanje in kariera. Mladi se dlje časa šolajo in živijo pri starših, osredotočajo se na kariero; zato se za starševstvo odločajo kasneje kot nekoč.

Z Registrskim popisom 2015 smo prvič dobili podatke o družinah istospolnih partnerjev v Sloveniji; takih družin je bilo ob popisu 81, od tega 17 z otroki. Ponekod po svetu so istospolne družine popolnoma izenačene z drugimi, spet drugje nimajo nobenih pravic. V Sloveniji so »nekje vmes«. Istospolni partnerji so s heteroseksualnimi partnerji od februarja 2017 sicer izenačeni v pogledu zakonske zveze, ne pa tudi v pravici do skupne posvojitve in biomedicinske oploditve.

Istospolne družine so še vedno pogosto diskriminirane. Marsikdo težko sprejme družino, v kateri ima otrok dva očeta ali dve mami. Diskriminacija pa gre še dlje – če posamezni ljudje še nekako sprejmejo družino z dvema mamama, se jim družina z dvema očetoma zdi neprimerno okolje za odraščanje otroka. Za tem tišči tudi tradicionalna delitev spolnih vlog, ki je zasidrana v našo podzavest – ženske skrbijo za otroke in dom, ponujajo toplino, tolažbo in čustveno podporo. Pri tem radi pozabimo, da je dojemanje spolnih vlog priučeno.

»Naša družina je t. i. mavrična ali istospolna družina, kar pomeni, da se od drugih družin razlikuje po tem, da sta starša istega spola – najin sinko ima dve mamici,« svojo družino predstavita Jedrt in Andreja Lapuh Maležič. »Ena od naju je biološka mama (ki ga je rodila), druga mama pa je nebiološka in ga je kmalu po rojstvu posvojila. Uradno nekateri želijo uveljaviti stališče, da naša družina naj ne bi bila »prava«. A se od drugih oblik družin po količini skrbi, ki jo posvečava najinemu sinu, in pa medsebojni podpori in ljubezni ne razlikujemo prav nič. Četudi ljudje niso vajeni drugačnih družinskih oblik, pa ob stiku z nami slej ali prej ugotovijo, da smo povsem prava družina tudi mi.«

V Sloveniji je vse več tudi posvojitvenih družin, torej družin, v katerih vsaj eden od otrok z vsaj enim staršem nima bioloških vezi. Posvojitvene družine večinoma nastanejo takrat, ko starši bodisi ne morejo imeti bioloških otrok ali pa si jih ne želijo. Med posvojitve pa štejemo tudi primere, ko eden od partnerjev posvoji biološkega otroka drugega partnerja.

Vse več ljudi se odloča tudi za posvojitve iz tujine. V eni družini se tako lahko znajdejo pripadniki različnih ras in različnih kulturnih ozadij, kar je včasih težje, kot se zdi na prvi pogled.

»Z ženo imava biološko hčer, sva pa tudi starša dveh posvojenih otrok,« pripoveduje Daniel Škraba. »Pri številnih posvojitvenih družinah se navzven ne opazi, da njeni člani niso biološko v sorodu, pri naši družini pa je to opazno takoj, saj sta posvojena otroka temnopolta. Ljudje našo družino sprejemajo zelo pozitivno, kar nas navdušuje in navdihuje, da lažje sprejemamo in smo kos izzivom, ki se pojavijo v družini. Z ženo teh izzivov sicer ne vidiva kot drugačne od izzivov katerekoli druge družine, čutiva pa odgovornost, da se v družbi predstavimo taki, kot smo: tesno povezana družina, ki sprejema naše medsebojne razlike in ceni pozitivne odzive okolice.«

V enostarševskih družinah najdemo samo enega od bioloških staršev in otroke. Približno četrtina družin v Sloveniji je enostarševskih družin. Če so tovrstne družine še pred nekaj desetletji veljale za sramotne, so danes normalno sprejete. Večinoma je prisotni starš mama (116.295 družin), enostarševskih družin z očetom je občutno manj (26.844 družin).

Kaja Aleš Luznar, mamica samohranilka, opisuje: »Naša družina je drugačna, ker živimo brez očeta. Živim namreč sama s tremi hčerami in tremi mucki. Včasih je precej naporno, ker sem sama in moram logistično uskladiti vse obveznosti, ki jih imamo z dekleti. Priznam, da mi včasih ne uspe, pa sem se s tem prenehala obremenjevati. In na srečo dekleta razumejo. Kadar mi ne uspe, preskočimo stvari, ki so na spodnjem delu lestvice aktualnosti ali obveznosti. Ker v naši družini ni očeta, se z dekleti lotimo tudi stvari, ki so bolj »moške«. Izzivov je sicer še veliko, vseeno pa mislim, da so dekleta zato, ker za njih skrbim sama, bolj samostojna.«

Različnih oblik družin smo se s tem člankom seveda zgolj dotaknili, saj gre za zapleteno tematiko. Prav pa je, da se zavemo, da je tipov družin ogromno in da je definicij družine pravzaprav res toliko kot samih družin.