Nenadoma so razdalje dobile nov pomen. Vedno sem jih povezovala z geografijo, ampak kilometre lahko zmeraj premagaš – če je treba, pač hodiš sedemindvajset ur in dvanajst minut. Bližina v srcu pa je nekaj čisto drugega, ker ima srce drugačne čase in prostore.
»Ne boš verjela!«
»Moram ti povedati.«
Klara Jasna se je končno vrnila iz Kranjske Gore. Zdelo se mi je, da se nisva videli sto let. Čeprav sva si pošiljali snape in se slišali po telefonu, lahko o nekaterih rečeh govoriš samo v živo.
»Kar daj prva.«
»Ne, daj ti.«
Klare Jasne že dolgo nisem videla tako vznemirjene. Nekaj na njej je bilo drugače. Zdela se je nekako bolj živa. Vesela. Kot bi se nalezla svetlobe od prazničnih lučk.
Namignila mi je že, da se je v Kranjski Gori zgodilo nekaj revolucionarnega, o čemer ni mogla govoriti po telefonu, ker je imela ves čas mamo za vratom. Stene v apartmaju so bile tako tanke, da si slišal, ko so šli ljudje v sosednjem bloku lulat, tako da se ni mogla pogovarjati niti v kopalnici. Povsod so bila mamina ušesa.
V zadnjem letu sem dovolj osebnostno zrasla, da vem, kdaj ji moram pustiti, naj prva pove, kaj jo je vznemirilo. Moje drame niso nič posebnega, ves čas je kakšna na sporedu, in to, da sem za novo leto spoznala Maja, ki se mi je v spomin vtisnil bolj, kot bi si želela (fantu sem ga pa zamolčala), niti ni bila najzanimivejša med njimi. Ampak da ima dramo Klara Jasna, bi že skoraj zahtevalo, da se Zemlja ustavi in prisluhne.
In itak je kar bruhnilo iz nje:
»Se spomniš, ko sem ti rekla, da je v apartmajskem naselju nekaj ljudi, ki so najine starosti?«
Zelo dobro sem se spomnila njenega sporočila, ki se je glasilo: Tu so eni modeli.
»In a veš, ko sem bila presenečena, da so se začeli pogovarjati z mano?«
Vem. V sporočilu je pisalo: Neee!!! Oni bi govorili z mano! SOS! Kaj, če bom čisto zablokirala??? (Mogoče celo kakšen klicaj in vprašaj več.)
»Nisem ti pa povedala, da je bil tam tudi en Liam.«
O? Sem že našpičila ušesa!
»No, in ta Liam …«
»Ja?«
»Ful sva se poštekala. Kako je pameten. In ful je luštkan.«
Oho, to so bili povsem novi izrazi v njenem besednjaku. In način, na katerega jih je izgovorila, je bil tudi čisto nov. Ali to pomeni, da …?
Ah! Sigma fejs!
»Klara Jasna, mi hočeš povedati, da si se zatreskala?« sem vzkliknila, ko se je med meglo medmetov pokazala jasnina.
»Psst,« se je zgrozila in prestrašeno pogledala naokrog. Očitno ji je zvok lulanja iz sosednjega bloka pustil globoko travmo.
Zamahnila sem z roko. »Saj naju nobeden ne sliši. Raje mi povej: si se? Ti je bil ta Liam všeč?«
»Ne samo to,« je zacvilila Klara Jasna. Tudi to je bil nov zvok v njenem asortimentu. »Moj fant je!«
»Kaj? Tvoj fant?« (V resnici ful, ful, ful več vprašajev.)
»Ja, fant!«
Potem sva skupaj cvilili še pet minut.
Do vprašanja
»Zdaj mi pa vse povej,« sem rekla, ko me je začelo boleti grlo in sem morala umiriti decibele.
Klara Jasna je zajela sapo. »Ja, no, v tej družbi je bil, več družin je bilo skupaj na počitnicah ali kako, neki družinski prijatelji, starši so bivši sošolci ali nekaj, mogoče so iz iste ulice, ne vem točno …«
»K bistvu, Klarči, k bistvu!«
»Aja. Skratka, hodi v deveti razred in ima rad zgodovinske knjige, pa šahovski prvak je, posluša rap in hiphop, uči se igrati kitaro …«
»Kako pa zgleda?« sem jo prekinila.
»Čakaj, ti pokažem.«
Iz žepa je izvlekla telefon in podrsala po Snapchatu.
»Tole mi je poslal zjutraj.«
Na sliki je bilo pol obraza s svetlimi lasmi na rumenem zidu.
»A ni luškan?«
»Luškan,« sem pokimala. »Imaš še kakšno sliko?«
Pokazala mi je še nekaj posnetkov od strani, zadaj, motnih in odrezanih. »Nisem si ga upala prositi, naj mi pozira, zato sem ga fotkala na skrivaj.«
Razumljivo.
»In kako sta prišla skupaj?«
Z »modeli« so se spoznali na drsališču. Fantje so se afnali in se večkrat zaleteli v Klaro Jasno, ki ni drsala že od vrtca in je bila stabilna ravno toliko, da je lahko stala pravokotno na ploskev in ne vzporedno z njo, vendar jo je zamajala vsaka sapica. Liam je bil najprijaznejši med njimi in ji je vsakič pomagal vstati. Ko je to naredil tretjič, sta izmenjala nekaj besed, petič pa jo je že povabil, naj gre z njegovo druščino na vročo čokolado.
Čeprav Klara Jasna še nikoli ni bila v družbi petih neznanih fantov, ji je očitno med srebanjem le uspelo izdaviti, da tudi ona igra šah, in po tistem so zaigrale violine. Z Liamom sta vse prihodnje popoldneve prestavljala figure in se pogovarjala o najrazličnejših rečeh, od tega, kaj sta dobila od Božička, do načrtovanja poklicne prihodnost. (Ona bo zdravnica in on arheolog. Klara Jasna je prepričana, da je to odlična kombinacija.)
»Kaj pa potem?«
Najmanj potrpežljiv človek sem, kar jih poznam. Tudi v knjigi najprej polistam do zadnje strani in grem zgodbo šele potem brat od začetka.
»V eni šahovski igri je on premaknil kmeta in potem sem jaz segla po trdnjavi in je on rekel, uau, zanimivo, in sem jaz rekla, kaj, a bi ti igral drugače, in …«
»Klarči, bistvo!« (V resnici ful, ful, ful več klicajev.)
»Aja. Skratka, pri eni šahovski igri je pogovor nanesel na kralje in kraljice in … Ne, počakaj, res prihajam k bistvu (najbrž je videla, da zajemam sapo, op. U.), torej, kralji, kraljice, fantje, punce, o tem sva govorila – v tistem trenutku je povezava zvenela logično – no, in me je vprašal, ali imam fanta.«
Drzno.
»Zveni čudaško, ampak takrat se je zdelo naravno in logično. In sem rekla, da halo, itak da ne. In je on rekel, da je to pa čudno, ker sem tako fajn punca. In sem rekla, lahko bi bil ti moj fant. Sem upala, da bo slišati kot šala, čeprav sem mislila resno. Potem mi je postalo malo nerodno, ampak kaj bi, vprašanje je bilo že izrečeno, kar izletelo je in nisem ga mogla vzeti nazaj.«
Nisem se mogla načuditi prijateljičinemu pogumu. To je bilo tisto novo, drugačno na njej! Postala je samozavestna. In če ne bi bila to ravno Klara Jasna, moja najljubša oseba pod soncem, bi ji, priznam, lahko zavidala.
»In?« (Milijon vprašajev! Mislim?)
»Jah, nič, rekel je ja!«
Uau, rekel je ja!!! In to je bilo to.
Do problema
Naslednje vprašanje se je seveda ponudilo samo od sebe.
»Kdaj ga bom lahko spoznala?«
Zdelo se mi je neverjetno, da bi prvega fanta svoje najboljše prijateljice poznala samo po polovici obraza na rumenem ozadju. To je tako, kot če bi njeno najljubšo pesem poslušala brez zvoka.
Klara Jasna je skomignila z rameni. »Ne vem. Mogoče si lahko zraven, ko bova imela videoklic.«
Eh. To je tako, kot če bi parfum vohala čez embalažo.
»Kaj pa v živo?«
Klara Jasna je odkimala. »Aja. Pozabila sem povedati. Živi na drugem koncu države.«
»Naše države?«
Saj ne vem, zakaj sem bleknila tako neumnost. Drugi konec je drugi konec, pa če govorimo o mestu, državi ali celini. Ko imaš štirinajst let in te starši ne pustijo nikamor, je vsak drugi konec v resnici na koncu sveta.
»Jasno, da naše države,« je kljub temu odgovorila Klara Jasna. »Zmenila sva se, da si piševa in se kličeva.«
Zoprno.
Klara Jasna je videla, da se mi je pomračil obraz. Zmeraj se mi, ko tuhtam o čem, kar se mi zdi brez idealne rešitve.
»In kako vama bo to zneslo?« sem na glas vprašala, kar se mi je motalo po mislih.
»Bo že. Saj nimava izbire.«
Do še večjega problema
Toda bolj ko smo pospravljali praznično okrasitev, bolj je ugašala tudi svetloba v njej. In bolj ko se je bližal pust, bolj zaskrbljeno masko je dobival njen obraz. Tako se mi je zasmilila, da sem ji celo prizanesla s svojimi problemi (Maj mi je pošiljal snape in jaz sem veliko razmišljala o njem, medtem ko je Martin ostajal moj prijatelj, le da sem mu rekla fant, in sva se pogovarjala o vsem, samo o Maju ne, skratka, velika godlja, vam povem naslednjič).
»Liam se mi že tri dni ni oglasil,« je z dolgim obrazom rekla neko sredo.
»Liam je rekel, da mi napiše, ko bo prišel s treninga. Čakala sem ga do polnoči, pa nič,« je potožila neko soboto.
»Liam je šel ven s prijatelji in mi ni povedal, kdo vse bo tam,« je žalostno zavzdihnila neke nedelje.
Nekega ponedeljka pa je vzela v roke zemljevid in rekla: »Kaj misliš, kako bi najlažje prišla do Štajerske? Z vlakom, avtobusom? In kaj naj rečem mami, da mi bo pustila iti?«
V tistem mi je postalo jasno, da je situacija postala resna. Moja prijateljica je postajala samo še senca sebe. Pri matematiki ni imela naloge. Pri slovenščini je na testu izgubila tri točke. Pozabila je domače branje. Pod očmi je dobila podočnjake in hlače so ji plesale okrog pasu. Ampak ko je hotela potovanje s prstom po zemljevidu prenesti v resnični svet, je bil skrajni čas za glasen SOS.
»Moram ga videti,« je šepnila, medtem ko je googlala, koliko časa bi hodila od svoje do Liamove hiše, če bi padle v vodo vse druge možnosti. In v isti sapi me je prosila, ali bi šla z njo. Jaz, ki sem si še za vsak pohodniški športni dan izmislila, da se mi je na peti spustilo kurje oko, in izsilila opravičilo.
Ni je stvari, ki je ne bi naredila za prijateljico, ampak peš na drugi konec države pač ne grem.
»Klara Jasna, meša se ti,« sem ji poskušala dopovedati karseda prijazno. »Postala si obsedena. Razumem, da je bedno imeti fanta, ki ga nikoli ne vidiš, ampak če mu ne boš zaupala, boš oba spravila ob pamet.«
»Googlov zemljevid pravi, da bi nama vzelo sedemindvajset ur in dvanajst minut,« je nadaljevala, kot da me sploh ni slišala. »S sabo lahko vzameva sendviče in mogoče del poti štopava, če bova preveč utrujeni.«
»Klarči, ne nori. Straši me, ko ti postaneš nerazumna, drama je moja domena. Nobenih sendvičev ne bova delali, ker ne bova šli nikamor. Lepo boš poklicala Liama, mu povedala, kaj te skrbi, in potem boš spet postala dobra stara, normalna Klara Jasna. Prav?« Narobe svet, v katerem sem jaz glas razuma.
»Ampak …«
Čeprav je Klara Jasna jecljala, da ne more, ne zna, ne ve, a res, pa zakaj sploh, saj to ne gre, sem ji v roke potisnila telefon, poiskala Liamovo številko in pritisnila kliči.
»Govori.«
Moj razumni glas je zvenel tako odločno, da ga je ubogala.
Občutek ali dejstva?
»Kaj je rekel?« sem jo nestrpno vprašala, ko sta končala.
»Da je vse v redu.«
»To je dobro.«
»Ja.«
Ampak Klara Jasna ni zvenela pomirjeno.
»Zakaj ne zveniš pomirjeno?«
Skomignila je z rameni. »Ne vem, drugačen je bil kot po navadi. Kot da mu grem malo na živce.«
Poskušala sem biti spravljiva. »Mogoče ga je motilo, ker si podvomila o njem,« sem začela iskati izgovore. »Ali pa si ga dobila v napačnem trenutku. Si ga pri čem zmotila?«
Zavedala sem se, da jo samo tolažim. Kajti globoko v sebi verjamem, da pri tako resnih temah ne more biti napačnega trenutka. Če je tvoja punca v stiski, si pač vzameš čas, da jo pomiriš! Ali pa ji poveš, zakaj ne moreš govoriti, in jo prosiš, naj pokliče pozneje.
»Na koncu je rekel, naj mu neham težiti. Da sva okej, samo da je ful zaposlen in res ne more vsak dan klepetati z mano. Najbrž sem res sitna.«
Če kdo, zna biti Klara Jasna resnično sitna. Tečnari s svojo pikolovsko natančnostjo, stvarnostjo, prizemljenostjo in trmo. Ampak to počne samo takrat, ko ima občutek, da ima vse pod nadzorom. Kadar je stisnjena v kot, pa bi jo človek prej objel kot pa nadrl.
»Klarči, srček, zagotovo nisi bila sitna. On pa ima najbrž res tehtne razloge, da je malo hladen.«
To sem rekla, ker človeka, ki je že na tleh, ne moreš še zakopati. Toda potihem sem pomislila: še dobro, da živi na drugem koncu države! Drugače bi šla in mu jih napela.
O razdaljah in bližini
In še nekaj sem tuhtala. Kaj imaš od zveze, ki obstaja le na papirju? Kaj pomeni, da je nekdo tvoj fant? Ali se potem samo po sebi razume, da mu moraš zaupati? In a je lahko tvoj fant, če ga nikoli ne vidiš?
Po drugi strani sem jaz Martinova punca. In kaj imam od tega? Pogovarjava se, druživa. V živo, ampak skoraj enako brezstično in površinsko kot Klara Jasna in Liam. Pred njim imam skrivnost. Ali torej lahko Martin zaupa meni? Kaj pa jaz njemu? Se takrat, ko se s fantom pogovarjaš o pomembnih stvareh, objemaš in poljubljaš, zaupanje okrepi? Ali postaneš le še bolj sumničav?
Nenadoma so razdalje dobile nov pomen. Vedno sem jih povezovala z geografijo, ampak kilometre lahko zmeraj premagaš – če je treba, pač hodiš sedemindvajset ur in dvanajst minut. Bližina v srcu pa je nekaj čisto drugega, ker ima srce drugačne čase in prostore.
Klara Jasna je bila z mano, tudi ko je počitnikovala v Kranjski Gori, jaz pa sem gnila v ljubljanski kotlini. In Maj se vrinja v moje misli, čeprav so se najine geografske poti križale le enkrat. Liam je bil Klari Jasni najprej strašno blizu, in ko je geografija odpovedala, se je začel odmikati.
Ne, tu ne more biti pravila.
»Klarči, nimaš drugega, kot da zaupaš občutkom. Še večkrat ga pokliči, ampak bodi vztrajnejša. In če bo Liam še naprej kreten, bova ukrepali. Ker nima smisla, da se sekiraš zaradi nekoga, ki živi v drugi dimenziji. Če pa bo spet normalen, obljubim, da si bom kupila pohodne čevlje in bova šli na pot. Ker enkrat pač moraš dobiti tisti poljub, ki si ga zaslužiš.«
Po tem kratkem govoru me je Klara Jasna hvaležno pogledala in me objela.
»Rada te imam,« je šepnila.
Bili sva si tako blizu, da sva skoraj postali eno. Celota iz dveh polovic: ene dramatične, ki je za hip postala razumska, in ene prizemljene, ki so jo zaradi spleta okoliščin zamajala čustva. Fantje pa … Ah. Bova že ugotovili, kaj bi z njimi.
Članek je bil objavljen v reviji PIL
Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.
