Kako zelena je naša Zemlja

Dva njena satelita sta kar dvajset let opazovala in beležila, kako gost oziroma redek je Zemljin zeleni, rastlinski del. Nedavno so njune podatke analizirali in jih predstavili v posebnem poročilu. Kaj so ugotovili? 

Predvsem, da je naš planet bolj zelen, kot je bil pred 20 leti – kljub iz leta v leto obsežnejšim površinam, ki smo jih v zadnjih dvajsetih letih pozidali. Kaj oziroma kdo ima torej zasluge, da je kljub nezadržni rasti mest naš planet iz vesolja videti bolj zelen? 

Odgovor preseneča številne znanstvenike, ki bujnejše zelenje pripisujejo podatku, da je v našem ozračju več ogljikovega dioksida. Toda kot kažejo satelitski posnetki, imata največ zaslug za to, da so se zelena območja na našem planetu v zadnjih letih povečala, Kitajska in Indija. Dve državi torej, ki imata največ prebivalstva in bi človek pričakoval prav nasprotno. 

A očitno imata tudi zelo ambiciozen program sajenja dreves in ob številu ljudi, ki jim je treba zagotoviti hrano, tudi obsežen program kmetijstva. Po zemljevidih z novimi zelenimi območji, ki jih je NASA predstavila sredi februarja, so programi sajenja dreves v Indiji in na Kitajskem, ki so ju v obeh državah začeli v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, že obrodili sadove. 

Vsako posajeno drevo šteje

Kitajska se je lotila obsežnih akcij sajenja dreves kmalu po letu 1990 zato, da bi zaustavili erozijo zemlje na golih območjih, blažili že občutne podnebne spremembe in še bolj preprečevali akutno onesnaženost zraka. Rezultat tega namenskega sajenja dreves, ki se ga je ponekod lotila celo vojska, je danes skoraj polovica na novo ozelenjenih površin na Kitajskem.

»Ko so se ljudje zavedeli škode zaradi izgube zelenih površin, jih ni bilo težko mobilizirati, da jo popravijo,« je ugotovitve na podlagi satelitskih podatkov komentiral raziskovalec Rama Nemani iz Nasinega Amesovega raziskovalnega centra, ki je bil soavtor raziskave in poročila. »V letih okoli 1970 in 1980 tako v Indiji kot na Kitajskem ni bilo kaj dosti pozornosti namenjene ohranjanju zelenih površin. Zato ni presenetljivo, da so se ob silni rasti števila prebivalcev zelena območja tam drastično zmanjševala. V 90-ih letih pa so ljudje le spoznali, kaj to pomeni, se streznili in lotili načrtnega sajenja dreves. In stanje se je izboljšalo. Tako sta pokazala naša satelita.«

Po dvajsetih letih zbiranja podatkov s satelitoma, opremljenima s spektrometrom zmerne ločljivosti MODIS, je zdaj ugotovljeno, da so se površine z zelenjem na Zemlji v zadnjih dveh desetletjih povečale za pet odstotkov. Preračunano v kvadratne kilometre to znese dobrih pet milijonov kvadratnih kilometrov ozemlja. 

»Kitajska in Indija sta prispevali k tretjini te ozelenitve, čeprav njuna območja z zelenjem sestavljajo le devet odstotkov vseh površin z zelenjem na našem planetu. Ta podatek preseneča, saj ni v skladu s splošnim prepričanjem, da je v gosto naseljenih državah veliko zemlje degradirano zaradi pretiranega izkoriščanja,« je nova spoznanja komentiral Či Čen z univerze v Bostonu, ki je vodil to Nasino študijo. 

Večja vloga človeka od vloge CO₂

Povečanje površine, zarasle z rastlinjem, je raziskava NASA  ugotovila že pred nekaj leti. A tedaj so vso ozelenitev pripisovali posledicam silovitega naraščanja količine ogljikovega dioksida v ozračju, ki pospešuje fotosintezo. Toda ta nova raziskava, objavljena februarja v reviji Nature Sustainability, ugotavlja, da ima saditev dreves in posevkov, torej aktivnost ljudi, večjo vlogo v povečani ozelenitvi Zemlje, kot jo ima ogljikov dioksid.

Satelitski podatki so razkrili, da v globalnem obsegu kar ena tretjina območij z vegetacijo postaja še bolj zelena, propada pa jih pet odstotkov. »Upravljanje in smotrna raba zemljišč sta za obseg površin z vegetacijo na mnogih območjih pomembnejša, kot so posredni dejavniki, to je podnebne spremembe in povečane količine ogljikovega dioksida,« meni Či Čen, glavni avtor študije. »Kitajska in Indija, dve državi v razvoju, največ prispevata k povečanju območij z vegetacijo.«

Na splošno večina zelene proizvodnje na Kitajskem in v Indiji izvira iz »intenzivnega« gojenja pridelkov, je ugotovila NASA. To sestavlja 32 odstotkov zelene proizvodnje na Kitajskem in 82 odstotkov v Indiji.

Samo proizvodnja žit, zelenjave in sadja se je od leta 2000 povečala za 35 do 40 odstotkov.

Rastline imajo pomembno vlogo v krogotoku ogljika

Gozdovi in vegetacija igrajo veliko vlogo v naravnem ciklu ogljika na Zemlji, ker iz zraka izsesavajo velike količine ogljikovega dioksida. Natančneje, rastline in drevesa na našem planetu vsrkajo kar četrtino izpustov ogljikovega dioksida iz ozračja, kjer se kopičijo zaradi naših dejavnosti. Pogozdovanje in ozelenjevanje površin zato velja za eno od pomembnih strategij, s katero naj bi obvladovali čedalje večje koncentracije toplogrednega ogljikovega dioksida v našem ozračju. Te so zdaj po ugotovitvah paleoklimatologov največje v zadnjih 15 milijonih letih. 

Do analize omenjenih satelitskih podatkov so prizadevanja Kitajske za pogozdovanje in ozelenjevanje večjih površin ostala v senci ob še vedno naraščajočih izpustih ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov. Ob rasti prebivalstva je pričakovati, da se bodo izpusti ne glede na kakršnekoli ukrepe večali še najmanj naslednjih deset let. S polno zmogljivostjo delujoče gigantske termoelektrarne na premog bodo še dolgo močno prekašale učinke ekspanzije kmetijstva in pogozdovanja, ki temeljita na do okolja prijaznejših praksah. 

Kitajska premogovna industrija je tako še vedno glavni vir izpustov ogljikovega dioksida na našem planetu. Čeprav sta Indija in Kitajska na zemljevidih vegetacije, izdelanih na podlagi satelitskih podatkov iz zadnjih dveh desetletij, videti bolj zeleni, pa v naše ozračje spuščata tolikšne količine toplogrednih plinov, da veljata za daleč največji onesnaževalki Zemljine atmosfere. 

Konec povečevanja vegetacije na vidiku

Ugotovitve iz omenjene analize, ki blažijo podobo Kitajske in Indije kot glavnih onesnaževalk našega ozračja, pa utegnejo otežiti analize in napovedi okoljskih ukrepov v prihodnje. Kot ugotavljajo sami avtorji raziskave, utegnejo otežiti uporabo računalniških modelov za proučevanje Zemlje. Vpliv ogljikovega dioksida v ozračju je razmeroma lahko izraziti v enačbah, Či Čen pa opozarja, da je »človekova uporaba Zemlje bolj naključna in težko predvidljiva«.

Ni znano, kako dolgo bo Zemlja še postajala bolj zelena, vendar obstajajo znaki, da se bo širjenje ozelenitve kmalu bistveno upočasnilo in celo zaustavilo. Nedavna študija je namreč pokazala, da se bo zaradi segrevanja ozračja prst na kopnem vse bolj osuševala, pomanjkanje vode pa se bo najprej poznalo na upadu rasti vegetacije. 

»Tokove ogljika je sicer težko predvideti, vendar pa rezultati naše študije o pomembnosti načina izrabe zemljišč kažejo na smer, na katero se moramo v prihodnje osredotočiti,« opozarja Či Čen. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (maj 2019)

Več o reviji Gea >