V Sloveniji imamo voda v izobilju: od majhnih potokov in rečic do rek, jezer, slapov, morja ter podzemnih tokov, ki ustvarjajo jamski svet. Zakaj letošnjega poletja ne bi preživeli v raziskovanju voda? Poleg tega, da ti ne bo vroče, bodo jeseni tvoje fotografije prava atrakcija med sošolci.
Soča
»Krasna si, bistra hči planin!« S temi besedami pesnik Simon Gregorčič začne pesem Soči. Goriški slavček, tako so pesnika klicali, se je s to lepo pesmijo poklonil reki Soči, ob kateri se je rodil, odraščal in preživel številna leta. V Sočo, reko izrazito smaragdne barve, se ni težko zaljubiti. Ta alpska reka, s skrivnostnim kraškim izvirom v Trenti, ki je dolga 137 kilometrov, spada med najlepše v Evropi. Zato ni čudno, da ob njej pogosto vidiš fotografe. Njen zgornji tok z živahnih brzicami s pridom izkoriščajo ljubitelji soteskanja in raftanja, pa tudi kajakaši in kanuisti. Mirni del reke pa je priljubljen med ribiči. Malce manj je priljubljena le med kopalci, saj je zelo mrzla. Temperature se poleti gibljejo le okoli 15 °C.
Posebnost Soče so tudi več deset metrov globoka in ozka korita, vrezana v živoskalno dolinsko dno, in številni slapovi, ki jih boš našel/a v okolici.
Še posebej lep je slap Boka blizu Bovca, ki slovi kot najbolj vodnat in najmogočnejši slovenski slap s skupno višino 106 metrov in širino 18 metrov.
Cerkniško jezero
Prvič je bilo omenjeno že v antiki, na zemljevidih Evrope pa se pojavlja vse od 15. stoletja in je eno največjih presihajočih jezer v Evropi. Ko je polno, to je približno osem mesecev na leto, je največje v Sloveniji. Navadno se voda razlije po površini dobrih 20 kvadratnih kilometrov, ko pa je je največ, površina jezera meri okrog 26 kvadratnih kilometrov. V suhem delu leta jezero izgine, tako da lahko v enem letu na istem mestu veslaš, ribariš ali se sprehajaš.
Še bolj kot po velikosti je jezero zanimivo zato, ker ima izjemno biotsko pestrost, ki daleč presega meje Slovenije. Cerkniško jezero, skupaj z Rakovim Škocjanom in Križno jamo, sodi med mokrišča, pomembna v mednarodnem merilu. Zaradi ohranjanja ogroženih vrst ptic sodi tudi v območje Natura 2000. Kar 276 vrst ptic najdemo na tem območju, kar predstavlja polovico vseh evropskih vrst, pa tudi 45 vrst sesalcev, to je polovica vseh slovenskih vrst, in 125 vrst dnevnih metuljev, kar je slaba tretjina vseh evropskih vrst, ter 15 vrst dvoživk, skoraj četrtino vseh v Evropi. Tu boš zagotovo našel/a nešteto motivov za fotografiranje.
Logarska dolina in slap Rinka
»Moja dežela, to je njena lepota. Moja dežela, mi smo njeni ljudje. Lepota dežele je sloves njen, njeni ljudje smo njeno ime, ponosno ime.« Takole prepevajo v televizijski reklami, kjer možakar stoji na lestvi in v več tujih jezikih na tablo zapisuje besedno zvezo dobrodošli v Sloveniji. Za tablo vidimo vstop v dolino, s pravljično vijugasto cesto, ki teče mimo travnikov in mogočne Logarjeve lipe s pogledom na strme stene Kamniško-Savinjskih Alp. Logarska dolina velja za eno najlepših alpskih ledeniških dolin v Evropi. Dolga je 7 kilometrov in je zaradi številnih naravnih znamenitosti zavarovana kot krajinski park, v svojem zatrepu pa skriva tudi enega najlepših in najbolj obiskanih slapov v Sloveniji. Slap Rinka je atraktiven tudi pozimi, saj zaledeni in po njem lahko plezaš, če si seveda vešč/a lednega plezanja.
Škofja Loka in reka Sora
V Škofji Loki, enem najbolj pristnih srednjeveških mest v Evropi, z združitvijo Selške in Poljanske Sore nastane reka Sora, ki od tam nadaljuje pot do Medvod, kjer se izlije v reko Savo. Sora je razmeroma čista in hitro tekoča reka, katere strugo prepletajo globoki tolmuni, brzice in prelivi. V Škofji Loki je prav zaradi Sore kot v enem prvih mest pri nas zasvetila električna žarnica.
Kjer v Škofjo Loko priteče Selška Sora, stoji najstarejši kamniti most pri nas. V 14. stoletju ga je dal zgraditi freisinški škof Leopold. Legenda pravi, da se je škofov konj, ko je nekoč most prečkal ob nevihti, splašil in skupaj z jezdecem padel v naraslo reko, tako da je škof utonil.
Meščani Škofje Loke so na svojo reko že od nekdaj močno navezani. V 19. stoletju so ob njej postavljali celo mala zasebna kopališča, gostilne pa so ponujale prenočišča za turiste, ki so jim rekli »somerfrišerji«. Leta 1873 pa so Ločani ustanovili Škofjeloško kopališko družbo in ob Selški Sori v Vincarjah postavili zaprto javno kopališče z lesenimi kadmi, v katerih je bila ogrevana voda. Leta 1899 so zgradili še kopališče, ki je bilo ločeno za ženske in moške. Danes takih kopališč ni več. Zadnje, ki so ga zgradili v petdesetih letih 20. stoletja, imelo je celo tobogan, so pred približno 60 leti odnesle poplave.
Ali veš?
- Slovenija je po količini vode ena bogatejših evropskih držav.
- V rekah in potokih na ozemlju Slovenije se pretoči okoli 34 milijard kubičnih metrov vode na leto, kar je na prebivalca skoraj štirikrat več od evropskega povprečja.
Članek je bil objavljen v reviji Moj planet
Moj planet je izvirna slovenska poljudnoznanstvena revija za otroke od 8. leta naprej, ki radi spoznavajo živali, rastline, naravne pojave in ves ta širni svet okoli sebe.
Več o reviji >
