Benedict Wells in roman, ki ga je moral napisati

A začnimo na začetku. Wellsovo otroštvo je bilo precej neobičajno. Pri zgolj šestih letih se je preselil v internat, ki je bil v bližini njegovega doma. Ni bil sirota, le starša nista zmogla skrbeti zanj. »Takšnega življenja sem se navadil. Ni šlo drugače,« je zapisal v svojem blogu.

»Eden od staršev je bil bolan in je odpadel, drugi je bil na samostojni poti in v finančni stiski, zato je ves čas delal. V bližini pa je bil internat. Drugačnega življenja nisem poznal in večinoma sem se dobro počutil. Le to, kaj bom počel čez nekaj let, mi ni bilo jasno. Nemščino sem imel med dve in tri, analize in interpretacije sem sovražil in tudi sicer nisem imel nekih omembe vrednih lastnosti, ki bi mi pomagale naprej. V otroštvu sem veliko bral, potem pa ne več. Nekoč pa sem na polici zagledal belo knjigo, Hotel New Hampshire ...«

Pri devetnajstih letih, po maturi, se je iz Münchna preselil v Berlin ter si spremenil priimek v Wells, po glavnem junaku romana Johna Irwinga Hišni red Homerju Wellsu. (Mimogrede, John Irwing je tudi avtor knjige Hotel New Hampshire.) V Berlinu se je povsem posvetil pisanju, preživljal se je s priložnostnimi deli in živel zelo skromno, brez gretja in kopalnice.

Za prvenec Becks letzter Sommer (2008) je prejel bavarsko nagrado za podporo umetnosti, po njem so leta 2015 posneli tudi film.

Sledil je roman Spinner (2009), ki ga je sicer napisal že pri devetnajstih letih, in Fast genial (2011). Leta 2018 je izdal zbirko kratkih zgodb Die Wahrheit über das Lügen: Zehn Geschichten, dve leti pred tem pa je izšel njegov nagrajeni roman O koncu žalosti, ki je zdaj v prevodu Neže Božič na voljo tudi v slovenščini.

Roman, za katerega je prejel evropsko nagrado za književnost, je pisal sedem let, vmes je izdal druga dela. Ko je začel pisati ta roman, je imel namreč 24 let in spoznal je, da je to prevelik zalogaj. »Najprej sem moral postati pisatelj,« je pojasnil za angleški časnik Guardian.
Zgodba govori o dveh bratih in sestri, ki v prometni nesreči izgubijo starše. Ker teta ne more skrbeti zanje, grejo v internat. Otroci se vsak po svoje in ločeno drug od drugega spopadajo z nenadno osirotelostjo. Zavetje in tolažbo, upanje in dom iščejo v ljudeh okoli sebe. Premladi so, prešibki, da bi si stali ob strani.

Glavni junak zgodbe je Jules, najmlajši od otrok, ki tla pod nogami išče pri punci Almi. Njun odnos, ki ga spremljamo od dijaških let do odraslosti, se kot ljubezenski odnos para uresniči po 30. letu. Šele ko se poročita in postaneta starša, se vez med njima poglobi, Julesovo življenje pa postane bolj kompleksno. Glavni junak se ves čas zaveda, da se vsakomur zgodi kaj hudega. Zato se odloči, da bo svojemu otroku omogočil stabilno in mirno življenje, obenem pa ga bo tudi naučil, kako izplavati iz vsake krize.

Glede na Wellsovo otroštvo, ki so ga zaznamovale težke preizkušnje, kot so ločitev staršev, bolezen enega od njih, življenje v internatu …, ni naključje, da so njegovi junaki vedno znova in neprizanesljivo postavljeni pred hude preizkušnje. Doživljajo nesreče in zavrnitve, se spopadajo z izgubo bližnjih in neplodnostjo … In čeprav konec tega čustveno izjemno nabitega romana ostaja odprt, simbolično nakazuje svetlejšo in lepšo prihodnost.

O koncu žalosti morda nakazuje tudi preobrat v življenju mladega nemškega pisatelja. Kot so zapisali pri Guardianu, naj bi bilo pisanje tega romana po svoje tudi terapevtsko. Wells je med ustvarjanjem celo jokal, zdaj pa se končno počuti precej razbremenjenega. »To knjigo sem moral napisati. Naslednjo si želim. Zdaj se počutim popolnoma svobodno.«

K dobrim občutkom, ki ga prevevajo, pa verjetno veliko prispeva tudi to, da je subtilna in tekoča pripoved ob izidu postala velika nemška uspešnica, ki je prevedena že v 31 jezikov, neodvisni knjigotržci pa so jo razglasili za najljubši roman leta.