Ločitev

Samo potem je januarja, ko smo se vrnili v šolo in smo drug čez drugega vpili, kako je bedno, ker je spet šola, Polona postala noro čudna. Kar tiho je bila! Prazno je gledala predse, si praskala namišljeno umazanijo izza nohtov in ni niti trznila, ko sem vreščala, da bo treba na naslednje počitnice čakati še dva meseca, čeprav sem to počela tik ob njenem ušesu (ne nalašč, včasih me zanese). 

»Si me slišala?« sem tečnarila, ker nisem mogla verjeti ušesom, da so naletela na tišino. »Ni pravično, da imamo en teden počitnic na dva meseca šole, moralo bi biti ravno nasprotno.« 

Polona se ni odzvala. Hočem reči, se je, ampak je tako odsotno pokimala, da sem se vprašala, ali je sploh še živa. Preverila bi ji pulz, če ne bi tako krčevito stiskala rok k sebi in si trebila podnohtje, da bi človek lažje vlomil v državni trezor kot se dokopal do njenih zapestnih žil. 

Poskušala sem še na najrazličnejše druge načine, od omenjanja njenih najljubših glasbenih skupin do predloga, da bi skupaj igrali odbojko (!!! Jap, tako obupana sem bila), vendar brez uspeha. Če je njeno srce še bílo, ni imelo haska. Nič mu ni prišlo do živega, hočem reči, mrtvega. Totalno me je zaskrbelo.

»Kaj je, Polona?« sem jo spraševala, ona pa je zmeraj znova odgovarjala: »Kaj ti pa je, če ni pa nič.« Komaj slišno, jasno, in brez energije, da me ni prav nič pomirila. 

Pomislila sem, da me že od začetka adventa ni povabila na obisk in da je za vsakršno druženje z mano našla kak izgovor. Nekoč me je prešinilo, da se me naravnost izogiba. In to je bila strašna misel! Zdaj sem se počutila kot bebo na kvadrat!!! Mene je skrbelo, da bo moja draga prijateljica ostala brez srčnega utripa – ona pa me je zavračala, kot da sem navadna smet?! V mislih sem se vsak večer na smrt skregala z njo in se vsako jutro ob misli, da morda zares umira, odločila, da zdržim še ta dan. Napredka pa, priznam, ni bilo nobenega, samo dnevi in večeri so leteli mimo. 
 

Drzni načrt

Mislim, da je bilo pri uri glasbe (takrat mi misli pogosto odnese iz učilnice), ko sem sklenila, da tako ne gre naprej. Naslednjo uro smo imeli biologijo, kjer itak ničesar ne razumem, tako da ni razlike, če pri pouku poslušam ali ne, in takrat sem skovala podrobnejši načrt. Cilj: zadevi priti do dna. Sredstvo: kar bo treba. Vodja projekta: jaz. Čas izvedbe: še danes. Če ne bi bila naslednjo uro vprašana matematiko, bi me vse skupaj zelo osrečilo in bi precej uživala v dosežku.

Popoldne, ko je bila že tema – mami sem komaj prepričala, da me je pustila ven; sem ji rekla, da gre za življenje in smrt, in nisem pretiravala – sem se odpravila do bloka, v katerem živi Polonina družina. Obesila sem se na zvonec, kot da gre za življenje in … no, saj razumete, v resnici je šlo res, in sama pri sebi sklenila, da ne bom odnehala, dokler se kdo ne oglasi.

»Prosim?« je čez čas zahrumelo iz domofona.

»Urška tukaj!« sem zažgolela kot sinička. »K Poloni sem prišla.«

Minuta tišine se je zdela kot stoletje, ampak potem je moški glas končno zahreščal: »Odpiram.«

Jes! sem vzkliknila sama pri sebi, navdušena, da je prva točka načrta uspešno opravljena, in v mislih naredila kljukico. Zdaj nad mano ni visela matematika in sem si dala duška. 

Mogoče si predstavljate, da me je na krilih vznesenosti kot puščico odneslo do Poloninega stanovanja, ampak žal Polona živi v devetem nadstropju, od moje kondicije pa je po praznikih ostalo približno toliko kot od potice (niti drobtine!), zato sem morala še celo večnost čakati na dvigalo in potem potovati s tempom, ki je dokazoval, da ima ubogo železno revše še manj kondicije kot jaz. Skoraj se mi je zasmililo, ker vem, da ima sodobni vsakdan kaj malo posluha za počasnost.

Na vratih me je pričakala Polona. »O, kaj pa ti tu,« je rekla s tonom, iz katerega nisem mogla razbrati, ali me je vesela ali ne.
»O, živio, a nisi na treningu,« sem bleknila jaz, kar je bilo še kar trapasto, glede na to, da je stala pred mano in da mene za živo glavo ne spraviš v telovadnico. 

»Danes nisem šla,« je odgovorila in šele takrat me je prešinilo, da sem imela v resnici srečo. Včasih pozabim, da ljudje, ki nekaj trenirajo, to počnejo redno in resno in da niso nujno doma vsakič, ko se jih spomniš obiskati (k meni lahko pridete kadarkoli, brez skrbi). 

»Si bolna?« Vprašanje se je postavilo samo od sebe.

»Nisem,« je rekla Polona in potem sem ji pomignila, da bi bilo fino, če bi me spustila noter. Ni se mi zdelo prav, da se o tako osebnih stvareh pogovarjava na hodniku, ker ima vsak blok stanovalca, ki ima velika ušesa in rad raznaša govorice (tako piše v pravilniku o nepremičninah).

Umaknila se je, da sem lahko vstopila.

»Ojej, kaj pa je tole?« sem vzkliknila, ko sem se razgledala po prostoru. Stvari so ležale vsepovprek in pred vrati so stale ogromne škatle, polne gospodinjske opreme in oblek. Če bi bil to naš hodnik, ne bi niti trznila, ampak pri Poloni je bilo zmeraj vse kot iz škatlice … in ne iz škatle. »A se selite?«

Polona je skomignila z rameni in to me ni niti najmanj pomirilo. 

Samo dveh vrst odziva sem zmožna, kadar me kaj tako šokira: ali izbruhnem v brbljanje brez repa in glave ali pa zajecljam nekaj tako butastega, da mi vzame sapo (in dar govora, na srečo). »A v tople kraje?« Saj vem, da ne potrebujete dodatnega pojasnila, kaj je bilo tokrat.

Poloni se (jasno) ni zdelo smešno, jaz pa sem se zahihitala samo zato, ker mi je bilo nerodno. 

»Pridi, greva v mojo sobo,« je rekla, ker je (v nasprotju z mano) zrela in normalna punca.

Tudi njena soba je bila videti, kot bi jo razdejal tornado. Police so bile izpraznjene, tla so bila prekrita s kovčki in potovalkami. Ne vem, ali je Polona opazila, da mi je odneslo čeljust in sem hlastala za zrakom. To ni spominjalo na priprave na dopust, ampak na konec sveta.

»Saj ti bom vse povedala,« je zamomljala.
 

O (ne)sreči in (ne)popolnosti

Sedli sva na posteljo in Polona je objela najbližjo blazino. Tudi jaz sem čutila, da potrebujem oporo, zato sem zagrabila najbližjo plišasto igračo, puhastega lemurja z ogromnimi očmi, in nehote sem pomislila, da sva si podobna.

»Moja starša se ločujeta,« je rekla Polona in tesneje stisnila blazino. »Že prej sta se kregala, med prazniki pa sta dokončno sklenila, da gresta narazen. Stanovanje bomo prodali; midve z mami greva začasno k babici, oči pa bo do prodaje tu. Nato si bo tudi on poiskal novo.«

Štiri preproste povedi, jaz pa sem jo gledala, kot da mi razlaga jedrsko fiziko. Njena starša se ločujeta. Polona se seli. Počasi, zelo počasi so informacije prodirale do tistega, kar bi morali biti moji možgani.

»Sem vedela, da je nekaj narobe,« sem zašepetala, kot da je edino pomembno, da se nisem motila. Postalo me je sram, zato sem dodala: »Hočem reči, presneto, no.«

Poloni so se zasolzile oči. Glede na to, da v vseh teh letih še nikoli ni pokazala čustev, me je to povsem pretreslo. Vodene oči so pri njej pomenile isto, kot če bi si jaz iz obupa ruvala lase. 

»Jaz pa sem bila prepričana, da imaš popolno družino,« sem bleknila, ker sem bila v šoku. »Zmeraj ste hodili smučat, plavat, na sprehode, starši so ti kupili, kar si želela, prvi so ti dovolili uporabljati telefon in družabna omrežja, hodili so te gledat na tekme …« Že medtem ko sem govorila, sem se zavedala, kako trapasto zveni. To res niso reči, ki bi delale srečno družino. 

A me na žalost ni ustavilo. »Tvoja mami je bila zmeraj tako lepa in urejena in prijazna in umirjena in tvoj oči je bil vedno za štose, tak car.«

Polonine zenice so plavale v solzah.

»Nikoli si ne bi mislila, da se bosta ravno tvoja dva ločila. Tako … popolni ste zgledali skupaj.«

»Ni-ni-nismo bili …« je zajecljala Polona in skoraj prepolovila blazino v naročju.

Potem sem jo objela in na glas zajokala za obe.
 

Vse te družine

Dolgo sva se pogovarjali, kako je mogoče, da se nekatere velike ljubezni sprevržejo v veliko nerazumevanje ali celo sovraštvo, in najmanj stokrat sem ji zatrdila, da brez dvoma ni tako po njeni krivdi. Starši nikoli ne upoštevajo otrok, ko gre za kaj pomembnega, zmeraj delajo po svoje – in otrok niti približno nikoli ne more biti kriv za nič, kar zadeva njihov partnerski odnos, ker so oni odrasli in zrelejši in bi jih moral otrok povezovati, ne pa ločevati. Čisto na koncu, ko sva že skoraj sklenili, da je bolje, da gresta dva narazen, kot da se pobijata, sem jo še s strahom vprašala:

»Ali to pomeni, da se boš prešolala?«

Poloni se je prvič tisto popoldne (najbrž prvič v tem letu!) čez obraz prikradla senca nasmeška. »Ne, mami pravi, da ne!« je povedala med olajšanim izdihom. »Babica ne živi tako daleč in mami pravi, da me bo vsak dan pripeljala v šolo. Oči bo pa itak še nekaj časa tu, in vsak drugi teden bom pri njem.« Od nekod je privlekla namizni koledar, kjer je natančno označila, katere tedne bo pri mami in katere pri očetu. Poskušala sem si jih zapomniti, ampak sem bila preveč razburjena in so mi spominske celice sproti umirale. Mi bo že še enkrat povedala. 

Ko sem se pozno zvečer vrnila domov, sem v veži s hvaležnostjo ošinila naše škatle, ki so pomenile samo nered in ne selitve. V njih je bila krama, ki je ne potrebujemo več, ne pa vse naše življenje. Potem sem stekla v dnevno sobo, kjer je mami buljila v telefon, ati pa je s posodami ropotal po kuhinji. Že stokrat sem mislila, da bosta šla narazen, a sta še kar tičala skupaj. Včasih sem pomislila, kako bi bilo, če bi se ločila in bi imela dve družini … Toda šele danes me je zares zadelo, kaj natančno to pomeni. To in pa spoznanje, da nič na svetu ni popolno, tudi če se na prvi pogled zdi, da je. Samo to je, da si vsak po svoje prizadeva, da bi bil srečen.
 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

PIL je mesečna revija, ki združuje vse, kar najstnike najbolj zanima, jim pomaga skozi najstniška leta, jih zabava in jim širi obzorja.
Več o reviji >