Revolucionarna odkritja v arheologiji

Ti v zadnjih letih uporabljajo vse bolj sodobne tehnike, ena od teh je napredno lasersko skeniranje, s katerim so pred nekaj leti na območju Hondurasa in Nikaragve odkrili enega od teh v tančico skrivnosti zavitih ostankov še povsem neznane civilizacije. S pomočjo te nove tehnologije pa arheologi odkrivajo tudi še neznana dejstva znanih civilizacij, kot so majevska, azteška, tolteška in inkovska.  

Leta 2012 je svet prvič obšla novica, da so arheologi po skoraj pol tisočletja govoric naposled le odkrili v mitih in legendah tako opevano Belo mesto ali Ciudad Blanca, imenovano tudi Mesto opičjega boga. Gre za bivališče predkolumbovske civilizacije iz obdobja Toltekov, Majev in Aztekov. Domneve o tem menda bajno bogatem mestu je daljnega leta 1526 prvi sprožil legendarni španski osvajalec Hernán Cortés, v kasnejših stoletjih so o čudovitem, a skritem belem mestu, kamor so se pred nasilnimi španskimi zavojevalci umaknili pripadniki starodavnih ljudstev in za vedno izginili, znanstvenikom pripovedovali domorodci. 

Izgubljena mesta so arheologe in pustolovce od nekdaj vznemirjala, ozemlje Srednje Amerike oz. Mezoamerike je vse od začetkov 19. stoletja zanje postalo pravi raj, pa čeprav je evropske in ameriške predstave o bogatih kulturah v tem delu sveta v tistem času še vedno močno zakrivala megla nevednosti. Nekateri avtorji iz tega obdobja so celo trdili, da so monumentalna uničena mesta na tem območju zgradili Egipčani! 

Kako so se ušteli! Že kmalu je postalo jasno, da so na območju Mezoamerike, torej na območju današnje osrednje Mehike, Belizeja, Gvatemale, Salvadorja, Hondurasa ter delov Nikaragve in Kostarike, že davno pred prihodom Evropejcev živele ene od najbolj bogatih in zanimivih civilizacij v človeški zgodovini. In če so o življenju Majev, Aztekov, Toltekov ter še vrste manj znanih ljudstev arheologi že pred več  desetletji vedeli veliko, jim nova tehnologija omogoča vedno nova spoznanja, vedno znova pa poročajo tudi o odkritjih še povsem neznanih ljudstev. 

»Način mojega dela se je v skoraj štirih desetletjih kar precej spremenil,« pripoveduje slovenski arheolog svetovnega formata prof. dr. Ivan Šprajc. »Nekoč smo si s kolegi v prvi vrsti pomagali z lokalnimi informatorji, ki so določena območja poznali, ker so tam drvarili. A ko je večji del osrednjega dela mehiškega polotoka Jukatan, kjer sem največ raziskoval, leta 1989 postal naravni park, torej zaščiteno območje, tudi oni niso vedeli nič novega. Nekateri so umrli, mnogo pa so jih preselili drugam. Zato sem si vedno bolj pomagal z letalskimi posnetki, ampak iz teh se da razbrati samo večje stavbe oziroma bolje rečeno preraščene izbokline, a je jasno, da ne gre za naravno oblikovanost terena, pač pa za posege človeka.« 

»Šele z lidarskimi posnetki je postalo očitno, da je več najdišč, ki smo jih najprej odkrili s pomočjo letalske fotografije in s terenskim preučevanjem, del precej večjega naseljenega območja, velikega kakih 200 kvadratnih kilometrov, in da je bila torej gostota prebivalstva na tem območju velika oziroma bistveno večja od predvidevanj.« 

Šprajc območje Mezoamerike obiskuje že več kot 35 let, 13 let je v Mehiki tudi živel ter bil zaposlen na tamkajšnjem Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino. V zadnjih dveh desetletjih je skupaj z ekipo sodelavcev v osrednjem delu polotoka Jukatan odkril številna do takrat neznana arheološka najdišča, med drugim ostanke velikih majevskih urbanih središč. Med drugim je leta 2013 tam odkril ostanke starodavnega majevskega mesta, ki je s površino več kot 22 kvadratnih kilometrov in ostanki številnih stavb doslej največja poznana majevska naselbina na tem območju, v njej naj bi pred 1400 leti prebivalo med 10. 000 in 20.000 ljudi. 

Tridimenzionalno skeniranje terena

Tradicionalnim odpravam in terenskim pregledom prostranih območij, ko so se arheologi z džipi, pogosto pa kar peš prebijali skozi prostrane, blatne in vlažne deževne gozdove ter težko prehodno džunglo ter se ob tem borili z visoko vlago in še višjimi temperaturami, strupenimi kačami, žuželkami ter drugimi tudi smrtno nevarnimi živalmi, ko so si z mačetami utirali pot skozi gosto, tako rekoč neprehodno vegetacijo ter niso vedeli, ali bodo ekspedicijo sploh preživeli, so danes v veliko pomoč najnaprednejši laserski senzorji, nameščeni na helikopterje ali letala, ki znanstvenikom omogočajo osupljiva odkritja. Gre za lasersko skeniranje, odkrivanje in merjenje oziroma tridimenzionalno skeniranje z uporabo sistema LIDAR oz. lidar (ang. Laser Imaging, Detection and Ranging), ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvili za raziskave atmosfere, meteorologije in geologije, v arheologiji pa se je njegova uporaba razmahnila po letu 2010. To pa seveda ne pomeni, da terenskih raziskav ni več. »Arheologi na lidarskih posnetkih dobimo nekakšno sinhrono situacijo, fosiliziran posnetek kulturne pokrajine, kot je bila nekoč. Vidimo marsikaj, česar s prejšnjimi tehnologijami ali pa samo s terenskimi pregledi  ni mogoče videti. Največja korist teh posnetkov je, da dobimo širšo sliko. Na ta način sploh izvemo, kje moramo preverjati in iskati, ne pa da iščemo 'na pamet'.« 

To je v tem delu sveta še posebej pomembno, saj gre za ogromna in povsem neposeljena območja, prekrita s tropskim gozdom, tako da običajne metode, kot so letalske optične fotografije, satelitski posnetki in celo infrardeča fotografija, ne pomagajo kaj dosti, saj ne prodrejo skozi vegetacijo. Laserski pulzi pa vsaj deloma prodrejo skozi tudi najbolj gosto rastlinje, rastlinski pokrov, ki na posnetkih ostane, pa je mogoče z ustreznim računalniškim procesiranjem odstraniti ter tako dobiti goli relief pokrajine. 

Ta jim da veliko več informacij, nikakor pa še ne vseh. »Če želimo na primer izvedeti, iz katerega časa so določeni ostanki, v kakšnem stanju so, kako so posamezne stavbe ohranjene, kako so ohranjena njihova pročelja ali kamniti spomeniki z reliefi – ali so na njih hieroglifski napisi ipd. –, v tem primeru moramo še vedno na teren, saj se vseh teh podrobnosti na lidarskih posnetkih ne vidi,« svoje delo in delo svojih kolegov zavzeto opisuje dr. Šprajc. 

Prvo večje odkritje s pomočjo tega sistema so bile prave razsežnosti majevskega mesta Caracol, največjega na ozemlju državice Belize, za katero so arheologi dolga leta predvidevali, da je manjše naselje, a so lidarski posnetki razkrili, da gre za precej večji urbani kompleks, kot so predvidevali. V zgolj desetih urah je samo dvema arheologoma uspelo zbrati več topografskih podatkov, kot so jih pred tem številne arheološke ekspedicije v treh desetletjih! Pa ne le to, lidar ne prikazuje le zaraščenih stavb, pač pa ponuja tudi namige, kako so bila mesta strukturirana, saj odkriva tržnice, arene in druga javna mesta ter tako arheologom ponuja bolj celovit vpogled v življenje starodavnih ljudstev. 

Naslednje veliko odkritje, ki ga je omogočil lidar, je bilo prav odkritje Belega mesta na ozemlju današnjega Hondurasa, pet let pozneje pa so arheologi na enak način na območju današnje Gvatemale odkrili eno največjih arheoloških odkritij majevske kulture: več urbanih kompleksov z več kot 60.000 hišami, palačami in cestami, poraščenimi in skritimi pod džungelskim površjem, ki so se razprostirali na območju, velikem več kot 2000 kvadratnih kilometrov. 

Med drugim so odkrili tudi čez 30 metrov visoko piramido, za katero so sprva predvidevali, da je grič. Tako so končno dobili še en neizpodbiten dokaz, da so tudi v tropskih krajih pred približno 1200 leti živele kompleksne civilizacije, primerljive s tistimi z območja Mezopotamije in Kitajske. 

Obširnejši članek je bil objavljen v reviji Gea (oktober 2020)

Več o reviji Gea >