Na avtobusni postaji v Sofiji v deževnem večeru vlada enako zmedeno vzdušje kot po vsej Vzhodni Evropi pred kakimi dvajsetimi leti. Ker sem obsojen na nekaj ur čakanja in ker se poskušam nekoliko ogreti, degustiram vse tople napitke, ki mi pridejo pod roko.
Začnem s kislim kapučinom iz kavnega avtomata, nato mi postrežejo s premalo kuhanim instant čajem, ki ga ponujajo v dveh plastičnih kozarcih (eden vstavljen v drugega), nazadnje pa turško kavo iz prave skodelice. Malo se razgledam naokrog in naredim nekaj skic Bolgarije, ujete v vzdušje nekoliko turobnega letnega časa.
Pod nogami so luže staljenega snega, pomešanega s smetmi – cigaretnimi ogorki, ostanki hrane, ovitki od sladoleda in razmočena reklama. Ljudje brezbrižno stopajo na to nesnago, zaradi česar so njihova oblačila prekrita z arabeskami tekoče umazanije. Mož z velikim obrazom v notranjost avtobusa skrbno nalaga v odejo zavito podolgovato škatlo za televizor, dekle v srebrni bejzbolski kapi pa pazi na neverjetno tihe otroke. Skupina čvrstih fantov v trenirkah mrko pogleduje proti kioskom s cigaretami in alkoholom.
Prav na tej postaji se začenja novo življenje starih avtobusov iz vse Evrope: na nekaterih se niso niti toliko potrudili, da bi zamenjali napise. Piše Lycée Montpellier, a v resnici bo ta razpadajoča kripa odpeljala čvrste fante in dekle z molčečimi otroki naravnost v Kumanovo ali na kakšno še bolj eksotično destinacijo.
Potujem v Burgas, od tam pa v vas z imenom Ravda, o kateri ne vem ničesar razen tega, da ima tam stanovanje mamina prijateljica. Ko se napijem kave, nepričakovano spremenim načrte in namesto za avtobus kupim vozovnico za nočni vlak. Pritlikavi vlak Sofija–Burgas je sestavljen iz več zanikrnih vagonov, na katerih so nalepljeni na roko napisani lističi s končno destinacijo.
Bolgari so precej praktični ljudje, zato sumim, da bom spal na deskah, a že naslednji trenutek me preseneti skrbno postlano ležišče v čistem štiriposteljnem kupeju. Notranjost turškega vagona, kjer potniki iz Sofije v Burgas preživijo noč ob tresenju, je prijetno nasprotje zunanjosti vlaka. Notranjost je res čista in nova; potnikov je malo, kar je razumljivo, le kdo bi se odpravil na črnomorsko obalo v času, ko morje razburkano valovi, turistične trgovine, bari in hoteli so zaprti, ljudi pa je tako malo, da so prisiljeni drug drugega pozdravljati.
V stilu noir
V Burgasu me zjutraj pričaka raztrgano nebo. Preostanek poti opravim z regionalnim avtobusom. Voznik, okrašen z ogromnim zlatim križem, kadi skozi odprto okno in glasno razpravlja po telefonu, na cesto pa pogleduje le občasno. Vozimo se vzdolž morja, ki ga v pol ure vožnje skorajda ne moreš več videti. Vse od Burgasa do Ravde, Nesebarja in Sončnega Brega stoji vzdolž peščenih plaž zid stanovanjskih hiš in hotelov, ki zakrivajo pogled.
Trideset let demokracije je temeljito poteptalo naravo tega kraja. Kot so mi razložili, je zemlja, ki so jo državljani nekdanje Ljudske republike Bolgarije prejeli ob delitvi socialistične lastnine, hitro zamenjala lastnike, zato so vse turistično privlačne parcele zdaj pozidane z večstanovanjskimi stavbami. Zakon je pred privatizacijo sicer varoval pionirske tabore, katerih ruševine so zdaj ujete med stanovanjske bloke, ni pa zaščitil znamenitih breskovih nasadov in rožnatih polj, ki jih v Bolgariji skorajda ni več.
Danes v Bolgariji živi veliko priseljencev iz nekdanje Sovjetske zveze. Po letu 2000 so se »bolgarski apartmaji ob morju po ceni avtomobila« prodajali kar v beznicah nasproti blagajn v supermarketih – tako je vsaj bilo v bogati Moskvi.
Burgas, drugo največje pristanišče v Bolgariji, ni kaj prida zanimiv, niti z vidika arhitekture niti neokrnjene narave. Tukaj stoji največji naftno-kemični obrat na Balkanu, ki je bil zgrajen pred več kot pol stoletja za transport sovjetske nafte v Evropo. Pristaniški Burgas sicer razpolaga s specifičnim kriminalnim šarmom. Ljudje so nekoliko temačni in grobi, mesto pa je v temi videti bolj zanimivo kot podnevi. Noir betonskega postsocializma, svetle lise uličnih kavarn na temnem ozadju, grafiti s parodičnimi citati iz Remarqua: »Pridi k meni,« je rekel Volk. Rdeča kapica je natočila dve čaši konjaka in sedla k njemu na posteljo.« Ta napis in risbo sem opazil na zidu v Burgasu.
Cerkev Kristusa Vsemogočnega z dekorativno opečno konstrukcijo, z vzorci v obliki svastik ter majhnimi vitražnimi okni pod ravnim kupolastim stropom, lahko občuduješ iz bližnje kavarne.
Podnebje črnomorske obale Bolgarije je precej ostro: poleti je trava ožgana od sonca, pozimi pa vladajo mraz, veter in celo sneg. Najprej sem se odpravil v Nesebar, ki leži na majhnem polotoku – pozimi deluje kot eno najbolj vetrovnih mest, kar sem jih kdaj obiskal. Orkanski sunki vetra dvigujejo oster pesek s sipin, ki se raztezajo več kot sto kilometrov proti severu in zunaj meja Bolgarije prehajajo v Pontsko-kaspijsko stepo. Žalostna in lepa je zahodna obala Črnega morja, razpeta ob neskončni stepi, ki se razteza vse do obzorja, proti Kaspijskemu morju in Kazahstanu.
Bolgarija v malem
Nesebar je star nekaj tisoč let. Je mesto starodavnih kamnov in cerkva, zgrajenih na temeljih grških templjev, v katerih lahko pozoren opazovalec ujame komaj zaznaven odsev pozabljenega življenja, ko so ljudje molili, verjeli in ustvarjali. Nesebar sega nekaj kilometrov v morje in je od kopnega ločen s tankim prehodom, na katerem se belijo kamni obrambnega zidu. Mesto, ki je vključeno na Unescov seznam dediščine, sestavljajo ruševine antične Mesembrije, njegova zgodovina pa spominja na zgodovino Bolgarije v malem: od Tračanov, antičnih Grkov in Bizanca do Turkov, nacionalnega preporoda v 19. stoletju, socializma, kapitalizma, in kot kaže, spet do Turkov.
Stopim skozi vrata napol porušenih utrdb starega mesta in kmalu pridem v majhen park s cerkvijo Kristusa Vsemogočnega na sredini. Stavba z dekorativno opečno konstrukcijo, z vzorci v obliki svastik ter majhnimi vitražnimi okni pod ravnim kupolastim stropom je bila zgrajena v 12. stoletju. To zanimivo zgradbo lahko občuduješ iz bližnje kavarne, kjer z osuplostjo berem članek iz vodiča v ruskem jeziku, ki sem ga našel med predvčerajšnjimi časopisi: »Svastika se pojavlja po vsem svetu v mnogih religijah, pri poganih, pri različnih narodih, pri različnih domnevnih kulturah od Tajske (Siama) do Evrope …« Takšna razširjenost je lahko povezana tudi s tem, da je na teh ozemljih obstajala enotna (danes pozabljena, zamolčana) država.
Cerkev Kristusa se ne zdi tako zelo starodavna, kot trdijo turistične brošure, predvsem zato, ker so jo očitno obnovili v času bolgarskega narodnega preporoda konec 19. stoletja. Se splača vstopiti v muzej, ki se nahaja prav tu – morda se mi posreči in bom lahko govoril z enim od kustosov?
»Vse stare grške kolonije so bile ustanovljene za razvoj trgovine s tako imenovanimi barbari, med katere so Grki v tistem času uvrščali tudi lokalna tračanska plemena,« pojasni vodnica, arheologinja Anelija z Nacionalnega arheološkega inštituta Bolgarije. V rokah drži katalog najdb, odkritih v zadnjem desetletju in razstavljenih v muzeju Stari Nesebar.
Razložim ji, da pišem članek za revijo GEA. Privlačijo me kipi otrok in čudovitih boginj z rahlo poševnimi očmi, ki me spominjajo na umetnost Gandhare. »To niso otroci, temveč otroške igrače,« me popravi Anelija. »Te boginje pa so varuhinje rodovitnosti in sveta mrtvih. Tu se kaže sinteza grške kulture in starodavnih lokalnih kultov – nekaj podobnega tračanskim veneram … Tako lepe so.«
Nesebar sega nekaj kilometrov v morje in je od kopnega ločen s tankim prehodom, na katerem se belijo kamni obrambnega zidu.
Prehodim sto metrov od zgodovinskega muzeja navzgor po Mitropolitski ulici in že stojim pred fasado zgodnjesrednjeveške cerkve Svetega Janeza Krstnika, ki spominja na križasto kupolaste templje stare Rusije. V mestu je še nekaj deset starodavnih cerkva, blizu morskega pristanišča pa je tudi na pol porušen amfiteater. Poleti so zavite ulice polne trgovinic z magneti in turškimi šali, a zdaj je le sivo nebo, nekaj golega drevja in zmrznjen kamen tlakovcev. Čas je, da se vrnem, se ogrejem v kavarni in v svoj pametni telefon zapišem potopisne opazke.
Spartakovi navijači
»Bolgari se štejejo za potomce Tračanov, o katerih izvoru še vedno razpravljajo, vključno s trditvami, da so prav Tračani predniki Slovanov. Najbolj znan Tračan je vstali rimski suženj Spartak. V Bolgariji ga častijo kot narodnega junaka; v Varni je nogometni klub Spartak in socialistični spomenik njemu,« zabeležim, da ne bi pozabil.
Čas mineva, zbrala se je majhna skupina stalnih obiskovalcev, poleg nas ni nikogar, zato se zapletem v pogovor z že na videz zanimivim tipom po imenu Bratan. Led prebijava z izmenjavo informacij o tem, kdo je od kod. Bratan pravi, da je Bolgar, da je tukaj rojen, zdaj pa je prišel obiskat sorodnike.
»Ampak tukaj je malo Bolgarov,« izzovem sogovornika. »Razumeš, tukaj so povsod Cigani in Turki,« Bratan zaupljivo zniža glas: »V socialističnih časih na obali skoraj ni bilo Ciganov, živeli so v vaseh, nismo jih videli. Razlikujejo se po videzu, imajo temnejšo kožo, na splošno so zelo drugačni od nas, tako po kulturi kot po značaju. Povečini gre za Turke, ki vodijo trgovino in restavracije.«
O izgonu nekaj sto tisoč bolgarskih Turkov in prisilni spremembi priimkov preostalih, ki se je zgodila v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, moj sogovornik ne govori, čeprav gre po zgodovinskih merilih za zelo nedavne dogodke. Zdi se, da Bolgarija še ni povsem predelala svoje »boleče preteklosti«.
Bolgarske oblasti morajo hočeš nočeš upoštevati izjemno gospodarsko in politično vplivanje Turčije, in tukaj se kaže geopolitika, saj Bolgarija leži na stičišču tranzitnih poti med Evropo in Azijo. Pravijo, da najpomembnejše odločitve ne sprejemajo v Sofiji, temveč v drugih prestolnicah, zagotovo pa ne na bolgarsko-turški meji, kjer že dolgo stoji ograjen zid z bodečo žico in se uvajajo različni strogi ukrepi.
Tudi če se odmaknemo od politike, je nedvomno, da je pet stoletij turške vladavine pustilo svoj pečat na videzu Nesebarja. Ko se spustiš v globino mesta, prideš do strmega spusta proti morju, s katerega je prijetno občudovati elegantne terase turških hiš, ki se nagnjene spuščajo po neenakomernih stopnicah proti peščenim plažam. Vse so si podobne: dvonadstropne, prvo nadstropje je iz kamna, drugo pa iz potemnelega lesa, za piko na i pa še streha iz strešnikov. Drugo nadstropje visi nad ulico na lesenih konzolah, tako so gradili v Turčiji v preteklosti. No, do Istanbula je le 200 kilometrov zračne razdalje.
Bratan pripoveduje, da se Bolgari že mnogo let selijo v Nemčijo in Združeno kraljestvo. Pravi, da je v sosednji Romuniji enako. Zdi se, da po nekaj kozarcih klepet z lokalnimi prebivalci vedno preide na spolzki teren mednarodnih odnosov, čeprav si na vse kriplje prizadevam, da bi spremenil temo pogovora. Bratan mimogrede navrže, da Nesebar v bistvu pomeni »Ne-Srbija, saj je povsod Srbija, tukaj pa ni.«
»V sosednji Ravdi je prva stvar, ki jo vidiš ob prihodu, lokal Bratje Srbi, tam pečejo na žaru,« pripomnim. »To je v Ravdi, mi pa smo v Nesebru, kjer tega ni. Smo Spartakovi potomci, ne pozabi,« se pobaha Bratan.
Ibiza ob Črnem morju
Sončni Breg, ki mu v kolonialni maniri zdaj v angleščini pravijo Sunny Beach, leži nasproti Nesebarja in spada v isto občino. »To je naša Ibiza. Poleti v Burgas iz Anglije vsak dan odleti pet letal, prihajajo se zabavat v bare in klube,« z očmi zavijajo sogovorniki. Zaupajo mi tudi, da je julija z balkona hotela v Ravdi padel angleški turist, »ampak kdo ve, ali je bil turist? Je sam padel ali so mu pomagali? Poleti smo bili priča pravi detektivski zgodbi. Neki policist je v plažnem baru odkril antični sarkofag, ki so ga uporabljali kot barski pult. Bar je bil na temo starega Rima, z Anglosaksonci, heterami in gladiatorji, na sarkofagu pa je stal pult za DJ-ja.«
Razložili so mi, da je policist hotel naročiti pesem, a so ga grobo zavrnili, zato se jim je hotel maščevati. »Poklical je inšpekcijo in strokovnjake – arheologe ter jim naložil, da se spozna na antiko in sumi, da je sarkofag pravi. Ne boste verjeli, potrdili so pristnost sarkofaga, bar pa so zaprli. Inšpektorat za kulturno dediščino je opravil preizkus, vse po pravilih, znanstveniki so ugotovili, da gre za rimski artefakt iz prvega ali drugega stoletja našega štetja, celo v novicah so pisali o tem. Kdo ve, ali je v resnici pravi ali ne? Mogoče je ponarejen, mogoče pa je res pravi? Pojdi, pozanimaj se v muzeju, sicer ti bomo naložili še kaj iz naše folklore.«
Nesebar je star nekaj tisoč let. Je mesto starodavnih kamnov in cerkva, zgrajenih na temeljih grških templjev, v katerih lahko pozoren opazovalec ujame komaj zaznaven odsev pozabljenega življenja. Na fotografiji razvaline cerkve sv. Sofije.
Do Ravde, kjer sem se ustavil, je iz Nesebra le nekaj kilometrov, a se zdi, da gre za dva povsem različna svetova. V Ravdi zgodovinske arhitekture ni. Stanovanje, do katerega sem bil namenjen, je bilo v eni izmed novih stavb z bazenom – majhen studio z razkošno stekleno teraso in pogledom na morje. Zasnova po načelu »naspati se, oddahniti se na balkonu, kaditi«.
Čeprav so stanovanjski kompleks zasnovali Rusi, stanovanja niso preveč primerna za zimsko bivanje. Ni ogrevanja, ni izolacije, zato pa imajo dva vhoda, da lahko pravočasno pobegneš.
Po letu 2000 je v Ravdi nastal mini ZSSR, in na prvi pogled se zdi, da niti vojna ni prekinila prejšnjega blagostanja. Lastniki apartmajev so postali sumničavi do neznancev, skozi odprta okna pa še kar prihaja bučna govorica, stanovalci pa ob lepem vremenu na dvorišča še vedno prinašajo vodne pipe ter se prepirajo s sosedi: »Arkaša, prinesi še šampanjca! Njaša, imamo še prigrizke? Otroci, ali ste res pojedli ananas? Kakšni junaki! Pašenka, Vanečka, nemudoma si nadenite klobuke!«
Arkaša je Moskovčan srednjih let z orlovskim nosom in črnimi lasmi, ki so že začeli siveti. Po začetku vojne se je preselil v Izrael, pridobil tamkajšnje državljanstvo, nato pa se je spet umaknil pred tragedijami, tokrat v Bolgarijo. Živi z mamo, vsi ga imajo radi, lahko bi rekli, da je pravi domači junak. Z njim sem se že čez nekaj dni znašel na druženju, bodisi zaradi starega novega leta bodisi zaradi sestanka stanovalcev, med katerim smo se tudi spoznali. Milena, Stepan Ivanič, Njaša in Arkaševa mama so obravnavali podražitev električne energije in sklenili, da morajo vsaj do prvega aprila opustiti ogrevanje vode v zunanjem bazenu.
Milena me je vprašala, kako napreduje moj članek. Povedal sem ji, da sem v Nesebru spoznal nekega Bratana, ki mi je govoril o Spartaku in mi zaupal, da v Varni obstaja tak nogometni klub. »Ah, ja, le kako bi brez tega. Pa poleti je v Ravdi nek Anglež padel z balkona,« je melanholično komentiral Stepan Ivanič.
Slovanska Venera
Dogajalo se je pozno zvečer med delovnim dnem. Miza je bila polna solat, kuhanega krompirja z drobnjakom in pijače iz Hoferja, ki je ostala od novoletnih praznikov. Vklopili so rusko pop glasbo, ob polnoči pa so se začeli nekakšni plesi, z aktivno udeležbo starejše Milene in Stepana Ivaniča. »Mami, kmalu bom imel 50 let, pa še vedno ne znam plesati! Zakaj me nisi naučila?«
Sončni Breg, ki mu v kolonialni maniri v angleščini pravijo Sunny Beach, leži nasproti Nesebarja in velja za bolgarsko Ibizo.
Arkaševa mama je dvignila glavo od solate z majonezo: »Arkaša, nimam časa, sploh pa poglej, kako debela sem! Lahko ti zdaj pokažem z rokami, kako je treba plesati?« Začela je ritmično premikati prste. Arkaša je zavil z očmi, dolil vino gostom, izklopil glasbo, pristopil k električnemu klavirju, se vljudno prekrižal in z besedami »Živi dolgo – uči se« vznemirjeno zaigral Chopinov nokturno.
»Arkaša, zakaj uničuješ materino srce!? Toliko hrupa! Kaj za boga bodo mislili Bolgari?« je zavpila polna ženska na čelu mize. »Razmišljam, kako prekleto dolgčas je tukaj, kaj sem pozabil v Ravdi, v Nesebru, kdo sploh še hoče sem!« je s tragičnim tonom pripomnil sin.
Njaša je ves čas sedela v kotu, zavita v haljo v barvi ciklame in volnen šal, oseba nedoločene starosti s subtilno muhasto grimaso na obrazu. Nenadoma je odločno vstala, zavzdihnila, zasvetila s svojimi modrimi očmi, se nasmehnila s svojimi debelimi ustnicami, naredila nekaj korakov proti balkonu, odvrgla šal in haljo ter pokazala mogočno grivo lanenih las in prosojno perilo Balenciaga ter celo vrsto gangsterskih tatujev na treniranem telesu.
Pozneje sem izvedel, da je vitko, visoko dekle teniška igralka na mednarodnih turnirjih. Mimoidočim v Parizu, Berlinu in na Dunaju, kamor leti ob koncih tedna, se verjetno šibijo kolena, ko jo srečujejo na ulici, oblečeno v ogromno ciklamasto haljo iz kašmirja, modrikasto krzneno kapo in srebrne škornje v vesoljskem stilu.
Slovanska Venera je poletela na balkonsko ograjo in z višine skočila v bazen. Vse to se je zgodilo bliskovito in v popolni tišini. Arkaševa mama je sklenila roke in zajokala, njen sin pa je začel igrati uvod v drugi koncert Rahmaninova. Pogledal sem z balkona, da bi videl, ali je Njaša živa, in ji iz neznanega razloga vrgel škatlico cigaret. »Saš, hvala, ampak ne kadim,« je rekel veder dekliški glas. Mirno je sedela na plastičnem ležalniku in prosila za oblačila in brisačo.
Prišel sem za njo. »Njaša, nimam besed …« Rekla je, da ji je bilo preprosto dolgčas in je hotela plavati. To je bilo povedano s tako naivno intonacijo, da je postalo jasno: edina stvar, ki omejuje Njašo, je prisotnost ali odsotnost njene želje, da nekaj naredi. Prav nič je ni zeblo, je pa zaradi vala adrenalina, ki jo je zajel, postala izjemno zgovorna. Povedala je, da noče delati ničesar in da je prej »delala v trgovini« oziroma da je bila njena prva služba prodaja ruskih vesoljskih satelitov za pol milijona dolarjev po kosu. »Vidim, astronavtka si,« sem ji rekel in ji zaželel lahko noč.
Šel sem na krajši sprehod. V praznini nad Črnim morjem je rahlo deževalo, še dlje na horizontu pa so tiho, v dramatičnem vzdušju bliskale svetlo rožnate strele. Naslednji dan so mi pojasnili, da dupleks stanovanje v zadnjem nadstropju, kjer živi Njaša, pripada njenemu očetu, prav tako kot celotna stavba, celoten kvart, naslednji kvart in še nekaj podobnih kvartov. Rekli so, da so jo poslali iz Moskve in da je postala edina skrbnica vseh teh hiš ob Črnem morju. Skupaj z Arkašami, Katjušami in Stepani Ivaniči.
Članek je bil objavljen v reviji Gea
Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.
Več o reviji Gea >
