Vsi za enega, eden za vse

Razlog niso visoke cene ali pomanjkanje naravnih in kulturnih zanimivosti, prav nasprotno – dežela se ponaša s kakimi tisoč prekrasnimi otoki, kristalno čistim turkiznim morjem v številnih lagunah, bogastvom rastlinskega in živalskega sveta, izjemno prijaznimi domačini, pestro zgodovino, tradicijo in kulturo. 

A obiskovalce odvrača malarija, ki je nikakor ne morejo izkoreniniti. Drugi razlog, ki odvrača predvsem bolj razvajene turiste, pa se skriva v ladijskih in letalskih povezavah med otoki. Te so precej prepuščene improvizaciji in nestanovitnemu vremenu. Deževno obdobje, cikloni, razburkano morje ali le pomanjkanje goriva ti lahko za ves teden »podaljšajo« počitnice na kakšnem odmaknjenem otoku. Zato bo to otočje verjetno še nekaj časa pogosteje cilj avanturistov kot pa udobja vajenih turistov.

Raziskovanje male otoške države, izgubljene v prostranstvih Tihega oceana, sem začel na najmanjši in od glavnega mesta Honiara najbolj oddaljeni skupini otokov, edini, kjer ni malarije. Ponašajo se z imenom Reef islands, kar bi lahko prevedli kot Otoki na grebenu. 

Pomoč morskih vil

Pot do njih ni niti preprosta niti hitra. Najprej dve uri in pol letiš iz Honiare do otoka Santa Cruz (letalska povezava je samo enkrat tedensko), tam pa, če imaš srečo, ujameš oskrbovalno ladjo, ki pluje med otoki in jih obišče približno enkrat na mesec. Ne vem, kaj mi je pomagalo, morda izjemno naključje ali pa dobre morske vile, a uspelo mi je priti tako na letalo kot na ladjo in po štirih dneh plovbe sem pristal na pravljičnih koralnih otočkih »na grebenu«. 

Gruče otrok in množica domačinov, ki so me z začudenjem opazovali, so pričali, da mednje zelo redko zaide kakšen tujec. Sem pa kaj hitro ugotovil, da v tej miniaturni in od boga pozabljeni otoški skupini še zdaleč nisem edini »white man«, kot so me pogosto naslavljali otroci.  

Verjetno ni romantika na tem svetu, ki ne bi občasno sanjaril o življenju na samotnem tropskem otoku, nekje daleč od civilizacije, stresa in ljudi. No, nekaterim to tudi uspe. Ross Hepworth je po rodu Anglež, vendar je vse življenje preživel na Reef islands. Njegova mati in oče, Diana in Tom Hepworth, sta bila neustrašna popotnika, ki sta v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja plula z majhno leseno barkačo po vseh svetovnih oceanih. V nekem trenutku sta se pomorskega življenja naveličala in si zaželela ustvariti družino. Našla sta majhen, zaraščen otok v takratni britanski koloniji Salomonovi otoki. Najela sta ga za 99 let, in ker so na otoku gnezdili golobi, je dobil ime Pigeon island – Golobji otok. 

Robinzonski otok

Otok, dolg približno tristo metrov in za polovico ožji, je postal njun dom. Rodili so se jima hčerka in dva sinova. Ko so otroci odrasli, je hči odšla živet na Novo Zelandijo, sin Ben je postal trgovec in pomorščak, Ross pa je po smrti staršev ostal na otoku, kjer prebiva še danes. Prijateljem in naključnim obiskovalcem oddaja dva lična apartmaja in takrat je dober teden gostil tudi – vsaj tako mi je zatrdil – prvega gosta iz Slovenije. 

Svoj »robinzonski« otok si je udobno opremil. Elektriko mu dajejo sončne celice in generator na nafto, po satelitskem telefonu tu in tam pokliče prijatelje po svetu in množica njegovih filmov na zgoščenkah tekmuje z bogato založeno zbirko knjig. Ko se mu zljubi, se zapelje na bližnje otoke, kjer trguje z domačini in pri njih nakupi svežih rib, kokosovih orehov, ananasov in nambov, kot pravijo narezanim kosom praženega kruhovca. Na Golobjem otoku živi tudi Rossova hčerka Diana z možem in sinom  Augustinom. Zgodbo o družini Hepworth in njihovem sanjskem otoku je pred leti popisala tudi pisateljica Lucy Irvine v knjigi Faraway.

In kakšno je življenje na teh neznanih in skritih  otokih, kjer so elektrika, internet, radio in televizija zelo redke in nikakor ne nujno potrebne dobrine? Prebivalci majhnih vasic na otokih imajo izjemen občutek za medsebojno sodelovanje. Domačini si pri vseh opravilih pomagajo in živijo po načelu »vsi za enega, eden za vse«. Na teh od sodobne civilizacije odmaknjenih otokih človek ni in ne more biti nikoli osamljen. 

Otoki »na grebenu«

Še posebej to velja za otroke »na grebenu«, ki imajo nedvomno eno najsrečnejših otroštev, kar jih ta naš modri planet ponuja. Vse dneve so skupaj s starši, sorodniki in dobrimi prijatelji na svežem zraku, v neokrnjenem okolju brez industrije, plastike in kičastih igrač. 

Na žalost se ta življenjski slog sicer izgublja tudi na Salomonovih otokih. Bolj ko se bližamo večjim otokom in glavnemu mestu, bolj zmagujejo vrednote lastništva in materializma. Če te na majhnih otokih sprejmejo z odprtimi rokami in pogostijo z okusno ribo, ti na nekaterih večjih otokih že zaračunajo vstopnino za obisk njihove vasi ali celo kopanje v morju.

A prebivalci Salomonovih otokov so vendarle večinoma še svetlobna leta oddaljeni od tržnih zakonitosti, ki jih poznamo na zahodu glede prodaje svojih turističnih storitev. Da bi to preveril, sem se odločil obiskati eno bolj slavnih znamenitosti te države, otok lobanj. Z domačo ekonomijo sem se srečal že takoj po prihodu na mali otoček Laulasi. Mlad vodnik mi je v solidni angleščini pogumno naštel celo paleto stroškov, ki me čakajo. 

Dva evra za vstopnino na otok, dva evra za njegovo vodenje, dva evra za obisk otoškega svetišča z lobanjami, dva evra za sprejem pri vaškem vraču, dva evra za vsak vračev nasvet ali prerokbo … Izkušnje barantanja iz sveta arabskih tržnic in zagotovilo, da bom kupil tudi kakšen spominek, so pomagali, da sem vse skupaj zaokrožil – na dva evra oziroma dvajset domačih dolarjev. 

Svetišče z lobanjami

Otoček, dolg približno sto metrov, je bil vsekakor vreden ogleda. To je umetno narejen otok, kajti pred nekaj stoletji so ga domačini »zgradili« v plitvi laguni kot skrivališče pred ljudožerskimi plemeni, ki so takrat še živela v teh krajih. Danes je otok za domačine pomembno svetišče s svetimi prostori, kjer hranijo lobanje številnih vaških duhovnikov. 

Vrač, ki edini sme med skalnate zidove svetišča, je množico lobanj previdno prestavljal s kamna na kamen. »Če želiš, se lahko posvetuje z duhovi in ti odgovori na kakšno tvoje vprašanje glede prihodnosti,« me je med pestro razlago zgodovine otoka opozoril fantič. Ker o svoji prihodnosti najraje ne vem čisto nič in ker se je vreme že nekaj dni kisalo (bilo je pač deževno obdobje), sem gospoda vrača vprašal, kdaj bo zopet posijalo sonce. V roke je vzel razpadajočo lobanjo, se naslonil na drevo, pogledal v oblačno nebo in nekaj minut zamaknjeno mrmral. »Duhovi so mu sporočili, da danes popoldne,« je napoved prevedel mladenič. Obema sem se zahvalil za čudovito novico, držal obljubo in kupil nekaj lepih ogrlic, narejenih iz svetlečih školjk. Čolnar me je potem prek morske lagune zapeljal do mojega bivališča. Zvečer pa sem spoznal, da se skopuštvo in barantanje na Salomonovih otokih, kot kaže, ne obneseta. Ves dan je namreč lilo kot iz škafa.

Poleg Bena in Rossa Hepwortha z Golobjega otoka, simpatičnega vodnika in vrača z  otoka lobanj ter številnih drugih otočanov sem v vasi Konqa na otoku Ranonga srečal nedvomno najbolj zanimivega domačina te države, Eronija Kumano. V času mojega obiska je bil star že precej čez 80 let, a še vedno vitalen in humorno razpoložen. Le sluh in vid mu nista več služila tako dobro. 

Kennedyjev rešitelj

Eroni Kumana je postal nekakšna »zgodovinska« legenda otoka in vsake toliko ga je obiskal tudi kak radoveden ameriški turist. Sprejel me je na vrtu pred svojo hišo, ki jo je pred časom precej poškodoval potres, a so jo obnovili. Ker se nikoli ni naučil angleščine, je njegovo zgodbo prevajal najstarejši sin z zanimivim imenom – John F. Kennedy. »V spomin na predsednika sem sina poimenoval po njem. Zelo mi je bilo hudo, ko sem izvedel za Kennedyjevo smrt,« se je spominjal Kumana: »Štel sem ga za svojega prijatelja in v vasi smo za njim žalovali ves teden.«

Nekdanji ameriški predsednik je pred desetletji postal pomemben del Eronijevega življenja. Zgodba o dogodkih iz druge svetovne vojne, ki mi jo je povedal vrli Salomončan, se je začela v majhnem lesenem čolničku sredi valov Tihega oceana. 

Mladeniča, ki sta sedela v kanuju, sta z žilavimi rokami, vajenimi trdega dela, čvrsto in enakomerno veslala preko številnih lagun zahodnih Salomonovih otokov. Bila sta Eroni Kumana in njegov prijatelj Biuku Gasa, domačina z otokov, ki se kot podaljšana roka Papue Nove Gvineje širijo v prostranstva oceana. Niti slutila nista, da bosta tega vročega avgustovskega dne nekako spremenila politično prihodnost sveta. 

Pisalo se je leto 1943 in druga svetovna vojna je bila v polnem razmahu tudi v Tihem oceanu. Biuku in Eroni sta občasno vrgla trnek v vodo in se pretvarjala, da lovita ribe. V resnici sta skrivoma oprezala za položaji japonske vojske na bližnjih otokih. Zavezniške sile so ju namreč vključile v skupino domačih »skavtov«, ki so obveščali ameriško mornarico o premikih japonskih ladij in njihovih vojaških postojankah. 

Ko sta veslala mimo majhnega otočka Olasana, kjer bi lahko »vrgel kamen z ene strani otoka na drugo«, sta med grmičevjem nenadoma zagledala skrite postave mož, ki so jima plaho mahali, naj se približata. Vrla mladeniča sta počasi zaveslala na belo, peščeno obalo otoka in previdno stopila proti neznancem. 

Uniforme, bledica na njihovih obrazih in modre oči so pričali, da nikakor niso prisegli zvestobe japonskemu cesarju, temveč Združenim državam Amerike. Vidno utrujen, a široko nasmejan možakar se jima je približal in z izčrpanim glasom dejal: »Pozdravljena. Smo mornarji ameriške vojske. Sploh ne vesta, kako smo vaju veseli. Jaz sem poročnik John F. Kennedy.«

Ime po ameriškem predsedniku

Otoček Olasana, kjer sta pogumna domačina srečala prihodnjega ameriškega predsednika, so pozneje preimenovali in danes nosi njegovo ime. John F. Kennedy, takrat star 26 let,  je med drugo svetovno vojno služil kot mornariški poročnik na majhnem, a hitrem torpednem čolnu PT 109. Poveljeval je posadki dvanajstih mož. 

Po ameriškem izkrcanju na Guadalcanalu in hudih pomorskih bitkah  v vodah Salomonovega otočja se je s čolnom vozil med otoki, oprezal za japonskimi ladijskimi konvoji in včasih izstrelil kak torpedo. Neke temne noči brez meseca pa jih je sreča zapustila. Opazil jih je japonski rušilec Amagiri in začel nanje streljati. Granate so čoln preklale na pol, ubile dva člana posadke, drugi pa so poskakali v morje, razsvetljeno od goreče nafte. 

Poročnik Kennedy, odličen plavalec, je pomagal možem priplavati na skoraj pet kilometrov oddaljeni otoček, ki so ga opazili v daljavi. Tam so se mornarji, nekateri tudi ranjeni, poskrili med gostim rastjem. Niso vedeli, kje in na katerih bližnjih otokih so japonska oporišča. Po nekaj dneh so jih začele zapuščati moči in pri življenju so jih ohranjali le deževnica in nekaj redkih orehov, ki so jih klestili s kokosovih palm. 

Zato so po tednu prisilnega bivanja navdušeno in z novim upanjem v srcu pozdravili svoja rešitelja. »Bili so zelo ganjeni,« mi je pripovedoval Eroni Kumana: »Ko so naju zagledali, so se jim ulile solze.«

Majhna zadrega med brodolomci in otočanoma je nastala zaradi neznanja jezika. Vendar je  Kennedyju le uspelo dopovedati jima, da ju prosi, naj odneseta njegovo sporočilo v ameriško oporišče v pristanišču Rendova. Vest o preživelih mornarjih je napisal kar na zeleno lupino kokosovega oreha. 

Domačina sta se še enkrat izkazala. V svojem majhnem kanuju sta preveslala skoraj šestdeset kilometrov do oporišča in uspešno predala sporočilo. Na poti sta srečala japonsko patruljno ladjo, ki pa ju ni ustavila. Ameriški vojaki so bili seveda zelo veseli dobre novice, saj so posadko ladjice PT 109 že tako rekoč odpisali. Takoj naslednji dan so se odpravili ponje s hitrimi čolni in jih rešili z otoka. 

Poročniku Kennedyju so podelili medaljo za hrabrost, in ko je skoraj dvajset let pozneje kandidiral za ameriškega predsednika, mu je to še kako koristilo. Domačina, ki sta mu rešila življenje na Salomonovih otokih, je leta 1961 povabil na svojo inavguracijo, vendar sta zaradi birokratskih zapletov ostala doma. Nikoli več se niso videli, saj  je JFK dve leti pozneje nesrečno končal pod streli atentatorja. 

Salomonove otoke je dobrih trideset let pozneje obiskal pomorski raziskovalec Robert Ballard, ki je postal slaven  kot najditelj Titanika. Uspelo mu je najti nekaj razbitin, ki so bile zagotovo del torpednega čolna PT 109. Z Ballardom je prišel nečak Johna F. Kennedya Max Kennedy in tako sta Biuku in Eroni po mnogih letih spet srečala člana slavne ameriške družine. Max jima je v zahvalo in spomin na rešitev strica podaril doprsni kip umorjenega predsednika.  

Rešitev pogumnih mornarjev, ki je tako ali drugače vplivala na poznejše politično dogajanje v Združenih državah Amerike, pa je ena izmed redkih vojnih zgodb s srečnim koncem. 

Peščene obale in razpenjeni valovi Salomonovih otokov so bili večkrat priče precej bolj krvavim dogodkom. V bitkah pri Guadalcanalu, kjer so ameriški vojaki preganjali Japonce z otoka na otok, je bilo torpediranih ali zbombardiranih več kot šestdeset večjih ali manjših ladij. Umrlo je na tisoče ljudi.  Zato se ta del morja blizu glavnega mesta Honiara še danes imenuje Ožina železnega dna. Ob vseh neverjetnih naravnih lepotah, ki jih ponuja Salomonovo otočje, so prav potopljene ladje ena najbolj obiskanih otoških »znamenitosti«.  

Vojaški muzej pod morsko gladino

Luke, lastnik potapljaškega centra v Honiari, me je popeljal na razbitine dveh potopljenih japonskih ladij in ostanke ameriške leteče trdnjave B17.  Hirogawa Maru in Kinugawa Maru sta bili tovorni ladji, ki sta oskrbovali japonske baze vzdolž otoka. Presenetil ju je napad ameriških letal, oboroženih s torpedi, ki so ju potopili čisto blizu obale. Ležita na globini približno trideset metrov in sta že precej razpadli. Zdaj sta dom številnim morskim živalim in rastlinam. Pri ameriškem bombniku pa se pilotska kabina še lepo prepozna in tudi vsi štirje mogočni motorji so dokaj ohranjeni. Žal nihče od članov posadke ni preživel strmoglavljenja.

»Seveda mi je jasno, da se potapljam v vode nekdanjega trpljenja in umiranja. To morje je pravzaprav velikansko pokopališče,« je priznal Luke, ko sva se vozila ob dolgi otoški obali, poraščeni z nasadi kokosovih palm: »Vendar žrtvam vojne tako na neki način izkazujem spoštovanje. Ne delam razlik med ladjami in nanje vodim tako ameriške kot japonske potapljače, ki želijo obiskati poslednje počivališče svojih prednikov. Sicer pa so hude boje bili tudi na kopnem, v notranjosti otokov. Še danes povsod po Guadalcanalu ležijo razbitine letal in ostanki različnega orožja.« 

Da ne pretirava, mi je dokazal pozneje, ko sva po uspešnih potopih obiskala bližnji zasebni muzej druge svetovne vojne. Podjetni domačin z vseh koncev otoka tovori ostanke ameriškega in japonskega orožja ter jih, za simbolično vstopnino, razkazuje redkim obiskovalcem. Med zarjavelimi topovi in mitraljezi razpadajo velike letalske bombe in trohnijo lovska letala. Uničena kovina med bujnim tropskim rastjem nemo opozarja na peklensko obdobje, ki ga je preživela ta rajska dežela. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)

Več o reviji Gea >