Igra je popotnica za življenje
Potem ko so kroglice pregelk enkrat med sestanki popustile, me je rešila Igra po dansko. Vas zanima, kako?
Igra po dansko je nova knjiga avtorice uspešnice Vzgoja po dansko. Avtorica Iben Dissing Sandahl ima več kot dvajsetletne izkušnje na področju otroške psihologije in vzgoje. Igra po dansko je priročnik za vzgojo uravnoteženih, trdoživih in zdravih otrok z igro.
Danska ima bogato zgodovinsko, kulturno in pedagoško tradicijo, ki po avtoričinem mnenju Dance loči od drugih narodov. Danci zaupajo drug drugemu. Njihova pedagoška spoznanja se zdijo vznemirljiva, eksotična in navdihujoča in temeljijo na konceptu, ki trdi, da otrok potrebuje zadosti prostora, da raste in se uči v območju, ki je zanj primerno, s pravo mero pomoči.
Če otroka preveč potiskamo ali vlečemo v določeno smer, lahko izgubi veselje do učenja in se ga poloti anksioznost. Uspeh in veselje, ki ju otroci občutijo ob prosti igri, odsevata v moči njihovega notranjega kompasa.
Igra je osnovna potreba otrok. Prav tako kot potreba po hrani, spanju, vodi. Danes imajo otroci malo časa, da prisluhnejo lastnim potrebam. In igra jim to omogoča, saj se med prosto igro sprostijo in so še posebej dojemljivi.
V knjigi Igra po dansko najdemo kup namigov, kako vsakdanje življenje vključiti v igro. Ja, prav ste prebrali. Ne obratno. Avtorica zapiše zaobljubo igri. »Strinjamo se, da se bomo v tem času igrali. Obljubljamo, da bomo med igro odprti in da bomo sprejeli, karkoli se zgodi. Igramo se skupaj, zato se bomo potrudili, da bomo ustvarili igrivo razpoloženje, v katerem je prostor za vsakogar. To je varen kraj, kjer ni nobene potrebe, da se branimo.«
Otroci so odvisni od skrbnosti, predanosti, izzivov in reda, ki jih zagotovimo odrasli. Ravsanje, sprehod, ples, domišljijska igra vlog, petje, igre s pravili, simbolna igra, ustvarjanje in zame največji izziv, ki ga avtorica poimenuje »spravite se na tla«.
Na tla razgrnem odejo. Če se le da, to počnemo ob istem času, saj predvidljivost ritma ponuja udobje in varnost. In se spravim na tla. Za 15 minut. Otroci zdaj že vedo, da je to posvečeni čas, namenjen izključno njim.
To, da sem navzoča, sproščena in odprta za vse, kar se utegne zgoditi, je zame velika lekcija.
Očitno mi kroglice pregelk niso pomagale in sem enkrat vmes med roditeljskimi sestanki in popoldanskimi taksi-mama obveznostmi postala odrasla oseba, ki je izgubila igrivost. Naše naloge sem optimizirala tako zelo, da se mi je igra (če po mojem okusu ni služila kateremu od opravil) zdela potrata časa. Pa res ni tako. Prepustiti se je treba trenutku in se preprosto igrati. Saj igra mora biti zabavna. In ne vedno poučna.
In morda – ko se jutri zjutraj pogledam v ogledalo, (poleg podočnjakov) vidim mamo in žensko, ki je spet našla igrivost. In ne ženske, ki bi se zmrdovala nad sosedovo bolj zeleno travo, ki za vsak slučaj otrok raje ne bo pohvalila, saj se »potem tako hitro pokvarijo«. Želim si videti mamo, ki vzpodbuja otroke in ki jim iskreno postavi meje in pravila, kaj je ok in kaj ni. In se tudi sama teh pravil držim.
Ko se tako trudim vzgajati otroke v srčne ljudi, sem nekje vmes togo pozabila, kako pomembna je igra kot privzeta nastavitev. Ne le kot posvečeni čas, ampak tudi kot popotnica za kasnejše življenje. In morda – čisto po tiho in malo upam – morda se bom enkrat zahvalila, da sem nekaj v življenju naredila prav.
Naj bo priročnik Igra po dansko navdih, kako se igrati z otrokom. Kako lahko vsakdanje situacije spremenimo v igrive. Tri, štiri, zdaj. Naj se igra začne.
