Z revijo Ciciban že od nekdaj sodelujejo največji slovenski ustvarjalci za otroke. Zamenjalo se je veliko urednic in urednikov, vsak je pustil svoj pečat.
»Ko so mi leta 1945 zaupali urejevanje mesečnika za najmlajše, mi je bilo, kot da stojim pred ledino, v katero je treba zaorati prvo brazdo,« je ob petdeseti obletnici revije zapisal Josip Ribičič, soustanovitelj in prvi urednik Cicibana.
Med ustanovitelji so bili tudi Zorka Peršič, Oskar Hudales, Albert Širok, Majda Bojc, Andrej Kavčič in Kristina Brenkova, skupaj so 29. junija 1945 v Ljubljani zasnovali založbo Mladinska knjiga in že v prvo točko programa zapisali, da bodo v njeni zbirki izhajale slikanice in druge primerne knjige za najmlajše, najprej pa mesečnik za mlade bralce.
Brezplačni Ciciban za vse prvošolce
Prva številka je bila zasnovana, napisana in narisana v dveh mesecih. V izjemni nakladi 82.000 izvodov je izšla septembra 1945, torej komaj nekaj tednov po koncu druge svetovne vojne, v njej pa se skriva napoved, da ne gre zgolj za vzgojni pripomoček, učni list ali razvedrilo, temveč tudi za kakovostno literarno revijo. Že v prvi številki namreč najdemo pesmi, realistično povest v nadaljevanjih, dramatizacijo, avtorsko živalsko pravljico, ljudsko pripoved, slikopis, uganke, križanko, likovno delavnico – vse opremljeno z barvno umetniško ilustracijo, ki je bila za tisti čas nekaj posebnega.
Že pred Cicibanom so v slovenskem prostoru izhajale revije za otroke Vedež (1848–1850), Vrtec (1871–1944), Angelček (1887–1935), Zvonček (1900–1939), vendar so bile v velikem delu vzgojno ali versko naravnane, namenjene so bile nadomeščanju učnega gradiva v osnovnih šolah ali vzgoji otrok v dobre, po krščanskih načelih živeče ljudi. Josip Ribičič je imel z revijalnim delom bogate izkušnje, saj je ustanovil in urejal že reviji Novi rod (Trst, 1921–1926) in Naš rod (Ljubljana, 1928–1944), zato je po pričevanju Kristine Brenkove vedel, kako se tej stvari streže. V zelo kratkem času mu je uspelo k sodelovanju privabiti kakovostne avtorje, uredil pa je prve tri letnike revije. Zanimivo je, da je kasneje, leta 1961, ustanovil tudi revijo Kurirček (današnji Kekec), ki je bila kar več let glavna Cicibanova konkurenca.
Ribičiču je v zelo kratkem času uspelo k sodelovanju privabiti kakovostne literate (Otona Župančiča, Toneta Seliškarja, Franceta Bevka, Vero Albreht, Lili Novy) in ilustratorje (Maksima Sedeja, Iveta Šubica, Maksima Gasparija, Toneta Kralja, Maro Kralj, Marlenko Muk (kasneje Stupica), Franceta Slano), in tako se je Cicibanova zgodba začela. Je pa Ciciban takrat pomenil več kot zgolj branje. Bil je sopotnik in sogovornik otrokom, ki so odraščali po izgubi staršev, izkušnji vojne, begunstvu. V kontaktni rubriki Pionirčki pišejo so otroci delili svoje občutke in izkušnje, ki so bile pogosto boleče, a izpisane z otroško iskrenostjo in vero, da jih bo nekdo prebral. V tej luči lahko razumemo, zakaj je Kristina Brenkova ob Cicibanovi 50-letnici zapisala, da so ga otroci domov nosili kot dragocen zaklad. Bil je prostor, kjer so lahko spregovorili, kjer so jih jemali resno.
Vse naslovnice revije Ciciban od leta 1945
Pečat posameznih urednikov
V desetletjih, ki so sledila prvi številki, se je zamenjalo veliko urednikov in urednic in vsak je pustil svoj pečat. Ves čas je veljalo, da imajo v Cicibanu prednost slovenske avtorice in avtorji, se je pa delež posameznih zvrsti in žanrov pa tudi literature in poljudnih vsebin z leti spreminjal.
V času pesnika Lojzeta Krakarja (1949/50) sta bili skoraj enako zastopani proza in poezija. V obdobju Branke Jurca (1960/61–1964/65 in 1966/67–1970/71) se je povečal delež realističnih pripovedi, sodelovala je z etnologom Milkom Matičetovim, ki je zbiral in za Cicibana izbral ljudske pripovedi, in z Janezom Bitencem, ki je prispeval uglasbitve avtorskih pesmi.
S prihodom naravoslovca in ilustratorja Boža Kosa je bilo leposlovja in raznolike ilustracije manj, povečal pa se je delež igrive didaktike in zabavno-poučnih poljudnih vsebin. Kos je bil tudi sam odličen stripar z velikim smislom za humor, ki je nekatere strani, kot pravi anekdota, narisal in dopolnil kar v tiskarni na dan tiska. Njegova zabavna didaktika je vplivala na razvoj sodobnih učnih gradiv za nižje razrede osnovnih šol, uvedel pa je tudi Cicibanovo Veselo šolo. Ta se je kmalu razvila v vseslovenski projekt, ki v nekoliko drugačni obliki poteka še danes. Božo Kos je revijo urejal dolgih 16 let (1976/77–1992/93), v času njegovega urednikovanja pa je izšla tudi v najvišji nakladi, ki je v nekem trenutku dosegla kar 103.000 izvodov.
Kosova naslednica Nataša Bucik je v devetdesetih letih uravnotežila delež leposlovja, didaktike in poljudnih vsebin, vsa literarna besedila je združila v prvi del revije, uvedla je revijo Za starše (današnji Pogled), ki je postala Cicibanova priloga, predvsem pa je razumela, da je nemogoče hkrati nagovarjati predšolskega otroka in mlajšega šolarja, zato je ustanovila revijo Cicido.
Njenemu konceptu so sledile urednice Slavica Remškar, Irena Matko Lukan, Alenka Veler in druge, v temeljnem orisu pa mu sledimo tudi danes s kolegicama Majo Žugič in Nano Kisel. Prvi del Cicibana je namenjen leposlovju, v drugem delu so didaktične vsebine, ki jih ustvarjajo različni sodelavci (ilustratorji, psihologi, enigmatiki, včasih pa tudi uredniki sami), v tretjem pa poljudne in poučne vsebine, ki segajo na področje naravoslovja, družboslovja, psihologije, tudi športa in vsakdanjega življenja, ustvarjajo pa jih strokovnjaki z različnih področij.
Spreminjala sta se tudi obseg in število revij, ki so izšle v posameznem letniku: prvi Ciciban je imel 20 strani, leta 1995 jih je imel 84, danes jih ima 64; v prvih letih je izšlo devet številk letno, v sedemdesetih več kot 15, danes jih izide 11. Ko je bila revija najdebelejša, je bil format najmanjši, do danes pa je izšlo že več kot 900 številk.
Ciciban je od začetka skupinsko delo. Soustvarjali so ga izjemni posamezniki – pisatelji, pesniki, ilustratorji, glasbeniki, naravoslovci, jezikoslovci, etnologi, psihologi –, brez katerih revije ne bi bilo.
.png)
Pisateljica Branka Jurca je bila nekaj let tudi urednica Cicibana.
Raznolikost kot temeljna usmeritev
Ena od glavnih značilnosti Cicibana je zvrstna in žanrska raznolikost, ki jo revija ohranja že vse od začetka. V posamezni številki se praviloma srečajo različne literarne zvrsti in žanri, vsaka ima svoje značilnosti in svojega bralca.
Medtem ko je med odraslimi razmeroma malo bralcev poezije, je poezija prva literarna zvrst, s katero se otrok sreča: že zelo majhnemu pojemo in pripovedujemo pesmice, z njim se igramo prstne igre, mu pravimo izštevanke … V Cicibanu najdemo lirsko in pripovedno poezijo, v vsaki številki pa je tudi uglasbena pesem. Glasbeno rubriko ureja zunanja sodelavka muzikologinja Katarina Virant Iršič, uglasbitve pa so delo različnih akademski skladateljev in skladateljic.
Realistična proza črpa iz otrokovega vsakdana doma ali v šoli in pogosto na pretanjen način odpira tudi zahtevnejše teme, biti mora prepričljiva. V dobrih črticah, ki jih pišejo izkušeni avtorji, se otroci prepoznajo, kar omogoča, da se z odraslim ob branju tudi pogovorijo o lastnih izkušnjah. Humor, ki je otrokom blizu, je pogosto ključ do razbremenitve sicer zahtevnejših motivov, kot so strah, izguba, drugačnost ali osamljenost.
Že od samega začetka imajo pomembno mesto v reviji tudi ljudske pravljice. V prvih letnikih je šlo večinoma za priložnostne prevode brez navedbe vira, v sedemdesetih letih se je začelo sodelovanje z etnologom Milkom Matičetovim, veliko ljudskih pravljic je prevedla Kristina Brenkova, ki je ustanovila tudi zbirko Zlata ptica. V zadnjih treh desetletjih je za ljudske pravljice največ naredila Anja Štefan.
V Cicibanu se pojavljajo tudi slikopisi. Kratke in na videz preproste pripovedi, ki zgoščeno povedo bistvo s pomočjo vstavljenih slikovnih simbolov, so še posebej primerne za začetne bralce. V njih se besedilo in ilustracija zlijeta v celoto, ki mora biti izčiščena, ritmična in pripovedno tekoča. Prav tako je pomembna dramatika, ki se v reviji pojavlja predvsem v obliki kratkih prizorov za šolske odrske uprizoritve.
Ciciban ni zavezan eni poetiki, literarnemu glasu ali obliki. V njem sobivajo različni pristopi, pogledi, slogi, in v tem je njegova moč.
Praznovanje Cicibanove 50-letnice. Z desne proti levi sedijo: Božo Kos, Ela Peroci, Kristina Brenkova, Nataša Bucik, Štefka Kučan in Milan Matos.
Kaj je kakovostna literatura za otroke?
To vprašanje si v uredništvu zastavljamo vsak mesec znova. Nekdanja urednica revij Ciciban in Cicido Slavica Remškar je nekoč povedala: »Izbiramo tista besedila, ki otroka jemljejo resno in jih pišejo avtorji, ki otroka jemljejo resno.« To so besedila, ki niso idealizirana, niso izrazito didaktična in so dobro napisana. V zadnjih letih je produkcija knjig za otroke močno narasla, še nikoli ni bilo toliko založb in toliko piscev. Letno izide okrog 1200 izvirnih in prevodnih knjig za otroke in mlade, v Pionirski – centru za mladinsko književnost, kjer urejajo dragoceni Priročnik za branje mladinskih in otroških knjig, pa ocenjujejo, da je več kot 40 odstotkov te produkcije pomanjkljive, kar seveda vzbuja skrb.
V uredništvu Cicibana vsak mesec preberemo precejšen kup besedil. Po trojnem uredniškem branju jih izberemo peščico, približno deset odstotkov. Vsako besedilo presojamo po jeziku, slogovni prepričljivosti, izvirnosti in primernosti za otroka. Od nekaterih avtoric in avtorjev se učimo, druge spodbujamo k piljenju in popravljanju.
Posebno previdnost zahteva obravnava problemskih tem. Veliko besedil je ciljno pisanih – imajo jasen namen, na primer spregovoriti o strahu, sramu, žalosti, smrti. A če je ta namen preveč očiten, če besedilo postane zgolj nosilec sporočila, hitro zdrsne v trivialnost.
Literarna vrednost takšnega besedila se izgubi, ostane zgolj poenostavljena, moralistična sporočilnost. Prizadevamo si objavljati besedila, ki so hkrati umetniška in primerna, jasna in zgoščena, ki upoštevajo otrokovo perspektivo, a obenem ohranjajo spoštovanje do njegovega sveta.
Jože Šmit je v 27. letniku izhajanja Cicibana na uredniškem mestu zamenjal Branko Jurca.
Cicibanove avtorice in avtorji
Z revijo že od nekdaj sodelujejo največji slovenski ustvarjalci za otroke. Pravljica Muca Copatarica Ele Peroci je bila prvič objavljena v Cicibanu leta 1955/56 z ilustracijo Marlenke Stupica. Tudi Krojaček Hlaček in Peter Nos Leopolda Suhodolčana sta najprej izšla v Cicibanu. Anja Štefan je v devetdesetih letih začela objavljati prav v tej reviji. Podobno velja za Andreja Rozmana Rozo, ki se je sicer najprej oglasil v Kurirčku, a je kmalu postal eden najbolj prepoznavnih Cicibanovih avtorjev. Z ilustratorjem Zvonkom Čohom tvorita prepoznaven avtorski tandem, letos je izšla že njuna četrta pesniška slikanica Ko razsaja rimoza, pesmi v njej pa so bile najprej objavljene v reviji.
Anja Štefan in Andrej Rozman Roza
Med ustvarjalci, ki so objavljali v Cicibanu ali pa v njem celo začeli, so še Tone Pavček, Kajetan Kovič, Svetlana Makarovič, Slavko Pregl, Polonca Kovač, Boris A. Novak, Feri Lainšček, Bina Štampe Žmavc, Peter Svetina, Nataša Konc Lorenzutti, Majda Koren, Tinka Bačič, Barbara Hanuš, Ambrož Kvartič in še mnogi drugi. Takšno naštevanje je nehvaležno, ker je težko vse zajeti. Pa vendar: Ciciban je bil in ostaja prostor, kjer so se preizkusili in izoblikovali mnogi, ki spadajo v sam vrh slovenske otroške literature in ilustracije. Revija še vedno redno sodeluje z izjemnimi ustvarjalci, hkrati pa odpira prostor novim avtorjem in ilustratorjem. Vsakih nekaj let se pojavi kdo, ki obeta in resno zagrabi, nato pa vztraja in raste.
V 30. letniku so v vsaki številki predstavili enega izmed prepoznavnih ustvarjalcev Cicibana.
Od besed k podobam
V reviji Ciciban ima ilustracija od začetka osrednje mesto in je enako pomembna kot leposlovje. Že prva številka iz leta 1945 je bila za tisti čas presenetljivo bogato ilustrirana – v barvah, kar dotlej v slovenskih otroških revijah ni bilo običajno, dobili pa so jih na Madžarskem. A v Cicibanu ilustracija ni zgolj spremljava besedila. Je enakovreden izrazni pol s svojo poetiko, ritmom in pripovedno močjo.
Otrok v reviji ne sreča ene same likovne govorice, temveč celoten spekter umetniških izrazov: od realističnega do simbolnega, od duhovitega do poetičnega. Prav ta raznolikost širi njegov estetski horizont, zato tudi izbor ilustratorjev ni naključen. Uredništvo pri vsakem prispevku premisli, kdo bo znal ujeti razpoloženje besedila, kdo bo znal nagovoriti otroka – in kdo zna slikati zanj, ne da bi podcenjeval njegovo doživljanje sveta.
Za številne ilustratorje je bil Ciciban prva priložnost. Tu so rasli, iskali svoj slog, preizkušali tehnike in eksperimentirali Jože Ciuha, Cita Potokar, Milan Bizovičar, Roža Piščanec, Ančka Gošnik Godec, Jelka Reichman, Marjanca Jemec Božič, Lidija Osterc, Zdenka Golob Borčič, Zvonko Čoh, Marjan Manček, Jelka Godec Schmidt, Ana Zavadlav, Tanja Komadina, Peter Škerl, Igor Šinkovec, Maša Kozjek, Silvan Omerzu, Maja Kastelic in drugi – vsi so v reviji pustili močan pečat. Mnogo likovnih poetik, ki jih danes poznamo iz slikanic, se je najprej oblikovalo prav v Cicibanu.
Od revije do knjige
Uredniško sodelovanje med revijalnim in knjižnim programom Mladinske knjige ima dolgo zgodovino. Ko revijalni uredniki naletimo na besedilo ali ilustracijo, ki bi po našem mnenju lahko zaživela tudi v knjižni obliki, to predlagamo urednici otroškega leposlovja Ireni Matko Lukan in likovni urednici Tanji Komadina, ki potem skupaj presodita, ali bosta delo uvrstili v svoj program.
Rezultati tega sodelovanja so vidni vsako leto. V letu 2023 je iz Cicibana in Cicidoja izšlo osem knjig, pri čemer jih je sedem leta 2024 prejelo znak kakovosti zlata hruška, ena je bila ocenjena kot zelo dobra. Tudi letošnje praznično leto je knjižno še posebej bogato, izšli so pesniška zbirka Pesmice za vsak žep Andreje Borin in Ane Zavadlav, zbirki črtic Tinka Tonka in druge zgodbe Tine Vrščaj in Maše Kozjek ter Rdeči čolniček Slavice Remškar in Polone Lovšin, tik pred izidom so črtice O fantu, ki je počel vse mogoče Slavka Pregla in Marjana Mančka, strip Grozna šola Maše Ogrizek in Mihe Haja, pesniška zbirka Če bi luna šteti znala Svetlane Makarovič in Maše Kozjek in drugo. Do konca letošnjega leta bo kot poklon okroglemu jubileju izšlo skoraj petnajst knjig, ki bodo tako ali drugače nastale iz gradiva, ki je bilo prej objavljeno v revijah Ciciban in Cicido.
Samo v zadnjih 25 letih je izšlo že več kot dvesto tovrstnih knjig. Mnoge so ponatisnjene, prevedene, uprizorjene v gledališču. V njih se zrcalijo raznovrstnost, umetniška širina in notranja doslednost obeh revij. In prav ta prehod – iz revije v knjigo – je eden najlepših dokazov, da Ciciban ni le revija, temveč prostor nastajanja knjižne umetnosti.
Antologija kot praznovanje
Nekaj posebnega so pri založbi Mladinska knjiga antologije. Z njimi lahko praznujemo opuse ali jubileje, poklanjamo se izjemnim ustvarjalcem in ustvarjalkam in izpostavljamo motivne sklope. So pa tudi dokument časa. Prva Cicibanova antologija je izšla leta 2004 (Cicido, Ciciban, dober dan), v njej je bilo petindvajset zgodb iz Cicibana in Cicidoja, obsegala je manj kot sto strani, je bila pa izjemno dobro sprejeta, kar je sprožilo nastanek vrste antologij. Cicibanove so še Vse najboljše, Ciciban (2005), An ban, Ciciban (2013), Kam pa kam, Ciciban (2013) in tematska zbirka Medvedi in medvedki (2015), ki je izšla ob 70-letnici revije.
Takrat je urednica med nabiranjem gradiva opazila, koliko raznolikih vsebin z motiviko psov in mačk se skriva v starih letnikih, in v uredništvu zasejala idejo za novo antologijo, ki smo jo desetletje kasneje uresničili. Letos je tako izšla antologija Štiri tačke, psi in mačke. Vsebinsko in žanrsko je odsev Cicibanove raznolikosti: od nežnih liričnih pesmi do igrivih stripov, od ljudskih pravljic do avtorskih zgodb.
Ciciban v času ekranov
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je tiskana naklada Cicibana dosegla sto tisoč izvodov, danes je desetkrat nižja. Časi so drugačni – zasloni so postali naši vsakdanji spremljevalci in že zelo majhni otroci znajo samostojno uporabljati tablice in telefone, slabo sinhronizirane risanke se predvajajo ves čas, pozornost je razpršena, navade pa spremenjene. V takem svetu je vse težje vzdrževati zbranost in bralne navade, boj za otrokovo pozornost pa je danes eden največjih izzivov, s katerimi se soočamo. Na spletnih seminarjih ciciAkademije, kjer predavajo različni strokovnjaki, strokovne delavce v vrtcih in starše opozarjamo na pomen skupnega branja, ki vpliva na razvoj besedišča, pozornosti, domišljije, socialnega razumevanja, ustvarjalnosti in celo empatije.
Razvojna psihologinja dr. Ljubica Marjanovič Umek, ki je tudi predsednica Cicibanovega časopisnega sveta, znova in znova poudarja, da za skupno branje ni nikoli prepozno – tudi takrat ne, ko je otrok že šolar. Vendar starši, ki sami ne berejo, najpogosteje ne berejo niti otrokom. V uredništvu si zato ne delamo utvar. Vemo, da otrok, ki nikoli ni doživel skupnega branja, v trgovini najverjetneje ne bo segel po Cicibanu. Raje bo izbral nekaj, kar je videti bolj zabavno, in vendar je prav ta otrok tisti, ki Cicibana najbolj potrebuje.
Kljub slabšim bralnim navadam ima Ciciban še vedno zveste naročnike, projekt Cici Vesela šola vključuje več kot 65.000 otrok, bienalni natečaj Cici umetnije spodbuja likovno izražanje otrok pod mentorstvom odraslih, knjige, ki nastajajo iz revijalnih vsebin, pa prejemajo priznanja in najdejo pot do knjižnih polic.
Revija danes ni več samoumevna, je odločitev. Naročijo jo starši ali učitelji, berejo jo otroci, ki imajo ob sebi nekoga, ki jim jo zna predstaviti. Ciciban je še vedno nekaj, kar otrok drži v roki: lahko ga lista, bere, shrani, posodi … V svetu, kjer je veliko vsebin mimobežnih in minljivih, ostaja nekaj otipljivega, in prav to je morda njegova prednost.
Naročite revijo Ciciban
