Ko je obsojen nekdo, ki ni kriv
Petra Čeferina poznate kot znanega slovenskega odvetnika, Vasjo Jagra pa kot enega prodornejših in bolj branih raziskovalnih novinarjev.
Oba pa sta po novem tudi avtorja odvetniške kriminalke Sodni dnevi, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Naslov romana ne napoveduje konca sveta, pač pa napeto zgodbo, ki jo boste »pogoltnili« na mah. Pred tem pa preberite še, kaj sta o nastajanju nove slovenske kriminalke povedala avtorja.
Zakaj se odvetnik loti pisanja kriminalnega romana?
Peter Čeferin: Pri opravljanju odvetniškega poklica sem mnogokrat prišel do spoznanja, da so nekateri dogodki iz resničnega življenja pogosto bolj šokantni od še tako pretresljive literature. Zato sem se v tistih primerih, ki so se me posebej dotaknili, pri petinsedemdesetih letih odločil za literarne poskuse in napisal okoli štiristo kratkih zgodb. Izšle so v petih knjigah. V njih sem opisoval tiste primere, ki so me najbolj pretresli.
Za sklepno dejanje svojega literarnega ustvarjanja pa sem se odločil napisati roman. Pri pisanju se mi je pridružil nadarjeni mladi novinar in pisatelj Vasja Jager in tako je nastala knjiga, za katero bi lahko rekel, da sva sostorilca oba.
»Dogodki iz resničnega življenja so pogosto bolj šokantni od še tako pretresljive literature.«
Peter Čeferin
Vasja, zakaj se novinar loti pisanja kriminalke? Ali to pomeni, da kot novinar ne smeš napisati vsega, kar bi hotel?
Vasja Jager: Absolutne svobode ni nikjer. Gotovo ne morem napisati vsega, kar mi pride na ušesa. A to ni bil moj motiv v tej knjigi. Odgovor na vprašanje je enostaven: napisal sem jo zato, ker mi je Cankarjeva založba dala priložnost. Pravzaprav še zdaj ne morem verjeti, da mi je to uspelo. Vedno sem imel literarne ambicije, in ko je prišla ta ponudba, me je bilo kar malo strah. Ko sem Petru pošiljal prva poglavja, mi je zelo veliko pomenilo to, da jih je sprejel z navdušenjem in me spodbujal. To mi je dalo krila, da sem se pogumno lotil pisanja. Rezultat je pred vami. Upam, da vam bo roman všeč.
Bralci se bodo gotovo strinjali, da sta avtorja napisala zelo berljivo kriminalko. Zgodba pripoveduje o umoru bogatega Slovenca v Budvi, za katerega takoj najdejo storilca. Primer se zdi praktično zaključen, najde pa se odvetnik, ki verjame, da zadeva ni tako preprosta. Peter, zakaj se vam je pri bogatih izkušnjah iz odvetniškega posla zdelo najbolj pomembno napisati prav to zgodbo?
Peter Čeferin: Od vseh primerov, ki sem jih imel v neprekinjeni enainpetdesetletni odvetniški praksi, so me najbolj prizadeli in pretresli primeri, ko je bil nekdo obsojen, a po mojem globokem prepričanju ni bil kriv. Ko nekdo prestaja kazen, čeprav, po mojem prepričanju, ni storilec. V takih primerih sem se najbolj angažiral. Leta in leta sem vlagal vsa pravna sredstva. Šel sem vse do Evropskega sodišča za človekove pravice. Ko mi ni uspelo rešiti človeka, ki je po mojem mnenju nedolžen, sem se odločil za svojo dušo napisati knjigo o tem. Tudi zato, da objavim tisto, čemur državni organi niso prisluhnili.
Lahko povem, da je virov za to knjigo veliko. Najprej so to zapisniki sodnih obravnav, ki so se v resnici dogajale, pa poročila v medijih držav na območju nekdanje Jugoslavije ter pričevanja ljudi. Tem osebam sem obljubil, da njihova imena in priimki ne bodo nikoli prišli na dan, zaradi česar sva morala z Vasjo nekaj stvari spremeniti. Zamenjala in pomešala sva priimke, kraje, čase … Prepričan sem, da vas bo vsebina zanimala.
In vendar je vsaka podobnost z resničnimi dogodki, seveda, samo stvar naključja. Vasja, ali obstaja velika razlika med pisanjem novinarskega prispevka in literarnim pisanjem? Se ti kdaj zgodi, da ti uredniki pri časopisu rečejo, da si kakšen članek napisal preveč literarno?
Vasja Jager: O, ja! Moram reči, da uredniki na moje literarne tendence v novinarskih besedilih ne gledajo z največjo naklonjenostjo. Prav pred kratkim sem slišal, da imam »svetokriški« slog. Rad pišem, rad opisujem. Seveda to urednike z razlogom moti, ker vedno ne sodi v časopis ali v revijo. Čeprav je dober slog za dobrega novinarja zelo pomemben. Prav zato sem s takšnim veseljem sprejel pisanje te knjige. S pisanjem romana sem lahko izživel svoje literarne ambicije. Neizmerno sem užival, ko sem ustvarjal te like, živel z njimi, jih čutil. Ko začenjajo samostojno pot, se mi zdi, kot bi otroke pošiljal v svet. Res jih imam rad. V novinarstvu večino časa nastopam kot pasivni kronist družbenega dogajanja, redko mi je dovoljena interpretacija. To pa je knjiga, ki sva jo s »sostorilcem« Petrom napisala iz globin najinih duš. To je ta velika razlika v pisanju. Moram pa seveda poudariti, da jaz drugače gledam na ta primer. Ne bom sodil, kdo je kriv in kdo je nedolžen. Ko sem pisal to zgodbo, oblikoval junaka in njegove relacije, nisem imel pred očmi resničnega človeka, ampak sem se prepustil domišljiji.
»Ko sem pisal to zgodbo, nisem imel pred očmi resničnega človeka, ampak sem se prepustil domišljiji.«
Vasja Jager
Peter, se vam je na sodišču zgodilo kaj tako dramatičnega, kot se med procesom dogaja odvetniku v knjigi? So tudi v resnici mogoči takšni preobrati v zadnjem trenutku? Kar naenkrat se najde nov dokaz, priča se zlomi v ključnem trenutku …
Peter Čeferin: Odvetnik sem petdeset let in po vseh teh izkušnjah lahko rečem, da je prav vsaka kazenska zadeva za udeleženca velika sodna drama. Teh primerov je bilo ogromno. Ena je bila takšna, da sem se ji posvečal deset let in me je obsedla. Tisto, kar v knjigi piše o adutih obrambe, o preobratih, je vse res.
»Vsaka kazenska zadeva je za udeleženca velika sodna drama.«
Peter Čeferin
Verjamemo, da bodo Sodni dnevi uspešnica, me pa zanima, ali lahko računamo še na nadaljevanje. Vasja, bi napisal še eno kriminalko?
Vasja Jager: Bi. To potovanje je bilo res odlično, veliko sem se naučil. Res se je tudi v moji novinarski karieri nabralo veliko gradiva, ki bi ga lahko uporabil v fikciji. Upam, da mi bo to kdaj uspelo in bom potem komu, ki ne bo odgovarjal pred sodiščem, vsaj pokvaril jutranjo kavico, ko bo videl, kaj je »ta smrkavec« spet napisal.
O kom bi v tem primeru najraje pisal?
Vasja Jager: Pisal bi o bankirjih. To so moji »veliki prijatelji«, s katerimi sem tudi sam imel svoje sodne drame, ki sem jih sicer uspešno prebrodil. Na področju bančništva so se dogajale velike stvari, in čeprav vem verjetno samo promil tega, kar se je dogajalo, je bilo dovolj, da včasih nisem spal. Tu je res veliko snovi za odlične kriminalke.
Peter, je v vaši karieri še kaj, kar vam leži na duši in bi radi to zapisali?
Peter Čeferin: Povedal sem že, da so moj hobi kratke zgodbe. Mislim sicer, da se s tem romanom poslavljam od literarnega ustvarjanja. Je pa res, da sem to doslej rekel na predstavitvah čisto vseh svojih knjig. V zadnjih letih se jih je nabralo kar nekaj. Za vsako sem trdil, da je zadnja, pa se je potem izkazalo, da ni bila. (smeh)
Napeta kriminalka, ki sta jo napisala odvetnik Peter Čeferin in preiskovalni novinar Vasja Jager.