Igor Štiks: Ta človek piše samo zame

Je univerzitetni profesor, pisatelj, pesnik, esejist in literarni kritik. Predava in poučuje na koordinatah od Edinburga do Beograda, berejo pa ga na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. V slovenščini lahko beremo njegov politični triler W, ki po besedah Igorja Štiksa govori o tem, kar se nam je zgodilo v zadnjega pol stoletja. 

V romanu prek zanimivega glavnega junaka, levičarja Walterja, ki z leti postane vodilni desničarski mislec, spoznavamo, v kakšnem svetu živimo in zakaj je to tako, hkrati pa nas opomni, zakaj smo pozabili sanjati. W je roman, ki želi pokazati moč idej pa tudi moč strasti.
 

Zakaj ste za naslov izbrali prav črko W?

Bralec mora prebrati knjigo, da bi razumel skrivnosti črke W. Zato ker je to črka, ki skriva veliko zgodb in šele ob koncu romana se odkrije polni pomen, zakaj prav ta črka in zakaj je tudi v naslovu romana.

Kakšen je vaš pisateljski moto? Kaj vas vodi pri pisanju?

Moj pisateljski moto bi bil: Piši samo, kadar moraš. To bi pomenilo: Piši samo, kadar imaš kaj povedati. In prav to je tisto, kar me vodi. Pišem tako romane kot drame, akademska dela in teoretske ter esejistične tekste. Vsi se pogosto ukvarjajo z določenimi obsesivnimi temami, s katerimi živim že vrsto let. Tako je tudi roman W nastajal vsaj deset let. Nastajal je v času nastanka novih družbenih gibanj zadnjih deset, petnajst let. Nastal je v času, v katerem smo se začeli spraševati o alternativah. Nastal je v času, v katerem sem videl, da nam zmanjkuje spomina na tisto, kar je pravzaprav tradicija utopične akcije in delovanja, tradicija 20. stoletja, tradicija, ki je prišla do nas,  ki nas je določila ali s katero se moramo soočiti, tako z njenimi inspirativnimi deli kot s tistimi mračnimi.

Roman W k branju vabi tudi z intrigantnim napisom: »Kaj sploh pomeni boriti se za boljši svet?« Kaj torej to pomeni?

To je eno od najtežjih vprašanj današnjega časa. Vsi želijo boljši svet. Obrnite se okoli sebe. Politiki na Dunaju želijo boljši svet, ekološki aktivisti želijo boljši svet. Različni populisti trdijo, da bodo naredili boljši svet. Vprašanje je samo, kako, kakšne so naše ideje o tem boljšem svetu, kaj v resnici mislimo s tem. In ne nazadnje, kako se borijo za ta cilj?

V romanu W se posvečam levim idealistom, ki jih vodijo progresivne in emancipatorne ideje. Postavljam vprašanje; če se že strinjamo o tem boljšem svetu, v katerega želimo, je vprašanje, kako se zanj borimo. Ali se zanj borimo z besedami ali bombami? Ali se zanj borimo z osebno etiko ali z manipulacijo? Kako se borimo za ta boljši svet, je enako pomembno, kot je ta vizija boljšega sveta. Verjamem, da ta knjiga nagovarja različne generacije. Tiste, ki se spominjajo dogodkov iz te knjige, a so jih morda pozabili v zadnjih letih. Tiste, ki se želijo spomniti, tistim, ki jih zanima to, o čemer knjiga govori, ne nazadnje tudi novim generacijam, ki si predstavljajo boljši svet in morda želijo videti, kako so se pred njimi poskušali zanj boriti in kaj jih je čakalo. Čakala so jih števila presenečenja. Čakala so jih številna neobičajna srečanja, čakale so jih številne strasti in ljubezni. Čakala so jih velika prijateljstva in velika razočaranja. V tem pogledu je W roman, če citiram Nietzscheja, za vse in za nikogar.
 

Kakšne knjige pa najraje berete vi? 

Branje ... branje je neobičajna aktivnost, ki se ji nismo dovolj posvetili. Včasih smo brali, ker smo iskali odgovore. Včasih smo brali, ker smo se izobraževali. Včasih smo brali, ker smo morali, danes poskušamo brati, vsaj jaz pri mojih letih, tisto, kar me bo navdihnilo, da bolje razumem sebe in ljudi ter svet okoli sebe.

Včasih je to poezija, včasih to ni samo branje, včasih je to vizualno branje, kot je na primer gledanje filmov in serij, ki nam prav tako govorijo in prenašajo zgodbe. Včasih so to slabi romani z zanimivimi liki. Včasih so to odlični romani, ki jih bomo hitro pozabili. Včasih je en stavek, a potreben, včasih je to vprašanje magije, ki se zgodi, ko vam prava knjiga pride v roke ob pravem času in ko imate občutek, da ta knjiga govori prav vam, ne glede na to, kdo jo je napisal in kdaj. To je skrivnost branja in prav zaradi tega brez njega ne moremo. Prav zaradi tega nam daje prostor, ki ga nikdar ne bomo imeli kjerkoli, v katerem koli mediju. Upam, da bom imel bralca, ki bo pomislil: »Ta človek piše samo zame.«