David Zupančič: Želim, da hči vzljubi knjige

Knjiga Življenje v sivi coni se je takoj povzpela na vrh vseh lestvic priljubljenosti in branosti. Duhoviti zdravnik je našel svoj glas na medmrežju in papirju ter z njim prevetril naše bralne navade. Tokrat sem se z njim pogovarjala predvsem o starševstvu in knjigah.
 

V zadnjih mesecih sem prebrala in poslušala veliko intervjujev s tabo. Si res dragocen vir informacij o zakulisju epidemije in našega zdravstvenega sistema. Znan si tudi po svojem odličnem smislu za humor. Kako ti te veščine pridejo prav pri vlogi očeta? Če se ne motim, sta se z ženo za otroka odločila sredi epidemije ...

Res je, hčerka Mina je rojena leta 2021. Odločitev za otroka ni bila težka, ker sva si ga z Ester oba zelo želela. Mene je še najbolj skrbelo dejstvo, da je bil delta sev SARS-CoV-2 izjemno nevaren za nosečnice. Tako sem se stalno bal, da bi Ester zbolela ali pa bi ji celo jaz prinesel okužbo iz službe.
 

To je moralo biti pa res stresno. Prva nosečnost je že tako bolj stresna, ker ne veš, kaj pričakovati in kaj dejansko pomeni roditi. Kakšen pa je bil tvoj pristop, ko si bil pri porodu?

Nisem imel posebnega pristopa. Morda predvsem to, da sem čim bolj učinkovita podpora. Povsem sem prepustil vodenje babici in navijal za Ester. Izkušnja je bila na koncu zelo lepa.
 

Kako dejstvo, da si zdravnik, vpliva na tvojo vlogo očeta?

Najtežje je zaradi dežurstev. Mladi starši doma zelo malo spijo – jaz pa dodatno bedim še v službi. Večkrat se je zgodilo, da sem prišel po nočni izmeni domov, kjer me je pričakala žena, ki je prav tako večino noči prebedela. Takrat bi oba potrebovala šest ur mirnega spanca, ne pa razposajenega dojenčka. Tudi v službi sem težje zbran, kar je problem, ker je moje delo miselno zelo zahtevno. Imava pa z Ester res veliko srečo, da nama veliko pomagajo stari starši in drugi sorodniki. Sicer sploh ne vem, kako bi si kdaj spočila!
 

Kako se pa tvoje strokovno znanje meša s starševstvom? Kakšen starš si, ko morate k pediatru? Si takrat lahko le oče ali si vedno tudi malo zdravnik?

Takrat sem res skoraj izključno starš. Seveda pediatrinja ve, da delam na infekcijski kliniki, me tudi kdaj kaj vpraša ali dodatno razloži. Ampak ji zelo zaupam in ne želim komplicirati.

Sta se z Ester pred odločitvijo, da postaneta starša pogovarjala o tem, kako želita vzgojiti svojega otroka?

Niti ne. S podrobnejšimi pogovori sva začela v času nosečnosti. Ester je tudi poiskala ogromno super profilov na Instagramu, kjer različne razvojne psihologinje delijo nasvete, znanja, znanstvena dognanja. Naročila sva si tudi nekaj knjig. Res ne želiva delati kakšnih impulzivnih ali nenačrtnih napak pri vzgoji, ki bi hčerki škodile na dolgi rok. V najbolj zgodnjem obdobju otroštva je človek zelo 'plastičen'. Marsikaj ostane z nami tudi v odrasli dobi.
 

Kakor koli je včasih doba interneta naporna, je pa res fino, da imaš praktično na dlani veliko koristnih informacij o starševstvu, ki ti res pomagajo. Kako pa gledaš na razmerje med značajem in vzgojo (nature vs. nurture)?

Mislim, da se je treba osredotočiti na tisto, na kar lahko vplivamo – to je vzgoja. Ob tem pa spoštovati karakter otroka in predvsem dobro vedeti, v katerem obdobju življenja se nahaja. Petnajstmesečna malčica denimo ne more 'izsiljevati', kakor to kdaj interpretirajo kakšni starši. Čustvuje na svoj način in seveda inhibicije še nima polno razvite. Podobno pač ne zmore mirno sedeti pri mizi eno uro in to, da želi po jedi zapustiti stolček, ne pomeni, da je 'nevzgojena'. S kaznovanjem in zatiranjem otroka, ki je v neki povsem normalni fazi odraščanja, se dela škodo. Ena zelo škodljiva misel je, da se lahko majhnega otroka 'razvadi s svojo bližino'. Dojenček in malček potrebuje starša. Ljudi skrbi, da bodo otroka razvadili, potem pa mu z izolacijo povzročajo grozne psihološke posledice. Vsem staršem res svetujem, da si preberejo čim več o razvojnih mejnikih otrok, da ne bo napačnih pričakovanj in nesmiselnih grajanj.
 

Kako se pa vidva z Ester usklajujeta pri vzgoji? Vsak par ima namreč kakšno stvar, o kateri se ne strinja, nam zaupaš vajino?

Se ne spomnim prav ničesar pomembnega iz glave. Mogoče le to, da sem jaz nekoliko bolj liberalen z zdravili. Ob bolezni bi Mini prej delegiral sirup, kot bi ga Ester. Kar je morda malo smešno, ker bi kot zdravnik moral biti jaz tisti, ki je bolj premišljen in zadržan. 
 

Kako pa ohranjata vajin odnos zdaj, ko sta starša? Otrok kar dobro prerešeta partnerstvo.

Tu ni hitrega in enoznačnega odgovora. Za res pristen in bližnji odnos je potrebnih več pomembnih navad. Ena je zagotovo iskren in odprt način komunikacije. Brez prikrivanja, brez trme. Povedati si je treba vse, lepe in manj lepe stvari. Nujno je tudi, da najdeva čas zase, torej brez Mine. Imava podoben smisel za humor. Sva zelo dobra prijatelja. In vedno je treba ohraniti v glavi to, da sva najtesnejša 'sodelavca', ko pride do otroka. Partners in crime. Tudi takrat, ko je težko, ko ne spimo, ko se ti zdi, da boš znorel. Takrat moraš imeti vedno v glavi, da sta starša na isti strani.

Kaj je bilo za vaju, kot partnerja, najtežje, ko se vama je pridružila Mina?

Najtežje se je bilo navaditi, da si nenadoma zelo prepričljivo potisnjen v drugi plan. Če si prej glavni akter v svojem življenju, potem nenadoma nastopiš v vlogi statista. Ni več važno, kdaj bi rad spal, kdaj jedel, kdaj odpeljal svojo partnerko na večerjo. Tudi občutek težke glave, ko si teden za tednom in mesec za mesecem neprespan. Tega se ne navadiš nikoli. Ti pa otrok predstavi eno povsem novo, najglobljo obliko ljubezni, zaradi katere je vse vredno.
 

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si postal oče? 

Predvsem to, da ti je nekaj lahko tako nečloveško naporno in tako izjemno čudovito obenem. 
 

Ja, otroci nam res dobro prevetrijo meje vzdržnosti. Kaj ti je pa najbolj všeč zdaj, ko si oče?

To, da me hčerka stalno sili v najboljšo verzijo sebe. Ob njej ne morem preklinjati, ne morem postati tečen, naveličan, ne morem se vse popoldne pritoževati ali cel dan lenariti na kavču. Morda 'ne morem' ni pravi izraz – gre bolj za to, da tega nočem. Za Mino želim biti najboljši človek. Želim ji biti vedno v podporo, vedno prisoten, vedno miren. In najlepši občutek je, ko opaziš, da ti gre dobro. Da si dober oče. Ni lepšega naziva. 
 

Kaj te je najbolj presenetilo, ko si dobil otroka, oziroma kaj je najdlje stran od tvojega pričakovanja starševstva?

Vedno sem si mislil, da otroci po 12 mesecih starosti začnejo sladko in dolgo spati. Saj vendar niso več dojenčki. No, če lahko uporabim angleško frazo – twenty and counting.
 

Kaj si želiš za Mino, ko odraste?

Da poišče tisto, kar jo v življenju najbolj navdihuje in navdušuje. In se temu v čim večji meri posveti. Ob tem pa ostane zvesta sebi. Z drugimi besedami – želim, da je srečna.
 

Se strinjam, to je res najbolj pomembno. Kako so tebe vzgajali tvoji starši?

Se ne spomnim čisto dobro. Upam, da uspešno.
 

A je kaj od vzgoje tvojih staršev, kar počneš tudi sam?

Podobno kot moji starši ne verjamem v nadiranje, kaj šele fizično znašanje nad otroki. Saj to v resnici niti ni več vzgoja, ampak preprosto nasilje. Glavno mi je, da se moja hčerka ob meni vedno počuti varno in prijetno. Tudi takrat, ko se glede česa ne razumeva.

Kaj pa misliš, da si v svojo družino prinesel iz svoje primarne družine?

Res veliko beremo. Želim, da vzljubi knjige, pravljice, pesmi. Zaenkrat dobro kaže.
 

To pomeni, da sta ti starša veliko brala?

Zelo veliko.
 

Kaj bereš Mini?

Zaenkrat najrajši zbirke pesmi Anje Štefan. Imam pa pripravljenih že kar nekaj pravljic, da se jim posvetiva, čim bo še malo starejša.
 

Katere pravljice so bile tvoje najljubše?

Ko sem bil v osnovni šoli, je izšel Harry Potter. V to sago sem se zaljubil. Pred tem sem imel rad zbirko pravljic, ki se je imenovala Finske pravljice. Ena mojih najljubših knjig je bila Alica v čudežni deželi. In pa zgodba o Martinu Krpanu, ki sem jo znal praktično na pamet.
 

Kaj pa bereš sedaj? Seveda, kadar ne pišeš svojih knjig.

Moj okus je zelo raznolik, moja nekoliko slaba lastnost pa to, da vedno berem več knjig hkrati. Slaba predvsem zato, ker traja bistveno dlje, da katero končam. Trenutno berem kriminalko Chrisa Carterja, knjigo Karantena Alojza Ihana, na nočni polici pa imam že pripravljeno knjigo Mož, ki je imel ženo za klobuk, avtorja Oliverja Sacksa. 
 

To je pa slišati kot tvoj urnik.  Še čisto za konec me zanima, glede na to, da si uspešen in odgovoren ali je v tebi kaj upornika? Kaj je bil tvoj najstniški upor?

Po maturi sem si pobarval lase na modro. Takrat sem se sam sebi zdel izjemno kul.