Drage mame, kako ste?
Da je materinstvo nekaj lepega, slišimo pogosto. Da je tudi naporno, pa bolj poredko.
Dejstvo je, da je materinstvo odgovorno. Zato lahko poraja tudi čustva, kot so jeza, strah, žalost in celo odpor.
Kljub temu še vedno obstaja nekakšen nezapisan kodeks, da mora biti mama vedno in povsod samo ljubeča, sočutna in skrbna. Občutke, ki niso v skladu z njeno negovalno funkcijo mora obvladati, pomesti pod preprogo in kar najbolj vzorno skrbeti za otroka. In organizirati gospodinjstvo. In hoditi v službo. In biti urejena. In še kaj.
Le kako ji to uspe?
Sarah Jessica Parker (poznate jo iz serije Seks v mestu ali aktualnejše In kot bi mignil ...) je pred nekaj leti nastopila v naslovni vlogi romantične komedije z naslovom I Don't Know How She Does It (pri nas so ime filma prevedli v Le kako ji to uspe?). Igrala je super uspešno, a super zaposleno mater in ženo, ki počasi, a zanesljivo ugotavlja, da ne (z)more več uspešno žonglirati med zahtevno službo in družinskim življenjem. Navkljub lahkotnosti pa ta precej tipična, hollywoodsko romantična filmska zgodba na svoj način priznava, da (pre)zaposleni materi lahko kdaj poči film.
Še eno, predvsem bolj (za)resno zgodbo v popolnoma drugačnem slogu pripoveduje film The Lost Daughter, ki ste ga v zadnjih mesecih morda ujeli na Netflixu, nastal pa je po knjigi Elene
Ferrante, ki bo v slovenskem prevodu letos izšla tudi pri Cankarjevi založbi. V filmu spremljamo še eno mamo v stiski. Njene odločitve in ravnanje so vse prej kot preprosti in pričakovano materinski …
Glavna junakinja, univerzitetna profesorica Leda, med počitnikovanjem na grškem otoku spozna mlado mamo in hčer, njun odnos pa jo spomni na lastno materinstvo. Sama je hčeri, ko sta bili stari štiri in sedem let, zapustila za tri leta. Ob očitku, kako je lahko naredila kaj takega, Leda odvrne, da je bila zelo utrujena …
Kaj mama lahko čuti?
Kaj imata skupnega ta dva tako zelo različna filma? Vsak od njiju nam slika stisko neke matere. Prvi iz tega naredi komično-šaljivo peripetijo, drugi pa gre precej globlje in pripoveduje o tistih tabuiziranih čustvih, ki jih verjetno do neke mere pozna vsaka, še tako skrbna, ljubeča in predana mama, ki pa je obenem ambiciozna in emancipirana, skratka, v življenju ne želi biti »samo« mama.
Matere so po mnenju večine najbolj odgovorne za otrokovo srečo.
A zakaj tako težko govorimo o tej plati materinstva? O tistih dneh, ko se nam zdi, da ne zmoremo, da smo slabe mame, da delamo vse narobe in da bi kot matere najraje – če bi to šlo – dale odpoved ali pa si vzele vsaj dolg, dolg dopust?
Znana socialna antropologinja Sheila Kitzinger v knjigi Me, matere zapiše, da je materinstvo danes »pod tako strogim drobnogledom, kot ni bilo nikoli prej«. Poleg tega še vedno obstaja »mit o mogočni boginji, ki je stvarjenje in življenje in je nagonsko povezana z virom bivanja ter je zato izjemno modra; mit o materi, ki je vseljubeča, mit, da matere točno vejo, kako morajo ravnati z dojenčki, ker je to vse nagonsko, in da matere svoje otroke ves čas obožujejo in do njih gojijo le nežna čustva, kar je posledica biološkega dejanja rojstva. Mit, da so matere nesebične in radodarne in da jim največje zadoščenje daje žrtvovanje same sebe …« zapiše Kitzingerjeva.
Pravljica brez podlage
Kdo je avtor tega mita, te pravljice? Nekoliko verjetno tudi same mame. Hrepenimo po tem, da bi bilo materinstvo predvsem lepo in popolno, ker je tako pač dosti lažje in preprosto fajn. Ampak, kako naj bi naloga, ki jo ima mati – torej negovati, vzgojiti in spremljati malo štručko od vsega začetka pa tja do najstništva, mladostništva in še dlje – kako naj bi bila ta naloga sploh preprosta, zabavna in kratkočasna?
Priznajmo si, da od sebe pogosto pričakujemo preveč.
Ob takšnih željah lahko matere hitro pristanemo na trdih tleh. Sploh če pomislimo, koliko izkušenj z otroki ima dandanes običajno novopečena mama. Naj še tako zavzeto bere priročnike, pogosto nima dovolj (ali pa sploh nič) izkušenj z dojenčki in majhnimi otroki. Če so včasih, ko so bile družine še velike in povezane, dekleta v zgodnjem otroštvu in najstništvu poskrbele za dojenčke, jih pestovale, se danes vse pogosteje dogaja, da mlada mamica prvič v rokah drži prav svojega dojenčka.
Torej ni čisto nič čudnega, da jo je ob tem malem, nebogljenem bitjecu pošteno strah. Tako neizkušena mama sproti in prvič zares »v živo« spoznava, kaj pomeni to, kar je nekje sicer že slišala ali prebrala – da potrebuje majhen otrok nenehno pozornost, da se ponoči zbuja, da dojenje ni najbolj preprosta stvar na svetu, da lahko dojenček neznosno joka in da lahko, ko se pokaka, prav pošteno smrdi.
Pot do osvoboditve?
Mnogo mater ima nerazumna pričakovanja do sebe. Morda pa bi si lahko za začetek priznale, da od sebe pričakujemo preveč, pa tudi, da so naši otroci drugačni, kot smo si jih naslikale v romantični sanjariji. To bi lahko bil prvi korak na poti do sproščenega, bolj umirjenega in predvsem realnejšega materinstva.
Vse naslednje korake pa pospremimo z opogumljajočo mislijo Kitzingerjeve, ki pravi, da »navadne, spontane, ljubeče matere, ki so se pripravljene učiti od svojih otrok in se nanje odzivati – vejo več kot vsi strokovnjaki skupaj.«
Slovenska super mama
Leta 2020 je imela Slovenija po podatkih Eurostata največji delež zaposlenih žensk z otroki v Evropi. Sicer se Slovenija že tradicionalno uvršča na najvišja mesta, ko gre za zaposlene matere. Še več: slovenske matere se po izteku porodniške najpogosteje vrnejo na delovno mesto za polni delovni čas in redko izkoristijo pravico do polovičnega delovnega časa do otrokovega tretjega leta ali pravico do skrajšanega delovnega časa do otrokovega končanega prvega razreda, če sta v družini dva otroka.
Statistike kažejo še, da so slovenske matere precej bolj vpete v gospodinjska opravila in vzgojo otrok kot pa recimo slovenski očetje. Čeprav se ti vse bolj angažirajo tudi na teh področjih, pa pogosteje prevzamejo prijetnejša ali preprostejša opravila (igro, šport, načrtovanje počitnic, vožnjo otroka na dejavnosti …), ženske pa poskrbijo za veliko manj prijetnih, a nujnih obveznosti (obiski pri zdravniku, obveznosti s šolo, skrb za higieno, prehranjevanje, nakupovanje obleke in obutve za otroka, organizacijo praznovanj rojstnih dni, nakupovanje daril …).
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Spoznajte revijo >
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
