Od leta 2022, ko je izšla njegova prva knjiga, je njegovo ime ves čas na vrhu lestvic najbolj prodajanih knjig.
Prvenec Življenje v sivi coni se je prodal v več kot 20.000 izvodih, druga knjiga, Znanost mirnega življenja, v 17. 000, najnovejša, V mejah normale, pa je le po enem tednu od izida že kraljevala na lestvici priljubljenosti Ob vseh teh uspehih je David postal še specialist infektologije, v zasebnem življenju pa drugič očka.
V svoji novi knjigi V mejah normale se znova vračate med zidove ambulante, v vsakdanje življenje zdravnika, ki pa ni nič kaj vsakdanje. Bralec vstopi tudi v vaš proces ustvarjanja, spoznava vaše razmisleke o življenju. To počnete v dialogu z žensko, ki je najprej novinarka, potem povezovalka, dejansko pa gre za notranji dialog s samim seboj. Kako je nastala ta sogovornica?
Knjigo V mejah normale sem začel pisati zelo kmalu po izidu knjige Življenje v sivi coni. Potem sem jo za eno leto dal na stran, ker nisem želel pisati o medicini, potreboval sem malo odmika od vsega skupaj. Ko sem se vrnil k tekstu, se je ta razširitev iz anekdot v dialog s samim sabo zgodila spontano. Ugotovil sem, da mi, ko pišem o delu v bolnišnici, na površje skačejo neke refleksije o minevanju, o življenju, usodi. Zato je nastal ta alter ego in sem se začel pogovarjati prek teksta, in je postalo zelo zanimivo, ker sem lahko bolj direktno izzival tudi samega sebe.
Odpirate kar več pomembnih razmislekov in eden prvih je o tem, zakaj ste se odločili postati zdravnik. V knjigi zapišete, da boste s svojim pisanjem morda koga navdušili za zdravniški poklic in morda koga odvrnil od njega, a da je oboje v redu. Na kateri točki ste zdaj?
Za začetek bi rad poudaril, da imam svojo službo rad in da s to knjigo zagotovo nisem želel »jamrati«. V zdravstvu je namreč veliko nezadovoljstva, od zgaranih zdravnikov do čakajočih pacientov in tako naprej. Pa vendarle je to krasna služba in to skušam tudi sporočiti s knjigo. Je služba, ki zahteva veliko odrekanja, ampak menim, da iskanje življenja, v katerem ni odrekanja, vodi v velik stres. Moja služba je moje poslanstvo. Četudi se za stenami bolnišnice odvijajo težke zgodbe, je veliko, pravzaprav več takih, ki se končajo dobro, ko se ljudje pozdravijo in bolnišnico zapustijo hvaležni.
Zakaj ste izbrali medicino?
Medicino sem izbral iz dokaj dolgočasnega razloga, enostavno se mi je zdela zanimiva. In želel sem imeti poklic po končanem faksu. To, da lahko vsak dan čutim višje poslanstvo in prakticiram sočutje, je seveda en velik bonus.
Anekdote iz knjige so nastale kar v bolnišnici, kajne? Zapisovali ste jih med dežurstvi. O vsem pišete zelo odkrito, tako o težavah zdravstvenega sistema kot o dogajanju v kliničnem centru, a z neko naklonjenostjo. Kako kolegi gledajo na vaše pisanje?
Ja, V mejah normale je malo provokativen naslov. Ker že ko prideš na fakulteto in nato začneš delati kot zdravnik, so nekatere stvari že samoumevne, pa se mogoče za trenutek ustaviš in si rečeš: »Čakaj, a res lahko zanesljivo in dobro razmišljam, če sem v službi že 26 ur in bom še naslednje štiri?« In odgovor je: »Ja, to vsi delajo.« Čeprav so reakcijski čas in kognitivne sposobnosti nekoga, ki je pijan, in nekoga, ki je neprespan, podobni. Zdaj si pa predstavljajte, kako bi ljudje odreagirali, če bi jih prišel pregledat vinjen zdravnik.
A mislim, da z odločitvijo, da boš zdravnik, sprejmeš določene stvari. Nekakšen neuraden drobni tisk. Ne maram primerjanja zdravnikov z drugimi službami. Saj razumem, da je težko, ko si utrujen. Ampak ne primerjaš se s programerjem, v smislu »blagor njemu, on lahko dela od doma in ima večjo plačo«! To so različne službe, različna okolja, različne odločitve.
Zdi se mi, da se o vsem govori premalo iskreno. Jaz pa nimam težav s tem, da povem dobre in slabe stvari. Ni sicer univerzalnega odgovora kolegov, ampak tisti, ki pridejo do mene, me radi berejo in sem vesel povratnih informacij. Posebno sem vesel, da je knjigo testno prebrala moja mentorica, zdravnica infektologinja in intenzivistka. Njeni komentarji so mi bili v veliko pomoč.
Kaj je največji izziv pri pisanju knjig o zdravstvenem sistemu?
To, da moram zelo zelo paziti, da ne grem čez neko mejo dobrega okusa. Nekje se šala tudi konča, želim biti spoštljiv do pacientov in do zdravnikov, zato kakšna anekdota tudi odpade. Veliko sem jih izpustil, ker je bila možnost, da bi bile narobe razumljene. Moje knjige so zelo previdne, a iskrene. Nihče mi ne more očitati, da si kaj izmišljujem. Hočem biti pa tudi pravičen. Če se mi po eni strani res zdi nečloveško, da nekdo umre na hodniku, po drugi strani razumem, da imamo res veliko prostorsko stisko, in je to vseeno boljše, kot pa da bi pacientom enostavno rekli, naj gredo domov, ker zanje nimamo prostora.
So vas že povabili v zdravstveno politiko?
Ne, in upam, da me ne bodo. V svojem prostem času raje pišem. Politika me ne zanima.
Sprašujem zato, ker imate jasna in močna stališča do dogajanja v zdravstvu.
Ja, ampak med neko ideološko pozicijo in prakso so velike razlike. V medicini imamo veliko dilem. Na primer, imaš bolnika, pri katerem potrdiš okužbo z virusom HIV. Daš mu terapijo in mu poveš, da mora obvestiti svoje spolne partnerje. Poročen je, ampak misli, da se je okužil drugje. Pravi, da bo ženi povedal, a žena potem ne pride na testiranje. Kot zdravnik v tem primeru ne smeš poklicati žene in ji reči, naj pride na testiranje, ker je njen mož HIV-pozitiven. Kljub temu da veš, da verjetno ima to okužbo in da bo umrla, če bo zbolela. Zakonsko si omejen zaradi varstva podatkov pacienta. Če njegova žena zboli in umre, je on sicer pravno kriv širjenja nalezljivih bolezni, če se seveda dokaže, da jo je okužil on. A če bi moral v neki pisarni pisati zakon o tem, mi ne bi bilo fajn. Raje napišem še eno knjigo.
O veliko stvareh se nočete izreči, a v knjigi se ob anekdoti Stephena Kinga – preden je postal slaven pisatelj, ni vedel, ali si bo lahko privoščil antibiotik za hčerko – opredelite za javno zdravstvo.
Ja, do nekaterih stvari se je nujno opredeliti. In javno zdravstvo je definitivno stvar, za katero se mogoče ne zavedamo, kako dragoceno je, ker ga imamo.
V knjigi je zelo pretresljiv del, v katerem malega mucka odrešijo z evtanazijo. In pripišete, da je to usmiljenje, ki je rezervirano izključno za živali. Kakšno je vaše mnenje o evtanaziji ljudi?
Veliko razmišljam o tem in nimam jasnega odgovora. Za sem zato, ker sem srečal ljudi, ki so bili neozdravljivo bolni, v bolečini, ki se komaj lajša, prikovani na posteljo, in lahko razumem, da si nekdo želi smrti kot poslednje odrešitve. V medicini se vedno sprašujemo, kdaj nekomu pomagaš in kdaj le podaljšuješ umiranje. Pri pomoči pri umiranju pa je glavno vprašanje regulacija. In tu je razlog, zakaj bi bil jaz proti evtanaziji – dvomim, da je zadosti transparentna in nepristranska regulacija možna. Ali mi lahko neki regulatorni organ zagotovi, da bo želja po smrti sprejeta objektivno, da ne gre za nekoga, ki je depresiven, in da ni v ozadju svojec, ki bi imel zaradi smrti finančne koristi. Drugo vprašanje je, kdo bo določil izvajalca te dejavnosti. Mislim, da zdravnika ne moreš prisiliti v to. Vedno mora biti možen ugovor vesti. V popolnem svetu bi torej evtanazija obstajala, ne predstavljam pa si, kako bi uvedli sistem, ki bi bil onkraj zlorabe (čeprav vem, da se nekatere države hvalijo, da ga imajo).
Ali vas zdaj, po treh knjigah, podkastu in TV-oddaji, pacienti že prepoznavajo?
Ja, me. Tudi prek televizije, kjer imam svojo oddajo (TV-klinika na RTV SLO), sem prišel do neke druge skupine ljudi. Vsak, ki se javno izpostavi, lahko pričakuje neko mero pozornosti, ni pa tako, da ne bi mogel po ulici, ne da bi me kdo ustavil. Mi je pa zelo všeč, da so bile vse interakcije do sedaj pozitivne. Glede na to, da sem se izpostavil s podporo cepivom, sem se bal, da bo marsikdo odrezav in nesramen do mene. Na žalost je v naši družbi namreč še vedno zajetna količina proticepilcev.
Knjiga je polna razmišljujočih trenutkov in eden od njih je zapis, da moraš biti najprej dober človek, da si lahko dober zdravnik.
Ja, veliko stvari, ki jih delamo, nima neposredne zveze samo s tem, kar smo se učili. Pomembno je, kako se pogovarjaš s svojimi pacienti in njihovimi svojci. Spoštljiv odnos in prostor in čas, da te vprašajo, karkoli želijo, vse to se nekako sestavi v en velik efekt, ki ga imaš, sploh v zdravstvenem sistemu, kjer vsi vedno hitimo.
V notranjih dialogih, ki so prepleteni v knjigi, se pojavi tudi vprašanje, zakaj pišete.
Preprost odgovor je, da to pač rad delam. Eden mojih najljubših avtorjev fantazijskih romanov Brandon Sanderson je v nekem podkastu rekel, da je napisal dvanajst romanov, preden je prvega prodal. Njegova poanta je bila: če ne uživaš v tem, da pišeš, potem je to brez zveze. Ne bo ti uspelo. V Ameriki je sicer to drugače. Če tam prodaš knjigo, lahko res lepo živiš od tega. Ampak mogoče boš vse življenje pisal, pa nobene knjige ne boš prodal. Če ti je pisanje všeč, imaš lep hobi. Brandon Sanderson je naredil še eno dobro primerjavo, in sicer da lahko dvakrat na teden s prijatelji igraš košarko, pa te ne bo nobeden vprašal, kdaj boš v ligi. Če pa rečeš, da pišeš, te vsi sprašujejo, kdaj boš kaj izdal in prodal milijon izvodov.
Tudi če imaš kariero in vsaki dve leti napišeš novo knjigo, bodo ene uspešnice, druge pa ne. In jaz res pišem iz veselja do pisanja, to veselje gojim že od otroštva. Na zadnji strani je zato vključena ena mojih najljubših slik, kjer še kot otrok sedim poleg dedka, ki piše na svoj pisalni stroj. Moj dedi je bil namreč moj heroj, ker je bil pisatelj. Jaz sem se pretvarjal, da sem pisatelj, pisal sem svoje pravljice in dedi jih je potem zelo resno prebral in povedal svoje mnenje. In to so najlepši spomini iz mojega otroštva. Prav ta pisalni stroj imam v svoji pisarni, za spomin. Ko ga danes gledam, me spominja na te občutke, in mislim, da sem tu, kjer sem, ker imamo ljubezen in spoštovanje do knjig v družini. Po mojem imamo starši veliko odgovornost, da vzgajamo otroke z ljubeznijo do knjig.
Skoraj 39.000 ljudi je od leta 2022 kupilo vašo knjigo. Kaj je skrivnost tega uspeha?
Ne vem. Če bi obstajal preprost recept, bi lahko vsak napisal uspešnico. Mislim, da mora biti poleg nekega talenta in veščine tudi nekaj sreče. Na vsakega Georgea R. R. Martina pridejo trije, ki so podobno odlični, pa nekako ne najdejo urednika, imajo stisko doma, se jim nekaj zgodi. In včasih naletiš na kakšno knjigo ali serijo, ki se ti zdi povprečna, pa po njej posnamejo serijo na Netflixu. Ker je bila na pravem mestu ob pravem času.
Meni se je vse poklopilo okrog covida, pomagala pa je tudi moja prisotnost na družbenih omrežjih. So pa ljudje, ki imajo bistveno več sledilcev, napisali knjige in nimajo niti približno takih številk prodaje kot, recimo, moja Siva cona. Mislim, da je najbolj pomemben dejavnik, da nekdo kupi knjigo, ustno izročilo. Jaz seveda gledam sezname najbolj priljubljenih knjig in si jih glede na to kupim za na morje, ampak če pride do mene nekdo, ki rad bere, in mi reče, to knjigo moraš nujno prebrati, povozi vse ocene in sezname. K uspehu je prispeval tudi moj slog, saj zelo rad vključim humor. Na isto temo bi lahko pisal resne knjige, pa bi bile zelo dobre, ampak ta iskrica duhovičenja ljudem ustreza. Še posebej v svetu, kjer je veliko resnih, tragičnih zadev.
Vaše navdušenje nad knjigami je nalezljivo. Postajate tudi promotor branja, predvsem poezije. Redno objavljate poezijo na Instagramu.
To pa prav nalašč. Moram reči, da sem od vseh stvari, ki jih objavljam, najbolj ponosen na pesem na dan, kar pomeni, da zvečer objavim eno pesem po svojem izboru. Zdi se mi namreč, da ljudje na neki točki, ko zaključijo šolo, nehajo brati poezijo. Ker takrat ni več prisile, kar je samo po sebi žalostno. Potem imajo mogoče otroke in otrokom berejo knjige in pesmice, pa jim je všeč. Ampak meni se zdi, da je poezija nekaj tako izjemno raznovrstnega, da lahko v njej vsak najde nekaj zase. Ni nujno, da beremo samo moderne, kjer ni nobenih rim, kjer so res abstraktne ideje. Morda nam bolj ustreza klasika ali takšne s šaljivimi obrati. In ravno zato rad objavljam različne, da bo kdo rekel, da bi kaj takega še kdaj prebral.
Tudi knjig je veliko različnih vrst. Skorajda neskončno je možnosti, kaj bi lahko ljudje brali, in zato ne razumem tistih, ki ne berejo. Mogoče sem pristranski, ampak jaz si življenja brez knjig res ne predstavljam. Pa ne mislim, da morajo vsi prebrati »sto romanov«, ne maram tega elitizma. Človek naj bere, kar mu je všeč. Še vedno je eden mojih najljubših komplimentov tisti, ki sem ga dobil po izidu prve knjige od knjigarke v eni od knjigarn, ki je rekla, da je gledala mlade ljudi, ki so prihajali kupovat Življenje v sivi coni, in si je rekla, kako je vesela, da mladi spet berejo. In to mi pomeni največ na svetu. Rad bi ohranil ta naziv promotorja branja.
Kako obsežna pa je knjižnica vaše hčerke? Verjamem, da ste velik promotor branja tudi pri vas doma.
Absolutno. Zavedam se vseh prednosti rednega branja in eden mojih glavnih ciljev je, da moja hčerka postane bralka. Ne tiste vrste bralka, ki jo v to prisili starš ali učiteljica, ampak iz čistega veselja do zgodb in pisane besede. Zavedam se, da je to težje kot kadarkoli, ker obstajajo distrakcije v smislu raznih aplikacij in pametnih telefonov, neumnih, brezizraznih posnetkov na TikToku in Instagramu in drugje. Ampak se ne dam. Njena knjižnica je že danes kar impresivna, ima polno omaro knjig in vsak večer pred spanjem izbere, kaj bova brala.
Katere knjigice prebirata največkrat?
Zelo rada imava zbirke pesmi Anje Štefan in Andreja Rozmana Roze. Pa seveda duo Scheffler & Donaldson, avtorjev slikanice Zverjasec. Potem pa še, kakor rečejo, »mešano na žaru«. 🙂
Kaj od prebranega v zadnjem letu vas je najbolj navdušilo?
Zelo sem bil vesel, ko sem videl, da je za kresnika nominiran roman Srebrne vezi. Zato ker je to žanrski roman, neke vrste romantična fantazija, in takim se žirije po navadi izogibajo že iz principa. Ta knjiga mi je bila zelo všeč. Največji vtis pa je name naredila novela A short stay in hell avtorja Stephena Pecka.
Pravijo, da mora človek v življenju narediti tri stvari: napisati knjigo, imeti otroka in posaditi drevo. Bi kaj dodali temu reku?
Zanimivo. Mislim, da lepo živiš, če narediš nekaj, zaradi česar je nekdo drug na lepšem. Se pravi, neko altruistično dejanje, zaradi katerega nimaš koristi, imaš pa dober občutek, da si naredil nekaj nesebičnega. Naši možgani so zvezani tako, da nam to prija. Tako da morda, če se vrnem na vprašanje, najprej napišeš knjigo, potem jo pa nekomu podariš.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
