Andrej Rozman Roza: Jezik je tisočglava žival

Poznate ga tudi po dramatizacijah in predelavah besedil velikanov domače in svetovne književnosti. Pa verjetno še po čem. Ker vsebin in oblik, ki ga zanimajo in veselijo, je res veliko. Kot tudi knjig, pod katere se je podpisal Andrej Rozman Roza.
 

Leta 2021 ste za svoje življenjsko delo dobili Levstikovo nagrado, ki jo vsaki dve leti podeljuje Mladinska knjiga. Ste jo pričakovali?

Nagrade sem je vesel. Ker imam Mladinsko knjigo za svojo matično založbo, sem pričakoval, da jo bom enkrat dobil, a se s tem nisem obremenjeval in je, tako kot starost, prišla, še preden bi se lahko vprašal, zakaj je še nimam.
 

Jagodni izbor vaših besedil za otroke in mlade je pravkar izšel v antologiji z naslovom Rozimnica. Po kakšnem ključu sta z urednico Ireno Matko Lukan izbirala besedila zanjo? 

Pri izbiri besedil sem si želel, da bi bila v knjigi tista besedila za otroke, ki še niso bila natisnjena v knjigi ali so iz knjig, ki so že razprodane. Enako je razmišljala tudi urednica Irena, pri čemer je bil njen dodatni kriterij ta, da se v Rozimnici ne ponavljajo besedila, ki so objavljena v Zvonkovih Čoharijah.

Vaši zvesti bralci smo Rozimnice seveda zelo veseli. Tudi zato, ker ste v nekem intervjuju pred leti dejali, da ne boste več pisali za otroke. Se mi je kar zataknilo, ko sem tisto prebrala. Je bil nesporazum ali ste imeli samo slab dan? 

Pesmi za otroke skoraj ne pišem več, ker se nočem ponavljat. Tudi zgodbe mi grejo zadnje čase zelo počasi. Tako da me je res minilo, da bi pisal za otroke tako, kot sem nekoč. Zato iščem nove načine in trenutno pišem daljšo povest po ljudskih motivih, v kateri bi rad na tudi mladim bralcem privlačen način povedal nekaj o civilizaciji, ki žre samo sebe.
 

Otroci vas obožujejo, ker tako brez zadržkov pišete o vseh mogočih, njim prepovedanih rečeh – o vrtanju po nosu, domislite se neverjetno nagravžnih reči, kot je tekmovanje v bruhanju na daljavo in frcanje smrkljev v tarčo ... Vam je kdaj kakšna stroga mami ali bolj zadržan očka rekel, da pretiravate?

Do mene tovrstne kritike niso prišle. Sem pa slišal, da so se nekateri pedagogi zgražali nad pesmijo o žabcu Žanu in žolni Živi, ki sta se napila piva, čeprav je pesem vzgojna, saj se konča z njunim hudim glavobolom.
 

Drezate v te stvari iz lastnega užitka, ker je to všeč otrokom ali zato, da malo jezite tiste starše, ki bi najraje dezinficirali sebe in vso okolico?

Pišem, ker se mi zdi zabavno in zanimivo. Za Gravžev dan najprej nisem vedel, ali naj ga objavim, a je bila mojemu takrat desetletnemu sinu tako všeč, da mi je bilo jasno, da moram tudi drugim otrokom omogočit to veselje. Je res, da včasih tudi provociram, saj mislim, da je treba malo zrahljat to togo pojmovanje umetnosti. A bi ob tem rad opozoril, da nagravžnih pesmi v mojem opusu ni niti za en procent. 

Res je. V mnogih besedilih pravzaprav opozarjate na visoko etične vrednote, na katerih naj bi temeljila civilizirana, napredna družba – poštenje, resnica, solidarnost …

Mojo generacijo je zaznamovala kultura, ki je imela velik vpliv na svet. Mnoga besedila rock glasbe so bila hkrati poetična in izrazito angažirana. Našteval bi lahko v nedogled, a naj omenim samo Imagine Johna Lennona ali Masters of War Boba Dylana. Zato verjamem, da tudi besedna umetnost prispeva svoj skromni, a pomembni del k temu, v katero smer se obrača naš svet.

Pesmi Grozljiva zgodba o tem, zakaj ni mogoče imeti čisto vsega, pa Zbiralec in Zmagovalec zadeneta bistvo nekaterih ključnih vzgojnih in tudi čisto moralnih dilem … 

Te vzgojne pesmi sem napisal v času, ko nisem vedel, o čem bi še pisal, in mi je začelo zmanjkovat volje in motiva, da bi sploh še kaj napisal za otroke. Takrat me je znanka prosila, da bi napisal nekaj pesmi za njeno lutkovno predstavo o bontonu. Najprej sem se odločno uprl, češ da otrokom nočem težit s temi rečmi, a me je potem prepričala, da otroci pogosto ne vejo, kaj je prav in kaj ni, in take pesmi potrebujejo. 
 

Poglavje zase so otroški strahovi. V kar nekaj vaših besedilih se jim neustrašno postavite po robu. Ustrahavanka je že skoraj ponarodela, moja najljubša je Mihec, duh in uganka … Ampak otrok v njih prav nič ne »šparate«.  

A je to otrokom všeč in kolikor vem, ne pušča posledic na njihovem psihičnem zdravju. Tudi sicer se morajo otroci naučit, da je strah del življenja. Je tudi koristen, če smo zaradi njega previdni, kadar je to potrebno. Nevarno pa je, če v strahu obtičimo. Takrat se skozi ta strah v nas zaleze sovraštvo. 
 

Reciva še kakšno o ekologiji, ki postaja pomembna tema sedanjosti in zelo bližnje prihodnosti. Z zgodbicami o povodnem možu Ambrožu in še kje drugje ste že opozarjali na to problematiko. 

Skupaj s socialno pravičnostjo in spoštovanjem drugačnih spada ekologija v sveto trojico najpomembnejših tem našega časa. Če se ne bomo zavedeli, da si narave ne moremo lastit, ampak moramo z njo sobivat, se bo naša civilizacija končala precej tragično. Tu je treba korenito spremenit pogled in obrnit miselnost, ki jo širijo tudi mnoge stare pravljice. Hkrati pa je to vsebina, ki je mladim blizu. Uničevanje okolja je pravzaprav kulturni vzorec, ki nam ga privzgojijo odrasli.

Kako se spominjate vašega otroštva? 

Imel sem zelo zanimivo otroštvo. Ker sem bil nezakonsko udbaško dete, sem šel s sedmimi mesci z mamo v München, kjer je dobila službo na jugoslovanskem konzulatu. Ker je  babica, ki me je čuvala, zbolela, so me pri treh letih iz velemestnega Babilona poslali k staremu stricu in teti v Podhosto pri Dolenjskih Toplicah, kjer sem imel gozd, reko in prijatelje.

Stric in teta sta bila razočarana partizana, izključena iz partije in predčasno upokojena. Zvečer smo pekli krompir in peli partizanske pesmi. Mama se je morala zelo trudit, da me je zvlekla v Ljubljano, kamor sem se dokončno preselil šele, ko sem začel hodit v šolo. 
 

Nekje sem prebrala, da imate vsaj dva pomembna prednika. 

Po mamini strani imam deda dr. Franca Sušnika, ki je pustil mojo babico nosečo in šel širit slovenščino v takrat na novo priključeno Prekmurje, kasneje pa ustanovil gimnazijo in študijsko knjižnico na Ravnah. Po strani prej omenjene babice pa je naša družina ponosna na Lovrenca Willomitzerja, padarja iz Stare Fužine, ki je v času barona Zoisa vodil prvo znano odpravo na Triglav. 
 

Pomembnežev se sicer kar pogosto in pogumno lotevate tudi v literaturi. V vaših besedilih, prepesnitvah, dramatizacijah ste se lotili že Linharta, Vodnika in Prešerna, če naštejem samo nekaj domačih klasikov. Ker ste pravkar dobili Levstikovo nagrado, me zanima, ali se boste lotili tudi kakšnega Levstikovega »komada«?

Levstika sem že uporabil. Pred skoraj dvajsetimi leti sem napisal svojo najdaljšo pesnitev z naslovom Martin Krpan nula tri. Prvi del je objavljen v knjigi »Gleda kondor avion«, celota pa v »Tih bot dedi«, ki je izšla pri KUD France Prešeren. Govori o našem vstopanju v EU in sočasnem napadu na Irak. To pesnitev, v kateri sta se v vlogi cesarja znašla Romano Prodi in George Bush, imam zelo rad in srčno upam, da nekoč izide v samostojni ilustrirani in zgodovinsko komentirani knjigi.
 

Razmišljate o drugih velikih imenih ali besedilih, ki bi jih posodobili ali ubesedili po svoje, ali pa vas trenutna situacija vabi, da bi za model vzeli kak sodobnejši, še živeči lik? 

Sodobne resnične like sem, kot že rečeno, uporabil v Martinu Krpanu – v njem nastopi tudi nekaj naših politikov. Trenutno pa se trudim pisat o čem bolj pomembnem za ta svet, kot je naša žalostna politična stvarnost. Zato se rajši spuščam po eni strani v žlahtnejše oblike absurda in nonsensa, po drugi pa v socialne in ekološke teme.
 

Da bi spet kandidirali za predsednika vas ne mika?

Pred štirimi leti sem se odločil, da kandidiram za predsednika države, ker sem v svojem politično gledališkem projektu »Zaničniško odmaševanje« govoril o konkretnih rečeh, ki bi jih bilo treba v naši državi spremenit. Mislil sem, da bom imel, če bom kandidiral, več možnosti, da s svojimi pogledi dosežem ljudi. Bil sem seveda precej naiven, a sem vesel, da sem šel v to, saj sem se ob tem naučil marsičesa o naši politični ureditvi, pa tudi o samem sebi. Da bi spet kandidiral, mi ne pade na kraj pameti. Si pa želim, de bi uspešno kandidiral kdo iz civilne družbe. Verjamem namreč, da predsednik ne bi smel biti predstavnik političnih strank, ampak nestrankarske družbe.
 

S tem, ko takole »brez rokavic« šarite po umazaniji, kukate pod kiklo strogosti, čisto od blizu nastavljate ogledalo avtoriteti, da se vidi vsak njen mozolj, gledate v krvave oči strahu … podirate kar nekaj pravil in tabujev. Kako nujno je to za otroke – pa tudi za odrasle?

Zmeraj je treba širit prostor svobode, če ta svoboda ni na račun svobode drugih. V naši kulturi in jeziku je precej togosti in tudi laži, na katerih je zgrajena naša identiteta. Te laži, ki so bile včasih potrebne za gradnjo narodne samozavesti, so danes škodljive in jih je treba zamenjat z resnico, sicer se nam to slej ko prej maščuje. Sveto sem prepričan, da naše današnje politične težave izvirajo prav iz zamolčevanja preteklih resnic v imenu tabujev. Zato je rušenje tabujev nujno, če se hočemo razvit v sodoben narod.
 

Omenili ste jezik. Matej Bogataj je v spremni besedi k Rozimnici napisal, da ste ga »izpustili s pravopisne verige«. Kakšna žival je jezik?

Jezik je najbolj demokratična stvar na svetu. Gradimo ga vsi, ki ga uporabljamo. Če je žival, je tisočglava, zato sam ne uporabljam zmeraj iste slovenščine, saj govorim in pišem skozi različne like. Zato je v dramskih besedilih za odrasle moj jezik še bolj podivjan. In če je to še tako težko za verjet, se pri pisanju za otroke trudim pisat knjižno. Nedoločniki brez i-jev so edino odstopanje od tistega, čemur se reče norma. A vidim, da je ene zmotilo tudi to, da sem dal svoji zadnji knjigi naslov Dvanajst mescev in ne mesecev. In jih je zmedlo, ko so videli, da pravopis dopušča dvojnico. Ker ljudje težko sprejmejo, da sta lahko pravilni dve možnosti. Želijo si trd in jasen red in zelo radi popravljajo druge. Tako da ni čudno, da se v naši družbi ne znamo pogovarjat in tako težko sprejmemo dejstvo, da moramo v demokraciji tolerirat tiste, ki mislijo drugače. In je ta naša jezikovna togost pravzaprav del naše splošne togosti. 
 

In potem zaskrbljene mame vijemo roke, ko poslušamo mladino, ki ne zna postavljati ločil, piše na pol angleško, po slovensko pa čisto popačeno … Kaj bo nastalo iz takšnega jezika? 

Jezik se bo brez dvoma kar precej spremenil. Ločil po angleško pa ne postavljajo samo mladi, ampak tudi odrasli, ki so zmeraj več v stiku s tem jezikom. A tako pač je in je prihodnost slovenščine povsem odvisna od ponudbe, ki je v njej na voljo. Bolj ko smo prisiljeni svoje kulturne potrebe zadovoljevat v drugih jezikih, bolj ti jeziki vplivajo na slovenščino. Težava ni v ljudeh, sploh ne v mladini, ampak v politiki, ki kljub temu, da imamo lastno državo, ne vlaga dovolj znanja in denarja v produkcijo kvalitetne kulture v jeziku, zaradi katerega to državo imamo. 

Letos, ko praznujemo trideset let lastne države, se še malo bolj sprašujemo, kam smo prišli, kje smo. Opažate v slovenstvu kakšne nove fenomene? 

Še zmeraj je med nami kar nekaj nacionalistov, ki bi bili rajši Nemci, Angleži, Veneti ali Noričani kot pa Slovenci. Je pa tudi kar nekaj mladih, ki delajo odlične filme, glasbo, televizijske oddaje, gledališče in so vešči pisanja. Žal najboljši režiserji odhajajo na tuje, ker tam lažje delajo tisto, kar znajo. Tudi prostora za literaturo za mlade je zmeraj manj, honorarji pa so zmeraj manj stimulativni. Tako si v samostojni državi žagamo veje drevesa, ki je zraslo v državah, katerih del smo bili prej.
 

Stavite na boljšo prihodnost, ki jo bodo gradile nove generacije? 

Absolutno sem prepričan v moč novih generacij. In srčno upam, da bodo to moč lahko udejanjile, in to doma. 
 

V stiku z novimi generacijami ste tudi kot dedek. Kako se počutite v tej vlogi? Obvladate sceno? Dovolite kakšne lumparije? 

Vsaka nova generacija, s katero se imam priložnost družit, me resetira in mi osveži programe. Vnuki so pa sploh luksuz, saj imajo starše, da jih zjutraj budijo in pošiljajo v šolo, stari starši pa se prerivamo med sabo, kdo bo dlje časa užival milost njihove bližine, in jih v ta namen skušamo vsak po svoje tudi malo podkupit.