Kristijan Musek Lešnik: Pomislimo, kaj lahko naredimo zase in za druge

Pred kratkim je pri Mladinski knjigi izšla njegova knjiga Nekaj ti želim povedati, v kateri je nanizal odgovore na nekaj bistvenih življenjskih vprašanj. Zapisani so v spodbudnem in opogumljajočem tonu, ki ga v teh napornih časih tako zelo potrebujemo.
 

Kako ste preživeli zadnje tedne, odkar je bila razglašena vsesplošna epidemija? 

Rad bi rekel, da sem imel več časa za družino, nove kulinarične poskuse, dokončanje štirih knjig in Liffe s kavča. V resnici sem pa čisto preveč za računalnikom. Na srečo imam soprogo in otroka, ki me znajo odlepiti od dela in zvleči na sprehod tudi takrat, ko se glasno upiram, da sploh ne omenjam naše pasje terapevtke. Pogrešam pa druženja s prijatelji ob športu in po njem, ter pred pevskimi vajami in koncerti in po njih. Tako kot vsak med nami pogreša nekatere stvari, ki smo jih imeli za samoumevne in jih danes znamo ceniti bolj kot takrat, ko smo jih imeli v roki.
 

V zadnjem času veliko govorimo o stiskah, nemiru in tesnobi, ki se v takšnih okoliščinah porajajo pri ljudeh precej pogosteje. Ste kaj od tega čutili tudi vi?

Tesnoba je naraven odziv na izgubo nadzora nad okoliščinami v življenju. Da psihologi to vemo, ne pomeni, da smo imuni proti tem občutkom. Tudi jaz ne. Imam pa privilegij, da se ukvarjam s pozitivno psihologijo, s tisto vejo naše stroke, ki hoče krepiti psihološke moči, ki pomagajo lažje prebroditi težavne okoliščine. Ta »psihološka preventiva« je še toliko bolj pomembna v času, ko smo zaprti v manjše skupnosti, kjer lahko frustracije, stiske in jezo nehote izrazimo v odnosih s tistimi, ki jih imamo najraje in so nam najbolj dragoceni. 
 

Kaj svetujete ljudem, ki v tem času čutijo stisko? 

Dve izjemno močni zdravili sta za trenutke, ko nam je težko. Ljudje, ki jih imamo radi, in stvari, ob katerih uživamo in nas sproščajo. Najprej pomislimo, kaj lahko naredimo sami zase in za svoje počutje. In kaj lahko naredimo za druge oziroma drugi za nas. Za začetek lahko manj časa namenjamo stvarem, na katere ne moremo vplivati in so le vir frustracij, jeze, tesnobe. Namesto tega je bolje več pozornosti namenjati stvarem, ki nam sprožajo prijetne občutke, ki jih počnemo z veseljem in nam pomagajo polniti notranje baterije. Predvsem pa ljudem, ob katerih se počutimo dobro. Marsikaj lahko naredimo tudi za boljše počutje drugih in jim pomagamo lažje prestati neprijeten čas. 
 

Kako bodo to obdobje doživeli otroci? Med pomladnim valom epidemije je v medijih precej odmevala vaša izjava, da bo večina otrok zaprtje šol in vrtcev preživela brez hujših travm. Mislite, da bo tako tudi po jesensko-zimski karanteni? 

Tako sem verjel in tako se je spomladi tudi pokazalo. Jesenski val epidemije žal sovpada s časom sezonskih nihanj razpoloženja in bolj pogostih tesnobnih občutkov pri mnogih ljudeh. Obenem nam je sprememba ure odnesla eno dragoceno večerno uro svetlobe. Če ne bomo naredili nič za boljše počutje, sami pri sebi in kot skupnost za najbolj občutljive in ranljive, žal v tem valu in po njem pričakujem več težav. Pri otrocih in odraslih. Ravno zato se mi zdi tako pomembna preventiva, skrb za lastno zdravje in počutje ter duševno zdravje najbližjih. In tukaj lahko res naredimo veliko. Zase in za druge. 

Kdaj se tesnoba lahko pojavi tudi pri otrocih? 

Če bodo pri odraslih okrog sebe prepoznali pretežno močna neprijetna čustva, strahove, nemoč, jezo in ob tem čutili, da odrasli v teh razmerah teh občutkov ne obvladujemo. Ključni so torej naši odzivi in zgledi. Ta odgovorna vloga zgleda odraslih je v takšnih časih še bolj pomembna kot sicer. 
 

Kje bi lahko otroci zaradi nastalih razmer čutili največji primanjkljaj?

Viri stisk za otroke so lahko različni. Pri nekaterih otrocih se lahko kot breme pojavi občutek odgovornosti za prenos bolezni na nekoga, ki ga imajo radi. Pri mlajših otrocih se lahko pojavijo strahovi pred virusom in boleznijo, ki vodijo v pretirano in kompulzivno umivanje in neracionalen strah. Nekateri imajo lahko resne težave s šolo na daljavo. Pri nekaterih, in ta del me res skrbi, se lahko pojavi strah pred socialnimi stiki. Želel bi si, da naši mladostniki ne bi bili zaradi epidemije prikrajšani za tiste dragocene občutke na prvih šolskih plesih, ob prvih stiskih rok, nerodnih objemih in nespretnih poljubih, ki so tako pomemben del odraščanja.
 

V tem obdobju so otroci več doma in starši so dobesedno prisiljeni biti več z njimi. Mnogim se na novo poraja vprašanje, kako in koliko znajo še biti skupaj.

Včasih se mi zdi, da v želji ponuditi otrokom najboljše odskočne deske za življenje pozabljamo, da so najpomembnejši temelj dobrega počutja in psihološkega blagostanja odnosi. Daleč pred drugimi dejavniki, ki vplivajo na kakovost življenja. Namesto da bi otrokom dali sebe in svoj čas, jih razvažamo na dejavnosti, kjer se sicer učijo in razvijajo nova znanja in veščine, zmanjkamo jim pa mi. 
Vem, da ima marsikateri starš v tem trenutku resne in hude skrbi. Je pa epidemija lahko tudi priložnost, da z otroki preživimo kakovosten čas ob družabnih igrah, pogovoru ali drugače. Žal mi je za slehernega starša, ki ima občutek, da je prisiljen preživljati čas s svojim otrokom. Toliko bolj, ker s perspektive nekoga, ki ima že skoraj odrasla otroka, z obžalovanjem gledam nazaj na vsak trenutek, ki ga nisem bolj kakovostno preživel z njima. 
 

A v socialnih veščinah, katerih pomen tudi vi tako pogosto poudarjate, se otroci urijo predvsem med neposrednim druženjem z vrstniki. Kakšne spremembe bi se lahko zaradi trenutnih okoliščin zgodile na tem področju? 

Predvsem upam, da jih bo čim manj. Že tako se socialno življenje otrok vse bolj seli v virtualni svet družbenih omrežij. Otrok ni v gozdovih, na pašnikih, drevesih, še na igriščih so manj kot včasih. Tisto, kar vidim kot eno od redkih prednosti epidemije, je, da vse več otrok pravi, da pogrešajo vrstnike. In hrepenijo po živih stikih. Nepopravljivi optimist v meni upa, da se bo ta želja po druženju z vrstniki prenesla v čas po epidemiji. 
 

So težave, s katerimi se v teh časih tako pogosto srečujemo, povezane tudi s tem, da smo odrasli in otroci manj trpežni in prilagodljivi?

Verjamem, da res. Naravno je, da starši otroke zaščitimo pred nevarnostmi in grožnjami. A gremo pri tem včasih predaleč in jih skušamo zaščititi pred vsako frustracijo in neprijetnim občutkom. Ne, ker otrok ne bi zmogel prenesti, da gre iz trgovine brez čokolade. Zato, ker MI ne moremo prenesti njegovega joka in občutka, da se jezi na nas, jo kupimo. Prevečkrat tudi posegamo v situacije, ki bi jih otroci morali reševati sami. Prevečkrat otroke rešujemo iz zadreg, namesto da bi jih pustili, da doživijo izkušnjo prevzemanja odgovornosti, četudi neprijetno. S tem jim odvzemamo priložnost za dragocene učne izkušnje, ki bi jih učile obvladovati frustracije in stiske. 
 

Takšne stiske se pogosto začnejo že v vrtcih, nadaljujejo pa v šolah … 

Včasih se mi zdi, da nekateri starši pričakovanja in zahteve vzgojiteljev in učiteljev prehitro razumejo kot grožnje in ustrahovanja. V vrtce in šole vstopa  vse več otrok, ki so vajeni, da se okolica prilagaja njim, ne pa obratno. V skupnosti, ki zahteva sobivanje, ne more biti vse tako, kot si želijo. To sproža frustracije, otrok pa poišče pomoč starša, da ga odreši iz situacije, ki jo doživlja kot vir tesnobe. Ni vsaka stvar, ki jo posamezen otrok občuti kot neprijetno, neprimerna pedagoška praksa.
 

Gre torej bolj za zdravo postavljanje meja? 

Otroci, ki bodo z odraščanjem vstopali v vse bolj kompleksen svet, se morajo naučiti odgovornosti. Ne zaradi kaprice odraslih. Zato, ker bo njihovo življenje dosti lažje, tako kot življenje drugih z njimi. Odgovornosti do sveta, do sebe, do drugih in do stvari se ne da učiti drugače kot z mejami in posledicami, kadar jih otrok prestopi. Bistveno je, da jih znamo uveljavljati kot empatični, skrbni, topli, pravični odrasli. Če bomo sledili le občutku, da otrok najbolje ve in čuti, kaj potrebuje, bomo dolgoročno škodovali ne le otroku, ampak tudi drugim, ki bodo pozneje trpeli posledice naše neodgovornosti in nekompetentnosti. 
 

Znani ste po kritičnih pogledih na šolo in nekatere njene mehanizme. In vendar ste nekje zapisali, da verjamete, da bi lahko bil slovenski šolski sistem prijaznejši do otrok, staršev in učiteljev. Kako?

Mislim, da je šolski sistem v nekaterih pogledih strašansko zastarel mehanizem, ki z vsakim letom bolj zaostaja za spremembami v svetu zunaj šol. Verjamem, da je model šole, ki otroke namesto po znanjih in interesih združuje po datumu proizvodnje, znanje pa posreduje v obliki izoliranih enot, velikokrat v obliki množice podatkov, ki jih otrok ne more smiselno razumeti in predelati, zastarel. Izrazito poudarja kognitivni, razumski del osebnosti, zanemarja pa druge temeljne plati odraščajočega človeka, od socialne, čustvene do telesne in duhovne. Pa še na kognitivnem področju škriplje, otroke zasipamo s podatki, namesto da bi jih učili kritičnega mišljenja in jih postavljali pred resne izzive, ki bi zahtevali, da do konca napnejo in izkoristijo možgane. Ko gre za učitelje, bi si seveda želel, da bi sistem spodbujal več poguma in avtonomije, ampak za to bi jih morale opogumljati že pedagoške fakultete.
 

Pred kratkim ste izdali knjigo Nekaj ti želim povedati, v kateri ste zbrali nasvete in misli o različnih življenjskih vprašanjih. Posvetili ste jo svojima otrokoma. Kako sta komentirala to knjigo?

To bi morali vprašati njiju. Upam, da se jima zdi lepo. In da jo bosta tu in tam vzela v roke. Ne, da bi se obremenjevala z mojimi mislimi in pričakovanji, pač pa zato, da dobita potrditev, da bom kot oče najbolj srečen, če bosta ubrala takšne poti in navezovala takšne odnose, da bosta srečna predvsem sama. Pa da bi jima, ko bosta v vlogi staršev, zazvenelo, da cilj starševstva ni oblikovati otroke po svojih željah, pač pa omogočiti jim, da uresničijo svoje potenciale in razvijejo pogum in druge moči, da bodo lahko samostojno korakali skozi življenje, z vsemi njegovimi vzponi in občasnimi spotiki, tudi brez nas. 
 

V uvodu h knjigi ste zapisali, da ste si nekoč želeli biti superstarš. Kasneje ste to željo opustili.

Zdi se mi, da gremo vsi skozi tisto fazo mladostniške upornosti, ko pri lastnih starših prepoznavamo množico napak in se odločamo, da bomo sami nekatere stvari počeli drugače. Da bomo idealni starši. Ampak superstaršev ni. Tudi tisti niso, ki prebirajo množice priročnikov in jim poskušajo slediti. Pa nimam nič proti branju in širjenju obzorij, marsikdaj nima smisla odkrivati tople vode, če so jo že drugi starši pred nami in če so svoje izkušnje zapisali v knjige. Sem pa pri znancih, ki so vzgajali otroke po nasvetih iz priročnikov dostikrat opažal, da so ob tem izgubili del svoje avtentičnosti. Mislim, da avtentično starševstvo temelji na lastnih izkušnjah, zdravi pameti, iskrenosti, predvsem pa intuiciji. V tem smislu upam, da sem bil dovolj avtentičen starš. Za titulo superstarša pa znam že sam našteti preveč lastnih napak – verjamem, da bi moja mladostnika še kakšno več. 

V knjigi Nekaj ti želim povedati ste položaj starša opredelili tudi kot posrednika med otroki in svetom. Kakšen posrednik naj bo torej starš v času epidemije, »koronakrize«, zaprtih vrtcev, šolanja na daljavo in socialne izolacije? 

Mnogim staršem je danes zares težko. Čas je za nekatere še veliko bolj neprijeten in neprijazen kot za druge. Epidemija in njene posledice sprožajo občutke frustracij, tesnobe, jeze. Če se nenehno ukvarjamo s premišljevanjem o stvareh, na katere ne moremo vplivati, le krepimo svoj lastni občutek nemoči, temu pa hitro sledita nezadovoljstvo in jeza. Pomembno je, da naših neprijetnih občutkov ne prenašamo na otroke. Bolje ko znamo odrasli obvladovati svoje občutke, bolje se bodo tega lahko pri sebi naučili tudi otroci. To ne pomeni, da je treba občutke pred otroki skrivati – čutijo nas bolje kot kdo drug. A se mi zdi bistveno, da znamo njihovo pozornost usmerjati k stvarem, ki jih lahko nadzorujejo. Tako kot našo. 
 

Kateri nasveti in prakse s področja pozitivne psihologije, ki ste jo prav vi pri nas začeli promovirati in razvijati, bi nam lahko v tem obdobju prišli prav?

Dr. Martin Seligman, utemeljitelj pozitivne psihologije, pravi, da psihološko blagostanje – občutek »dobro mi je« ─ temelji na ključnih stebrih: odnosih, prijetnih občutkih, angažiranosti, smislu in dosežkih. Veliko dobrega lahko zase in tudi za naše otroke naredimo v tem času pa tudi sicer, že če zavestno skrbimo za svoje odnose, za tople in vzajemne stike z ljudmi, ki jih imamo radi in nam veliko pomenijo. V času, ko smo neprestano bombardirani z neprijetnimi novicami, lahko na eni strani poskrbimo za to, da nas doseže manj tistega, kar nas spravlja iz tira (včasih je dovolj že ugasniti televizor in izključiti družabna omrežja), in na drugi strani svojo pozornost usmerimo k stvarem, ki nam sprožajo več prijetnejših občutkov. Smiselno je, da se čim več ukvarjamo s stvarmi, pri katerih uživamo, ki nam vzbujajo občutek smiselnosti. Dobro je, da znamo prepoznati vsakdanje majhne uspehe in zmage. Vse to nam lahko pomaga ohranjati boljše razpoloženje, obenem pa s tem pomagamo ohranjati boljše razpoloženje ljudem okrog sebe.
 

Kaj bi »na srce položili« staršem in otrokom? 

Da je včasih ena ura, ki jo skupaj preživijo za mizo z družabno igro ali pa na skupnem sprehodu, veliko več vredna od ene ure matematike, ene ure sesanja stanovanja, ene ure pranja perila … Ljudje v visoki starosti nikoli ne obžalujejo nedokončanega računa, neobrisanega prahu in nepolikanih srajc – kar obžalujejo so zamujeni trenutki z najdražjimi.
 

Kaj pričakujete in kaj si želite v letu 2021?

Ne znam napovedati konca epidemije. Si pa želim njenega čimprejšnjega konca. Kot psiholog si ne delam utvar in pričakujem, da bodo številni otroci in odrasli iz epidemije odnesli praske, ki se bodo nekaterim hitro zacelile, pri drugih pa bodo lahko stiske, tesnoba, občutki nemoči ostali še kar nekaj časa. Želim si, da smo dovolj zrela, empatična in srčna družba, da bomo znali podpreti tiste, ki jih bo ta čas zaznamoval bolj kot druge. Kot človek, ki se ukvarja s pozitivno psihologijo, upam, da bodo odločevalci razumeli, kako pomembno je, da delujemo bolj proaktivno in preventivno ter otroke in mlade veliko bolje opremljamo z veščinami in močmi, ki jim bodo omogočale lažje obvladovati in premagovati morebitne druge krize v življenju. 
Želim si, da se bodo maja in junija devetošolci in maturanti zavrteli na valetah in maturantskih plesih. Prijeli za roke, stisnili skupaj, brez strahu, da delajo kaj napačnega. Če se bo kje za kakšnim vogalom zgodil še kakšen poljub, pa toliko bolje. Želim si čim prej na sprehodu videti pare, ki se bodo držali za roke, prijatelje, ki se bodo ob srečanju objeli, in otroke, ki se bodo lovili.

Članek je bil objavljen v reviji Pogled

Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >