Na peti italijanskega škornja

Priložnost je v resnici čisto nenadejana, saj se artefakt ponuja na bencinski črpalki ob obvoznici pri mestu Lecce v peti italijanskega škornja. Kjer tudi bencinske črpalke niso tisto, kar je na našem, urejenem koncu sveta, zgolj nujno zlo za voznike. Ja, to je tisti mitični italijanski jug, Mezzogiorno, ki mu je posvečeno na stotine filmov in knjig ter ga od nas loči le Jadransko morje.

Ustavim se ob pisalnem stroju in poskušam ugotoviti, kdo ga prodaja in kaj ga je napeljalo k misli, da bo prav na bencinski črpalki najlaže našel kupca zanj. Ob mizico je prislonjena še slika neznanega umetnika: nekaj dreves se upogiblje v viharju. Medtem ko oboje preučujem, mimo prinese domačina, ki mi priporoči nakup pisalnega stroja, češ da je ta znamka res dobra. Ampak kako, protestiram in poskušam potrkati na njegova domoljubna čustva, kako je lahko dober, če ni Olivetti? A niso Olivettijevi najboljši? Domačin zamahne z roko, očitno je tudi on podlegel malikovanju vsega nemškega, ki je tako značilno za celoten evropski jug. 

Moški se potem odpravi k blagajničarki – ne uspe mi ugotoviti, ali je spotoma kaj nabral v nakupovalno košarico ali je sem prišel bolj iz želje po kramljanju – in ji začne razlagati, da se še spominja, kako je bil vhod v to črpalko včasih na drugi strani. Gospa navdušeno pokima in hiti pripovedovat, kako je bilo takrat – včasih, v pogovor se vplete še natakar, ki kuha kapučine, in nekaj strank. Kako je mogoče, da sem dotlej živela v takšni zablodi in verjela, da je bencinska črpalka zgolj in samo kraj za nakup bencina, časopisov in kakšne malenkosti za na pot?!

Bari, baza za anglo-ameriške zaveznike

Za Italijo se mi je vedno zdelo, da jo kot potovalni cilj nekako podcenjujemo. Premore krasna stara mesteca, odlično hrano, prismuknjene, a venomer prijazne domorodce, in če si drzneš dovolj na jug, naletiš še na tisto žlahtno umazanijo in nonšalantnost pri pojmovanju časa ter vožnjo, s kakršnimi se običajno ponaša le tretji svet. Tudi njihove morske obale niso za odmet in res ne vem, od kod tisti predsodki, ki so nedvomno vodili našo osnovnošolsko profesorico za geografijo, da nam je Italijo predstavila kot državo, ki je mnogo manj vredna kot Jugoslavija, ker imamo mi razčlenjeno obalo in veliko otokov, oni pa čisto ravno in še morje jo spodjeda. Morda se je mnenje o Italiji pri večini mojih rojakov oblikovalo prav pod vplivom takih propagandističnih izpadov nekaterih prosvetnih delavcev, ki so jim bili izpostavljeni v času obveznega šolanja. 

Se mi je pa zato že takrat vtisnilo v spomin, da je v narodnoosvobodilni borbi pomembno vlogo igralo italijansko mesto Bari, kjer so se zdravili jugoslovanski partizanski ranjenci in ki je po kapitulaciji Italije leta 1943 prevzelo vlogo baze za pomoč gverilcem na Balkanu. O tem v knjigi, ki je v slovenskem prevodu izšla pod naslovom Gverilski zdravnik, piše tudi Rogers Lindsay. Britanski major novozelandskega rodu se je prostovoljno odločil, da bo šel pomagat partizanskim ranjencem, in je deloval tudi v Bazi 20, v knjigi pa popisuje, kako je iz okolice Drvarja poletel v Bari, kjer je med drugim zbiral potrebščine za bolnišnico, od kirurških artiklov do osnovnih pripomočkov, kot so milo in svetilke. Navdušenje, ki vzbuhti iz njegovih vrstic, čim je uzrl Bari z okolico, bi bilo najlaže pripisati pomanjkanju, ki ga je gverilski zdravnik trpel na jugoslovanskih tleh. Toda jaz lahko potrdim, da je lepo priti tudi v mirnem času! 

Takole je zapisal Lindsay: »Velika radost nas je prevzela, ko smo spet videli zelena polja in obilo povrtnine ter uživali blagodejnost poletnega sonca«. Prav tako ni mogel prehvaliti hrane in pijače: »Vtem sem pil vino – prvo kapljico po dolgem času. In kakšna jedača! Grozdje, smokve, pečene piške ... Končno sem se vendar lahko najedel po mili volji.« Popisuje tudi nekega generala Nikoliša – Wikipedija danes o njem ve povedati, da gre za Gojka Nikoliša, hrvaškega zdravnika in generala –  ki se je v Bariju naselil v zelo lepem bivališču. »Stanoval je nekaj kilometrov od Barija, v lepi vili, ki je do polovice tičala v velikih brajdah. Na majhnem balkonu, kjer je bil lep razgled po okolici, nas je pogostil z vinom,« popisuje Lindsay, ki potem že čez nekaj strani, v katerih se ni mogel izogniti tudi drobnim pričkanjem in spletkam v bazi, izrazi željo, da bi se čim prej vrnil v Jugoslavijo, katere obalo je slutil na obzorju.

Skandinavski desant na trg Albiccoca

Druga svetovna vojna in vloga Barija v njej danes nista med glavnimi aduti, s katerimi bi se mestni veljaki hvalili pred turisti. Kaj so počeli v obdobju fašizma, bi Italijani na sploh najraje kar malce pozabili. Oziroma dogajanje med drugo svetovno vojno, v katero je bilo mesto vpleteno, saj se je Italija bojevala na strani sil osi, predstavijo kot nekaj, kar jih je preprosto doletelo, in ni bilo le posledica italijanskega vojskovanja. Bariju resnično ni bilo prizaneseno, mesto je utrpelo vse od močnega bombardiranja do eksplozije tovora na zavezniški ladji pred mestnimi obalami, kar se je zgodilo že po kapitulaciji Italije.

V Bariju obiskovalcem tako namesto v polpreteklo zgodovino raje odstirajo poglede dlje v preteklost, v čase križarjev, ko je bilo pristaniško mesto ob Jadranski obali eno glavnih izhodišč za plovbo proti Sveti deželi. Poleg neštevilnih čudovitih cerkva, večina je e zgrajena na temeljih starokrščanskih bazilik, se v turističnih brošurah omenja tudi staro mestno jedro, Bari Vecchia. Blodnjak uličic in trgov, v katerem se boste izgubili tisti hip, ko boste vanj vstopili, se glasi večina navodil za uporabo. Le da so bila ta spisana očitno še pred vsemogočnim Googlom, ki zanesljivo poskrbi, da ves čas veš, kod stopaš, včasih pa celo, kam greš. Recimo na trg Albiccoca, ki slovi potem, da je za njegovo ureditev in revitalizacijo poskrbela znana pohištvena multinacionalka, so zapisali v turističnem vodniku, ki je zaslovel kot ena prvih popotniških biblij. Resnici na ljubo kakšnih drastičnih posegov s prostim očesom na trgu Albiccoca ni videti, s pročelij odpada omet, kot se v takem mestu spodobi, električne in druge napeljave se zapletajo v živahne vozle, sredi trga rasteta dve debelušni oljki, edina posebnost so zavese in tende. Te plapolajo z oken ali balkonskih vrat in z vzorci res spominjajo na vse tiste artikle z neizgovorljivimi, skandinavsko zvenečimi imeni, po katerih slovi pohištvena multinacionalka.

Vendarle pa mesto premore tudi široke avenije ter mogočna klasicistična in elegantna secesijska poslopja. Podobno kot je sredi 19. stoletja baron Haussmann, ki je načeloval pariški prefekturi, postal grobar srednjeveškega Pariza, je tudi v Bariju za posodobitev, le da z več usmiljenja do starega, poskrbel en sam človek: Gioacchino Murat. Po njem se imenuje predel Barija s širokimi avenijami. Ampak eden od najbolj prepoznavnih objektov v Bariju je kamnita utrdba na vhodu v mesto z morske strani, ki priča o organiziranem odporu proti saracenskim napadom. Ko se je Bari otresel arabske nadvlade, so ga zasedli Normani in vzdolž tega dela Italije postavili celo vrsto utrdb, da se zgodba ne bi več ponovila. To je bilo v času vladarja Friderika II. Hohenstaufna, ki je živel v 13. stoletju in bil okronan za cesarja Svetega rimskega cesarstva, kralja Sicilije, nemškega kralja, švabskega vojvodo in kralja Jeruzalema – leta 1226 je z ladjami odrinil proti Sveti deželi, branit božji grob. Toda Friderik II. je tam sklenil dogovor in se ni bojeval; bil je zelo izobražen, govoril naj bi devet jezikov in študiral filozofijo, matematiko in naravoslovje; navduševal se je nad latinskimi klasiki in arabsko književnostjo. Njegovo največje darilo Apuliji je veličasten grad, ki ga je dal zgraditi malce ven iz mesta: sloviti Castel del Monte, velikanska osemkotna stavba, ki je bila po nekaterih sklepanjih bolj kot za obrambo namenjena študiju in preučevanju najnovejših znanstvenih dognanj. 

Tito, ki je podprl fašiste

Križarje še danes pomnijo tudi v nekaj deset kilometrov oddaljenem Brindisiju, kjer si je kot eno glavnih atrakcij mogoče ogledati baziliko iz 12. stoletja, posvečeno sv. Janezu od Božjega groba (Chiesa di San Giovanni al Sepolcro). Romansko stavbo so dali zgraditi križarji, potem ko so se vrnili z bojnega pohoda v Sveto deželo, kot je velevala tradicija, in danes, kot veleva tradicija, v njej občudujemo predvsem prekrasne freske. Brindisi je bil poleg Barija in Taranta eno najpomembnejših pristanišč v drugi svetovni vojni. V nasprotju z drugima dvema mestoma njegovi prebivalci nekako ne morejo skriti, da so se že v 20. letih 20. stoletja močno navdušili nad novo ideologijo, katere pobudnik in zastavonoša je bil neki mali in neprivlačni, a karizmatični Benito Mussolini. Nad zalivom, vzdolž katerega se razprostira mesto, namreč bedi več kot petdeset metrov visoko obeležje, posvečeno padlim italijanskim mornarjem, kot se danes temu reče v politično korektni govorici. Resnica je seveda mnogo bolj razgibana in večplastna: spomenik so se odločili zgraditi že kmalu po koncu prve svetovne vojne, ko je bil Mussolini še na začetku politične poti. Prav on je dal pobudo za gradnjo, pri čemer so na koncu izbrali Brindisi, v igri pa sta bila tudi Trst in La Spezia. Gradbena dela za objekt, ki sta ga sprojektirala arhitekt Luigi Brunati in kipar Amerigo Bartoli, so se začela šele leta 1932. Vmes so se dolgo mukoma trudili zbrati denar, in sicer tudi tako, kot je bilo v fašizmu običajno, s pozivi k donacijam iz ljudstva, ki pa v obubožanem italijanskem jugu niso obrodili dovolj sadov. 

Zato se je v nabirko vključil sam Tito Schipo, eden najbolj slavnih italijanskih tenorjev tistega časa, sicer pa Albanec po rodu in odkrit privrženec fašizma. Imel je na desetine koncertov, na katerih je pel brez honorarja, denar od vstopnin pa namenil za gradnjo spomenika, razlaga prijazna in urejena gospa, ki tod deluje kot neke vrste prostovoljna turistična vodnica. Popelje proti dvigalu, speljanem v notranjosti stolpa, in pripomni, da je bilo pešačenje po stoterih stopnicah prej, še v osemdesetih, bistveno bolj mučno. To ji rade volje verjamemo, a razgled s ploščadi na vrhu se da ceniti tudi brez poprejšnjih muk. Čeravno se po nebu podijo oblaki, pogled na lesketajočo se morsko ploščo, po kateri drsijo ladje različnih oblik in velikosti, vzame sapo. Prostovoljna vodnica po svojih močeh poskrbi, da veličastje ne bi preveč uspavalo in zameglilo prave slike: Brindisi, nekoč uspešno pristanišče, vse bolj izgublja bitko s sosednjim Barijem; tja so se preselili tudi trajekti, ki so nekoč od tod pluli proti Grčiji. Ostala je vsaj vojaška luka, o katere obstoju priča tudi trebušasta siva ladja, ki se ziblje ob mestnem nabrežju.

Avtoceste ni več, odšla je drugam ...

Sicer pa je bil italijanski jug od nekdaj prikrajšan in siromašen, sploh v primerjavi s severom. Še danes se čudim, da je Garibaldiju sploh uspelo izpeljati svoj drzni načrt združitve Italije. Na jugu ga zato kujejo v zvezde v številnih spominskih ploščah na hišah, koder je prenočeval ali šel samo mimo. Na pročeljih se jim v novejšem času pridružujejo neke druge vrste izveski: table s simboli Evropske unije, kjer se Italijani skoraj kot z nekakšnimi votivi zahvaljujejo za sredstva iz skladov za regionalni razvoj, za kohezijo ipd. Italija je članica Evropske gospodarske skupnosti že od leta 1957, ko je bila podpisana ustanovna pogodba v Rimu. In vsaj od takrat se trudijo izenačiti življenjsko raven italijanskega severa in juga – oziroma poskrbeti za razvoj slednjega. Stanje na terenu pa je ... hm, človek se res vpraša, kaj so naredili z vsemi temi kupi denarja. To vprašanje ni zlobno, ampak se neizogibno porodi količkaj radovednemu popotniku, ki brzi skozi čudovito pokrajino z belimi hišami, nad katerimi se pne sinje nebo. Vmes naletiš na kakšen oljčni gaj, vsepovsod pa je polno nedograjenih novogradenj, vase sesipajočih se ruševin (ki si ne zaslužijo pozornosti arheologov) in podobnih čudnih objektov, na katere bi prej kot v eni ustanovnih članic EU naletel v kateri od držav tretjega sveta. 

Oholi beli turist si ob tem seveda čestita, končno je naletel na nerazviti jug le streljaj od svojega doma. Nerodno pri tem je le, da se tak turist po končanem potovanju vrne domov, kjer uživa vse pridobitve civilizacije, domorodci pa ostajajo, kjer so, ukleščeni v infrastrukturne pomanjkljivosti in vsepovsod razpredeno korupcijo. Domneve o njej so izključno zlobna natolcevanja brez realnih temeljev. Porodila so se med dolgotrajnimi in včasih mučnimi vožnjami po razdrapanih cestah Apulije in Bazilikate, kjer se avtoceste zdijo kot neke pravljične živali, o katerih obstoju se med ljudmi šepeče, a videlo oziroma po njih vozilo jih je bore malo. Vseeno pa nanje opozarjajo prometni znaki, in to vsaj nekaj deset kilometrov, preden zapelješ nanje ... Kdo ve, ali ne gre res za enega izmed trikov pri pridobivanju subvencij iz evropskih kohezivnih skladov oziroma bolj za bistroumno strategijo, kako delegacijo iz EU, ki pride preverit, ali so bila sredstva porabljena namensko, pomiriti. Tako da jih na otvoritveni slovesnosti pelješ nekaj kilometrov po avtocesti, potem pa se ceremonija konča za mizo z dobro hrano in pijačo. In če jo pripravijo v Apuliji, je več kot jasno, da se bodo gostje hitro pomirili in ne bodo več dlakocepili. 

Prisegla bi, da sem enega od izveskov o sofinanciranju iz skladov EU videla tudi na enem od balkonov v nekem blokovskem naselju. Kar je pravzaprav čudovito: da ti EU sponzorira gradnjo oziroma prenovo balkona. Je mogoče kje najti lepši dokaz, da naša širša domovina resnično prisluhne vsakemu posamezniku? EU – državna skupnost po meri človeka.

Življenje po meri človeka

Ampak če ta slogan kje v resnici velja, potem je to seveda na jugu Italije. Z razpadajočimi cestami, na katerih se ljudje požvižgajo na prometne predpise in ustavljajo, kadar jih piči, vendar s tem ne izzovejo nesreče, ker so sovozniki tega vajeni in se blagohotno tudi sami ustavijo ter zapletejo v pogovor s kakšnim znancem, ki jo primaha mimo po pločniku. Z mesti, kjer se perilo suši nad ozkimi ulicami in se omamni vonj po pralnem sredstvu vije daleč naokrog, po zlizanih mestnih tlakovcih pa se otroci podijo za žogo in pred vhodi v svoje hiše posedajo stari gospodje. In navsezadnje z bencinskimi črpalkami, ki se po potrebi prelevijo v umetniške galerije ali pa v prostor za izvajanje zasebnih poslov. Ko sem se prebila do blagajne, se spet zagledam v nekaj docela nepričakovanega: izpod steklenega pulta mi mežikajo uhani. Taki kitajski, plastična bižuterija, ampak vseeno kar lepi ... Hm, po tri evre je par ... Blagajničarki seveda ne uide moje zanimanje: »Če vzamete dva para, vam jih dam za pet evrov!«

Članek je bil objavljen v reviji Gea (januar 2020)

Več o reviji Gea >